Jedro

Odrejeni pripor ni pretiran poseg v pravice osebnosti in obdolženčeve ustavne pravice, ker je sodišče ugotovilo sorazmerje med priporom kot posegom v ustavno zavarovano pravico do osebne svobode in težo očitanega kaznivega dejanja glede na način storitve in število prepeljanih ilegalcev v smeri državne meje.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 22.04.2000 zoper obdolženega R.R. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od 21.04.2000 dalje. Z napadenim sklepom je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru pritožbo zagovornika obdolženega R.R. kot neutemeljeno zavrnil. Zagovornik obdolženega R.R. je dne 09.05.2000 vložil pri Okrožnem sodišču v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeni sklep izvenobravnavnega senata zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da pripor zoper obdolženega R.R. odpravi.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena, ker je bil pripor zoper obdolženega R.R. dne 08.06.2000 odpravljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V čem naj bi bila v napadenem sklepu podana kršitev kazenskega zakona, vložnik ne pove. V zahtevi navaja, da je obdolženi R.R. očitano dejanje prostovoljno in v celoti priznal, točno je navedel svojo vlogo pri njem, kot tudi vlogo ostalih udeležencev, glede katerih kazenski pregon državnega tožilca očitno ne zanima. Iz obdolženčevega zagovora naj bi bilo nedvoumno zaključiti, da je odrejeni pripor pretiran ukrep in pretiran poseg v pravice osebnosti in ustavne pravice obdolženega R., kar naj bi ne imelo podpore v kazenskem zakonu.

Vrhovno sodišče ugotavlja, ob obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki ni predmet presoje s to zahtevo za varstvo zakonitosti, ker ga vložnik ne uveljavlja (1. odstavek 424. člena ZKP), da je ob odločanju o odreditvi pripora obstajalo tudi sorazmerje med odrejenim priporom kot posegom v ustavno zavarovano pravico do osebne svobode in težo očitanega kaznivega dejanja, glede na način storitve in število prepeljanih ilegalcev v smeri državne meje. V času odločanja o priporu je tudi po oceni Vrhovnega sodišča bilo neogibno za zagotovitev varnosti ljudi odrediti pripor, ob ugotovljenih okoliščinah, ki so glede na obstoj utemeljenega suma v smeri očitanega kaznivega dejanja obstajale v zvezi z očitano ponovitveno nevarnostjo, s katero se ogroža varnost ljudi.

Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da je pritožbeno sodišče pritožbena izvajanja vložnika, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja, povsem pravilno zavrnilo in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Ko ni kršena ustavna določba o sorazmernosti odrejenega pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in težo očitanega dejanja, vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona oziroma Ustave, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).