Jedro

Pri izdaji začasne odredbe po ZASP standarda težko nadomestljive ali nenadomestljive škode ni mogoče presojati zgolj s pomočjo smiselne uporabe splošnih pravil obligacijskega prava.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik (pravilno upnik) zahteval prepoved reproduciranja in dajanja na voljo javnosti ter vsakršno drugo obliko uporabe fotografij poroke upnika z dne 21. 06. 2008, brez pisne privolitve upnika (1. točka izreka), da tožene stranke (pravilno dolžnika) v roku 8 dni od dneva izdaje začasne odredbe s spletnega portala pozareport.si odstrani in uniči vse fotografije s poroke upnika z dne 21. 06. 2008 (3. točka izreka sklepa). V primeru kršitve prepovedi iz 1. in 3. točke je upnik od dolžnika zahteval plačilo denarne kazni v znesku 10.000,00 EUR za vsak dan kršitve (4. točka izreka sklepa).

2. Proti sklepu se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izdani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se je sodišče zmotno pri presojanju pogojev, ki morajo biti podani za izdajo predmetne začasne odredbe oprlo na Ustavno odločbo UP 275/97 z dne 16. 07. 1998. Glede kontradiktornosti postopka pritožnik opozarja, da je bil izveden, saj je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe vročilo dolžniku, pri čemer dolžnik odgovora na predlog ni podal. Glede odločitve sodišče v delu, ki se nanaša na materialno škodo pritožnik ponovno poudarja, da je pri opredeljevanju težko nadomestljive škode navajala zlasti dejstvo, da gre za objavo na spletnem portalu in poskušala pojasniti razsežnosti spletnega portala kot medija. Po ZASP začasna odredba ni predvidena za zavarovanje denarnih zahtevkov in zato tudi težko nadomestljive škode ni mogoče tolmačiti skozi prizmo povrnitve škode z naknadno odškodninsko tožbo. Gre za prepovedne zahtevke, ki z vsakim dnem nadaljnjega kršenja imetniku avtorske pravice povzročajo nenadomestljivo škodo. Upnik je tudi zatrjeval nastanek nepremoženjske škode. Upnik je izpolnjevala tudi pogoj iz 3. točke drugega odstavka 170. člena ZASP. V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na načelo ustnosti in javnega obravnavanja v povezavi z načelom kontradiktornosti. Kontradiktorno obravnavanje je bilo dolžniku v konkretnem primeru zagotovljeno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pogoji za izdajo začasne odredbe po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) so določeni v 170. členu. Upnik se je v predlogu za začasno odredbo (ob verjetno izkazanem imetništvu avtorske pravice ter njene kršitve) skliceval na to, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, kot tudi, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upravičencu (2. in 3. točka drugega odstavka 170. člena ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijani sklepom ponovno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in sicer iz razloga, ker je štelo, da upnik ni podal zadostnih trditev v zvezi z težko nadomestljivo škodo, ki mu bi nastala zaradi kršitve njegove avtorske pravice. Prav tako je štelo za nezadostne upnikove navedbe v zvezi z majhno oziroma manjšo škodo dolžnika.

6. Težko nadomestljiva, oziroma nenadomestljiva škoda je pravni standard, katerega natančnejša določitev vsebine je prepuščena sodišču. Pri tem je pri presoji, kakšna škoda in v kakšnem obsegu ta škoda nastaja, ter pri vprašanju ali je ta težko nadomestljiva v smislu 2. točke drugega odstavka 170. člena ZASP, treba upoštevati širši pojem škode. Pogoj za izdajo začasne odredbe bo poleg nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode, še toliko bolj nevarnost nastanka nenadomestljive škode. Pri čemer nenadomestljivost oziroma težka nadomestljivost pomeni težko oziroma nemogočo restitucijo ali satisfakcijo v kasnejšem sodnem postopku. To bo lahko posledica bodisi (pre)obsežnosti sicer pravno priznane škode, bodisi nastanka škode, za katero restitucija ali satisfakcija nista predvideni z zakonom, bodisi dejstva, da je denarna odškodnina vedno zgolj odmena za povzročeno škodo in vzpostavitev prejšnjega stanja, s čimer bi bila škoda v celoti odpravljena, pogosto ni mogoča. Že iz povedanega tako izhaja, da ne pride v poštev presoja standarda težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode iz 2. točke drugega odstavka 170. člena ZASP zgolj s pomočjo smiselne uporabe splošnih pravil obligacijskega prava o povračilu škode, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje. V tem primeru striktna uporaba pravil o povzročitvi škode, na katera napotuje 164. člen ZASP, kot pravilno opozarja pritožba, ne pride v poštev tudi zato, ker je začasna odredba po 170. členu ZASP namenjena zavarovanju nedenarnih zahtevkov in ne morebitne bodoče odškodninske terjatve.

7. Pritožbeno sodišče tako zavrača stališče sodišča prve stopnje, da upnik ni zatrjeval težko nadomestljive, če ne celo nenadomestljive škode. S tem, ko je zatrdil, da so fotografije, na katerih ima materialno avtorsko pravico, javno dostopne, ter da je potrebno upoštevati naravo spleta kot medija, preko katerega je bila njegova avtorska pravica kršena, in sicer, da splet omogoča razširjanje spornih fotografij, saj jih lahko vsak obiskovalec portala sname in shrani na svoj računalnik, jih reproducira in nadalje razširja ali kako drugače z njimi neupravičeno razpolaga, ter poudaril tudi nevarnost nadaljnjih posegov v njegovo avtorsko pravico, je zatrdil nastanek nenadomestljive škode. Dokler so fotografije objavljene na spletnem portalu dolžnika bo dana možnost nadaljnjih kršitev, pri čemer bo proti vsem morebitnim nadaljnjim kršiteljem uveljavljanje zahtevkov zelo oteženo, če ne celo nemogoče. Posledično pa bo oteženo (onemogočeno) vsakršno pravno varstvo (verjetno izkazane) avtorske pravice upnika, s čimer pa je podana nenadomestljiva škoda.

8. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da upnik v zvezi s predpostavko iz 3. točke drugega odstavka 170. člena ZASP ni pojasnil, v čem dolžnik ne bi utrpel nobene škode oziroma bi bila ta manjša od njegove. Iz navedb upnika ne izhaja, kakšno škodo bi dolžnik utrpel, če bi se izkazalo, da je začasna odredba neutemeljena, kar bi pomenilo, da bi imela dolžnik pravico objavljati sporne fotografije, katerih objava bi ji bila zaradi izdane začasne odredbe prepovedana. S trditvijo, da dolžnik v nobenem primeru ne bo oškodovan, ker se bo začasna odredba v vsakem primeru izkazala za utemeljeno, saj je celo dolžnik sam v enem izmed člankov priznal kršitev avtorske pravice upnika, pa upnik ni uspešno zatrdil pogoja iz 3. točke drugega odstavka 170. člena ZASP, katerega del je ocena škode v primeru neutemeljeno izdane začasne odredbe.

9. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da upnik ni zatrjeval težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v zvezi s sedmim odstavkom 170. člena ZASP). Pritožbeno sodišče samo ne sme spremeniti odločitve sodišča prve stopnje, ker bi s tem dolžniku odvzelo pravico do pravnega sredstva.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.