Jedro

Za posojilo, ki ga da zavarovalnica svojemu zavarovancu, velja 3-letni zastaralni rok, četudi sicer dajanje posojil ne predstavlja opravljanja dejavnosti, za katero je zavarovalnica ustanovljena.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 400.000,00 SIT s 4 % letnimi pogodbenimi obrestmi od 24.8.1991 dalje in zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.8.1991 dalje, vse do dneva plačila ter ji povrniti stroške postopka z obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do dneva plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da v roku 8 dni povrne toženi stranki stroške postopka v znesku 110.160,00 SIT. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev zahtevku. V pritožbi zatrjuje, da tožeča stranka ni banka; le slednje imajo v okviru svojih registriranih dejavnosti tudi dejavnost dajanja posojil, pri čemer gre za opravljanje storitev, ki banki prinaša dobiček, zato gre v takšnem primeru za pogodbo v prometu storitev in velja triletni zastaralni rok. Za razliko od takšnega primera pa v obravnavanem primeru ne gre za dajanje posojil kot dejavnost tožeče stranke, ker se slednja z dajanjem posojil kot dejavnostjo, torej kot storitvijo na trgu, sploh ne ukvarja. To je jasno razvidno že iz naslova pogodbe z dne 24.7.1990 in iz namena posojila, ki je bilo dodeljeno, poleg tega pa je bilo posojilo dano zgolj glede na sklenjeno zavarovanje. Tožeča stranka opozarja tudi na določbo III. tč. pogodbe, kjer je izrecno navedeno, da mora ob vrnitvi posojila tožena stranka podati pisno poročilo, ki mora vsebovati namen porabe sredstev. Šlo je torej za nekomercialen posel, kar potrjuje tudi nizka obrestna mera in torej prihaja v poštev petletni zastaralni rok; tudi dejstvo, da ima konkretna pogodba naslov posojilna pogodba, ne more zadoščati za uvrstitev konkretnega razmerja med razmerja, ki jih urejajo pogodbe o prometu blaga in storitev. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pripominja, da je treba sicer v principu soglašati s stališčem tožeče stranke, iznešenim v pritožbi, in sicer da za obravnavano zadevo ne bi mogla biti ključnega pomena okoliščina, da sporna pogodba z dne 24.7.1990 nosi naslov posojilna pogodba, ampak je odločilna vsebina sklenjenega posla. Glede slednjega pa je pomembno, da sta stranki pogodbe, ki je predmet obravnavanja, gospodarska subjekta, kar za pritožnico verjetno ne more biti sporno. Pa četudi bi vzdržala trditev tožeče stranke, da posojilo ni bilo dano v okviru t.im. "glavne dejavnosti" tožeče stranke, gre tudi po mnenju pritožbenega sodišča za promet storitve, kakršen je omenjen v 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in torej za triletni zastaralni rok, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Zakon, ki ureja organizacijo in poslovanje tožeče stanke, ne prinaša definicije dejavnosti, ampak je ta navedena v zakonu, ki nasplošno ureja organizacijo in poslovanje družb, konkretno v Zakonu o gospodarskih družbah, ZGD (oz. v času nastanka spornega razmerja je to bil Zakon o podjetjih, ZP). Ta določa, da sme družba, poleg gospodarskih poslov, ki jih opravlja v okviru dejavnosti, ki je vpisana v register, opravljati tudi vse druge posle, ki so potrebni za njen obstoj in za opravljanje dejavnosti, ne pomenijo pa neposrednega opravljanja dejavnosti (3. in 4. odst. 4. čl. ZGD, vsebinsko podobno 149. čl. ZP). Zato, četudi bi bila utemeljena trditev tožeče stranke, da konkretnega posojila ni ponujala na trgu, da ni iskala komitentov za najem posojila in da je bilo slednje dano toženi stranki kot njenemu zavarovancu ter da naj bi šlo za izjemen primer odobritve denarnega zneska (namenska sredstva, dana zavarovancu za zmanjšanje možnosti nastanka škod), gre še vedno za posel, ki je povezan s siceršnjo dejavnostjo tožeče stranke. Do enakega zaključka glede vsebine spornega razmerja je mogoče priti tudi z vidika tožene stranke, katere dejavnost je razvidna že iz njene firme, in sicer gre za podjetje za stanovanjsko gospodarstvo, po I. tč. sporne pogodbe pa je bilo toženi stranki posojilo dodeljeno za zmanjšanje ali odpravo požarno in eksplozijsko nevarnih mest ter za izgradnjo in obnovo instalacij, kar pomeni, ravno tako znotraj zgoraj opisanih okvirov njene dejavnosti. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.