Jedro

Če je posredno izvrševanje posesti pravice voženj toženec preprečil, ima njegovo ravnanje znake motitve posesti, ki je po čl. 75 ZTLPR predmet posestnega varstva.

Pravica do samopomoči velja le zoper tistega, ki neupravičeno moti posest ali jo odvzame in še to le ob pogoju, da gre za neposredno nevarnost, da je samopomoč nujna in da ustreza okoliščinam, v kateri obstaja nevarnost. Samopomoč je načeloma prepovedano sredstvo posestnega varstva, saj je v pravno urejeni državi fizična samopomoč kot oblika reševanja sporov izključena. Le izjemno je dovoljena kot sredstvo varstva posesti, a je omejena tako časovno kot tudi po načinu in obliki, namenjena pa predvsem zaščiti javnega reda in miru ter kontiuniteti razmerij, v katerih živijo ljudje.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice, da se tožencu prepoveduje poseganje v tožničino pravico voženj preko parcele št. 342/2 travnik k.o. K s takšnim ali podobnim ravnanjem kot je ravnal toženec dne 24. 5. 1996, ko je nastavil na severni del te parcele leseni "ploh", dolg cca 8 metrov ter tako onemogočil tožnici vožnjo in dostop do parcele št. 350 k.o. K. Naložilo je tožencu tudi, da mora tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 57.015,00 SIT.

Zoper to odločitev se je toženec pritožil iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno sodišče sklep spremeni in tožničin zahtevek zavrne ali pa ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ni toženec ravnal v samopomoči. Sicer pa sodna poravnava določa, da lahko tožeča stranka po nepokošeni travi vozi le, če bi je do 30. 5. toženec ne pokosil. Res je tožeča stranka spravljala seno preko parcele nekaj let pred tem datumom,vendar je bila trava na toženčevi parceli vedno pokošena. Tokrat pa toženec zaradi pokvarjene kosilnice trave na svoji parceli ni mogel pokositi,zato je ravnal v samopomoči, ko je položil čez služnostno pot ploh, da je vožnje po služnostni trasi preprečil. Meni, da je I.P., ki je tožeči stranki travnik pokosil, imel možnost spraviti seno po svoji parceli in je ravnal iz nagajivosti, ko je hotel voziti po parceli tožene stranke. Razen tega toženec v pritožbi trdi tako kot v odgovoru na tožbo, da tožnica ni aktivno legitimirana k tej pravdi, ker je bil v posesti služnostne pravice kot najemnik tožničinega travnika I.P. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku in ocenilo,pravilno uporabilo materialno pravo ter o sporu pravdnih strank pravilno odločilo.

Na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLPR), člena 70 odst. I. in II., je posestnik stvari vsak, kdor ima neposredno oblast nad stvarjo (neposredna posest) in tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, na primer na podlagi zakupa (neposredna posest). Tako sta posestnika pravice služnostnih voženj na podlagi poravnave, sklenjene med tožnico in pravnima prednikoma toženca oba - tožnica in najemnik njenih nepremičnin I.P. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da ugovor aktivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen. Po čl. 80 ZTLPR namreč uživa varstvo v razmerju do tretjih oseb vsak soposestnik.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da služnostna pravica voženj čez sporno parcelo izhaja iz sodne poravnave z dne 12. 5. 1978 opr. št. P 000/77, vendar se po čl. 78 ZTLPR in čl. 441 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v posestmotitvenih sporih obravnavanje tožbe omeji le na zadnje posestno stanje in nastalo motenje ter se pravica do posesti, pravni naslov in dobrovernost posestnika pri tem ne upoštevajo. Zadnje posestno stanje - to je dejstvo, da je v preteklih letih tožeča stranka sama neposredno ali preko najemnika I.P. posredno izvrševala svojo pravico voženj preko toženčeve parcele pred 30. 5. 1998, ni sporno. Če je takšno izvrševanje posesti pravice voženj toženec preprečil, ima njegovo ravnanje znake motitve posesti, ki je po čl. 75 ZTLPR predmet posestnega varstva.

Pravica do samopomoči velja le zoper tistega, ki neupravičeno moti posest ali jo odvzame in še to le ob pogoju, da gre za neposredno nevarnost, da je samopomoč nujna in da ustreza okoliščinam, v kateri obstaja nevarnost.Iz okoliščin primera je razvidno, da tožeča stranka ni neupravičeno motila toženčevo posest, saj je vendar bila na podlagi citirane sodne poravnave upravičena voziti po toženčevi parceli. Razen tega pa tudi ni izkazano, kakšna nevarnost je obstajala in ali je bila samopomoč nujna. Samopomoč je načeloma prepovedano sredstvo posestnega varstva, saj je v pravno urejeni državi fizična samopomoč kot oblika reševanja sporov izključena. Le izjemno je dovoljena kot sredstvo varstva posesti, a je omejena tako časovno kot tudi po načinu in obliki, namenjena pa predvsem zaščiti javnega reda in miru ter kontiuniteti razmerij, v katerih živijo ljudje. To toženčevo ravnanje pa ne opravičujejo opisani razlogi.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno njegov ugovor, da je ravnal v samopomoči, zavrnilo.

Na podlagi obrazloženega pritožba toženca zoper izpodbijani sklep ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.