Jedro

Pravno zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo prvostopno sodišče vtoževani znesek denominirati. Kot izhaja iz predloženih virmanov, so bila vsa nakazila toženi stranki izvršena v letu 1990. Zakon o spremembi vrednosti dinarja (Ur. l. SFRJ št. 83/89), ki je začel veljati 21.12.1989, je v 2. odstavku 8. člena določal, da od 1.1.1990 velja za vse denarne prejemke in izdatke dinar v s tem zakonom določeni novi vrednosti. Tožeča stranka je torej po tem zakonu smela nakazovati denarne zneske le v izkazani novi vrednosti dinarja. Le denarne vrednosti in zneske, izkazane v poslovnih listinah in vrednostnih papirjih, izdanih do 31.12.1989, je bilo potrebno skladno z omenjenim zakonom (primerjaj 5., 6. in 7. člen zakona) denominirati in s tem uskladiti za novo vrednostjo dinarja, za tak primer pa glede na čas nakazil toženi stranki v konkretnem primeru ne gre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu (1. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče toženi stranki naložilo plačilo zneska 58.370.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1991 dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka). Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je "vse pritožbene razloge" in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da bi se prvostopno sodišče moralo podrobneje ukvarjati z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, saj je terjatev tožena stranka izpodbijala tako po temelju, kot po višini. Predloženi virmani niso listine, ki bi izkazovale obstoj terjatve, saj so le fotokopije, ki jih ni potrdil ustrezni organ. Take virmane lahko izpolnjuje kdorkoli in za kakršenkoli znesek, zato ne potrjujejo nakazil bodisi kot kratkoročnih kreditov, kot kratkoročnih depozitov ali kot depozitov. Šele, ko bi tožeča stranka dokazala terjatev in višino, pa bi sodišče ob upoštevanju datumov nakazil, zneske moralo denominirati zaradi denominacije takratne valute. Sporna je tudi aktivna legitimacija tožeče stranke, saj je družba T.F. d.o.o. Zagreb še vedno vpisana v sodnem registru, tuje države, in njen sedež ni bil prenešen v Višnjo Goro, kot se to navaja tekom postopka. To okoliščino bi moralo prvostopno sodišče oceniti in podrobno obrazložiti neskladja med sodbami sodišč glede sedeža te družbe. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Ker tožena stranka ni navedla, v katerem delu izpodbija prvostopno sodbo, je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 365. člena ZPP štelo, da jo izpodbija v delu, v katerem v prvostopnem postopku ni uspela, torej v dajatvenem delu sodbe (I. točka izreka). Dejstva nakazil zneskov, izhajajočih iz predloženih virmanov, tožena stranka v prvostopnem postopku ni prerekala, zato prvostopno sodišče ni imelo razloga za dvom v resničnost nakazil, ki jih je tožeča stranka dokazovala s predloženimi virmani. Čim pa je tako, je irelevantna pritožbena trditev, da predloženi virmani niso potrjeni s strani ustreznega organa. Ob ugotovljenem dejstvu nakazil vtoževanih zneskov toženi stranki, je bilo zato relevantno le še vprašanje, na kakšni podlagi je tožeča stranka navedene zneske toženi nakazovala, saj je tožena stranka nasprotovala zatrjevani podlagi nakazil zgolj s pavšalno trditvijo, da je šlo pri nakazilih, izvedenih kot depozit, med pravdnima strankama za poslovno sodelovanje z obojestranskimi obveznostmi (trditve v točki 3 odgovora na tožbo - list. št. 26 b). Iz odgovora na tožbo torej ne izhaja, da tožena stranka izpodbija tožbeni zahtevek iz nakazil, izvršenih kot kratkoročni kredit in kratkoročni depozit, pač pa le tistemu delu, kjer je v priloženih virmanih naveden kot namen nakazila depozit. Za kakšne obojestransko obvezne posle naj bi šlo v primerih nakazila kot depozita, tožena stranka ni pojasnila, niti dokazala. Upoštevaje trditveno in dokazno breme (člen 219. ZPP) je zato prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala drugačne podlage nakazil od v tožbi zatrjevane (kratkoročna posojila). Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede na razpoložljivo trditveno in dokazno gradivo, je prvostopno sodišče zato materialnopravno pravilno odločilo, da mora tožena stranka zneske nakazil vrniti tožeči stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 25.4.1991 dalje do plačila. Ker roka za izpolnitev obveznosti vračila nakazanih zneskov tožeča stranka ni dokazala, ima odločitev prvostopnega sodišča o začetku teka zamudnih obresti podlago v 2. odstavku 324. člena ZOR. Pravno zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo prvostopno sodišče vtoževani znesek denominirati. Kot izhaja iz predloženih virmanov, so bila vsa nakazila toženi stranki izvršena v letu 1990. Zakon o spremembi vrednosti dinarja (Ur. l. SFRJ št. 83/89), ki je začel veljati 21.12.1989, je v 2. odstavku 8. člena določal, da od 1.1.1990 velja za vse denarne prejemke in izdatke dinar v s tem zakonom določeni novi vrednosti. Tožeča stranka je torej po tem zakonu smela nakazovati denarne zneske le v izkazani novi vrednosti dinarja. Le denarne vrednosti in zneske, izkazane v poslovnih listinah in vrednostnih papirjih, izdanih do 31.12.1989, je bilo potrebno skladno z omenjenim zakonom (primerjaj 5., 6. in 7. člen zakona) denominirati in s tem uskladiti za novo vrednostjo dinarja, za tak primer pa glede na čas nakazil toženi stranki v konkretnem primeru ne gre. Ker je tožeča stranka tožbo vložila že 25.4.1991, ko Republika Slovenija še ni imela svoje denarne enote, je Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 17/91 - I) v 5. in 8. členu uredil tudi vprašanje konverzije v dinarjih izraženih zneskov v domačo valuto z določilom, da se za zneske, navedene v predpisih in splošnih aktih, sodnih in upravnih aktih, obveznicah in drugih vrednostnih papirjih, menicah, v pogodbah in drugih listinah in obvestilih, v obračunih in evidencah, izdanih oziroma nastalih do uveljavitve tega zakona šteje, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije. Konverzija dinarskih zneskov iz tožbe in virmanov v SIT v razmerju 1:1, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ima torej podlago v Zakonu o uporabi denarne enote Republike Slovenije. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da sedež tožeče stranke T.F. d.o.o. ni bil prenešen iz Zagreba v Višnjo Goro, ker je T.F. d.o.o. Zagreb še vpisan v sodni register sodišča druge države. Kot izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg .. z dne ... (v spisu na list. št. 67 - 69), je bil sedež tožeče stranke iz Zagreba prenešen v Višnjo Goro. O spremembi sedeža tožeče stranke je bilo torej že pravnomočno odločeno s citiranih sklepom. V pravnomočno odločitev glede spremembe sedeža tožeče stranke sodišče v tem postopku ne sme posegati. Tudi zatrjevano neskladje med odločitvami sodišč (tožena stranka očitno meni, da gre za neskladje med odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške o spremembi sedeža družbe T.F. d.o.o. in že omenjeno odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani) je le navidezno. Kot izhaja iz trditev same tožene stranke, je Vrhovno sodišče Republike Hrvaške odločalo o zakonitosti prenosa sedeža družbe T.F. d.o.o. Višnja Gora v Zagreb. Višje sodišče v Ljubljani pa je odločalo o pravilnosti in zakonitosti spremembe (prenosu) sedeža družbe T.F. d.o.o. Zagreb v Višnjo Goro. Gre torej za historično povsem različna dogodka (najprej za odločitev o prenosu sedeža iz Višnje Gore v Zagreb, nato pa za odločitev o prenosu sedeža iz Zagreba v Višnjo Goro). Pritrditi je zato zaključku prvostopnega sodišča, da gre ves čas za isto pravno osebo, ki pa je sedaj s svojim sedežem v Višnji Gori vpisana v sodni register Okrožnega sodišča v Ljubljani in je torej obstoječa pravna oseba. Ob povedanem tudi ni relevantna pritožbena trditev, da je v sodni register pristojnega sodišča v Republiki Hrvaški še vedno vpisana tudi družba T.F. d.o.o. Zagreb, saj očitno zgolj zaradi spremembe oziroma prenosa sedeža družbe ni prišlo do nobenih statusnih sprememb družbe, zaradi katerih bi bilo morebiti vprašljivo pravno nasledstvo in s tem aktivna legitimacija tožeče stranke v tem sporu. Ker je prvostopno sodišče na pravilno in dovolj popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa zagrešilo ob reševanju pritožbe uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS št. 26/99).