Jedro

Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZD sme dedič pred delitvijo dediščine prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti bodisi deloma, samo na sodediča. Z ozirom, da pritožnik v času, ko je njegova mama A. A. st. še pred izdajo prvotnega sklepa o dedovanju (18. 6. 1997) dne 29. 1. 1997 podala izjavo o odstopu njenega dednega deleža po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu v njegovo korist, ni bil njen sodedič, zato takšna izjava o odstopu dednega deleža nima dednopravnih učinkov.

Z ozirom, da se za odpoved neuvedenemu dedovanju (pogodba z dednopravnim značajem) po drugem in tretjem odstavku 137. člena ZD zahteva sporazum med prednikom in potomcem, dedna izvaja pritožnikove mame A. A. st. z dne 29. 1. 1997 že pojmovno takšnih pravnih učinkov ne more imeti. Izpostavljena izjava je bila leta 1997 namreč podana po smrti denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrl že leta 1954.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom tega sodišča II D 308/1996 z dne 21. 12. 2023.

II.Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi že pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu B. B. II D 308/1996 z dne 18. 6. 1997 odločilo o dedovanju naknadno najdenega premoženja, in sicer premoženja, ki je bilo zapustniku vrnjeno v denacionalizaciji z dopolnilno odločbo Upravne enote X št. 321-158/92-2067 z dne 24. 7. 2003 (1/2 odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 1.702,20 DEM oziroma 870,32 EUR) ter z odločbo Upravne enote X št. 321-158/1992-40 z dne 14. 4. 2008 (1/2 odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 78.852,08 DEM oziroma 40.316,42 EUR), kar predstavlja obseg zapuščine. Kot dediče tega premoženja je ugotovilo zapustnikovo vnukinjo C. C. skupaj do 1/5, vnuka D. D. skupaj do 1/20, vnukinjo E. E. ml. skupaj do 1/20, vnukinjo F. F. skupaj do 1/20, vnuka G. G. skupaj do 1/20, sina H. H. skupaj od 1/5, vnuka I. I. skupaj do 1/5, vnuka J. J. skupaj do 1/10 in vnuka K. K. skupaj do 1/10 naknadno najdene zapuščine. Ker so zapustnikov sin H. H. ter zapustnikovi vnuki J. J., K. K., C. C., I. I. in E. E. ml. svoje dedne deleže na naknadno najdeni zapuščini odstopili sodediču G. G., je sodišče prve stopnje, izhajajoč pri tem tudi iz sklepa II D 308/1996 z dne 21. 12. 2023, odločilo, da 18/20 naknadno najdene zapuščine deduje zapustnikov vnuk G. G.

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje zapustnikov vnuk G. G. iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Navaja, da bi sodišče moralo odločiti, da po zapustnikovi hčeri A. A. st. deduje zgolj pritožnik in ne vsi štirje otroci po enakih deležih. Po sklepu o dedovanju po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu B. B. II D 308/1996 z dne 19. 1. 1997 je bila dedinja po njem tudi njegova hči in pritožnikova mama A. A. st. Tekom zapuščinskega postopka po pokojnem B. B. je A. A. st. napisala in posredovala dedno izjavo z dne 19. 1. 1997, da svoj dedni delež v celoti odstopa svojemu sinu G. G., to je pritožniku, kar je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo. Dedinja se je torej odpovedala svojemu deležu v korist svojega sina. Pritožnik izpostavlja še poravnavo z dne 11. 10. 2001, po kateri naj bi se D. D. izrecno odpovedal deležu iz denacionalizacije. Upoštevajoč poravnavo pritožniku pripada del denacionaliziranega premoženja, ki so se mu drugi trije otroci po A. A. st. v že zgoraj omenjeni poravnavi odpovedali, v zameno pa so dobili celotni dedni delež pritožnika po pokojnem očetu. Pritožnik opisuje tudi institut odpovedi neuvedenemu dedovanju in opozarja na njegove pravne učinke (137. člen ZD v zvezi s 103. in 104. členom ZD). Iz pritožbenih navedb pa kljub navedenemu ni mogoče razbrati, na katero (dedno) izjavo se pritožnikovo zgolj teoretično razglabljanje nanaša. Glede na navedeno dedič G. G. sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da bo pritožnik edini dedič naknadno najdene zapuščine. Podrejeno naj ga razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje. Pritožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožbeni odgovor ni bil vložen.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD, pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje uradoma upoštevnih procesnih kršitev ne ugotavlja. Odločitev z izpodbijanem sklepom je ob pravilno ugotovljenih pravno relevantnih okoliščinah primera tudi pravno pravilna.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu B. B. odločilo o dedovanju njegovega naknadno najdenega premoženja, to je premoženja, ki je bilo imenovanemu vrnjeno z (delno) odločbo pristojne upravne enote z dne 24. 7. 2003 in z dne 14. 4. 2008. Naknadno najedeno zapuščino je med dediče razdelilo po ključu iz sklepa dedovanju po pokojnem II D 308/1996 z dne 18. 6. 1997, s katerim je bilo odločeno tudi o zapustniku v postopku denacionalizacije že pred izdajo zgoraj citiranih odločb vrnjenem premoženju. Skladno s citiranim sklepom je po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu zraven njegove vdove L. L. (do 1/6 zapuščine), sinov H. H. in M. M. (vsak do 1/6 zapuščine) ter vnukov C. C. (do 1/6 zapuščine), J. J. in K. K. (vsak do 1/12 zapuščine) dedovala tudi njegova hči A. A. st. - pritožnikova mama do 1/6 zapuščine. 1/30 zapuščine po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu pa je A. A. st. pripadlo po sklepu o dedovanju prvostopenjskega sodišča II D 141/1998 z dne 24. 4. 1998 po pokojni mami, to je vdovi denacionalizacijskega upravičenca L. L. (A. A. st. je po mami L. L. dedovala še 1/5 tega, kar je mama dedovala po denacionalizacijskem upravičencu (1/6 zapuščine) oziroma je dedovala namesto nje). Z ozirom, da je zapustnikova hči A. A. st. 14. 3. 2004 umrla, je sodišče kot dediče naknadno najdenega premoženja po zapustniku namesto A. A. st. na podlagi zakona pravilno razglasilo vse štiri otroke pokojne, to je vnuke denacionalizacijskega upravičenca, in sicer D. D., E. E. ml., F. F. in pritožnika G. G., vsakega do 1/4 zapuščine po mami (1/6 in 1/30 oziroma skupaj 1/5 zapuščine po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu) oziroma vsakega do skupaj 1/20 dodatne zapuščine po denacionalizacijskem upravičencu. Pritožnikova mama A. A. st. je dne 29. 1. 1997 sicer podala izjavo, da kot dedinja po pokojnem B. B. svoj dedni delež odstopa oziroma se odpoveduje dedovanju v korist svojega sina G. G., to je pritožnika. Zmotno pa je stališče pritožbe, da ima navedena izjava učinke odstopa dednega deleža sodediču po drugem odstavku 136. člena ZD. Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZD sme dedič pred delitvijo dediščine prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti bodisi deloma, samo na sodediča. Z ozirom, da pritožnik v času, ko je njegova mama A. A. st. še pred izdajo prvotnega sklepa o dedovanju (18. 6. 1997) dne 29. 1. 1997 podala izjavo o odstopu njenega dednega deleža po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu v njegovo korist, ni bil njen sodedič, zato takšna izjava o odstopu dednega deleža nima dednopravnih učinkov. Tudi sicer pa je Vrhovno sodišče RS v načelnem pravnem mnenju VS006733 z dne 22. 4. 1970 zavzelo stališče, da se odpoved dediščini v korist določenega sodediča šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju (drugi odstavek 136. člena ZD), ne pa tudi za izjavo o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju. O dedovanju prav tega pa je odločeno s predmetnim dodatnim sklepom o dedovanju.

7.Stališča, da mu po mami A. A. st. kot dediču pripada celotna 1/5 naknadno najdene zapuščine po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu B. B., pritožnik ne more uveljaviti niti ob sklicevanju na poravnavo P 108/98 z dne 11. 10. 2001 (priloga A8). Sodišče prve stopnje je pritožniku v dopisih, naslovljenih na v poštev prihajajoče dediče po denacionalizacijskem upravičencu že pred izdajo izpodbijanega sklepa, enako kot tudi v dodatnem sklepu o dedovanju samem, pravilno pojasnilo, da so se sorojenci pritožnika (D. D., E. E. ml. in F. F.) z zgoraj citirano poravnavo odpovedali dedovanju premoženja, ki je v postopku denacionalizacije pripadlo neposredno A. A. st. kot denacionalizacijski upravičenki. Pritožnik pa pri tem spregleda, da je svojo dedno pravico po pokojni mami A. A. st. uveljavljal že z dediščinsko tožbo. Po izvedenem pravdnem postopku, v katerem je bila predmet presoje tudi vsebina sporne poravnave, je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 377/2019 z dne 30. 9. 2020 (pravnomočna je postala dne 20. 4. 2021) dedna pravica na nepremičninah, ki niso bile predmet denacionalizacije po A. A. st., priznana tudi pritožnikovim sorojencem, kot ostalim zakonitim dedičem po zgoraj imenovani zapustnici, vsakemu do 1/4 celote. Na takšno odločitev pa je bilo sodišče prve stopnje pri pravni presoji vezano. Z izpodbijanim sklepom je tako pritožnika kot njegove sorojence D. D., E. E. ml. in F. F. pravilno razglasilo kot dediče kasneje najdenega premoženja po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu B. B. vsakega skupaj do 1/20 naknadno najdene zapuščine. Upoštevaje še vse podane odstopne izjave v korist pritožnika po drugem odstavku 136. člena ZD, je zato pravilno odločilo, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa v zvezi s sklepom II D 308/1996 z dne 21. 12. 2023.

8.Pritožnik se sicer sklicuje tudi na odpoved neuvedenemu dedovanju in pojasnjuje pogoje za veljavnost takšne dedne izjave ter njene pravne učinke. Izpostavljena teoretična izhodišča so sicer pravilna, vendar pa pritožnik ne pojasni, na katero dedno izjavo se njegove navedbe v tem delu nanašajo in o tem ni mogoče sklepati niti izhajajoč iz pritožbe kot vsebinske celote. Z ozirom, da se za odpoved neuvedenemu dedovanju (pogodba z dednopravnim značajem) po drugem in tretjem odstavku 137. člena ZD zahteva sporazum med prednikom in potomcem, dedna izvaja pritožnikove mame A. A. st. z dne 29. 1. 1997 že pojmovno takšnih pravnih učinkov ne more imeti. Izpostavljena izjava je bila leta 1997 namreč podana po smrti denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrl že leta 1954. V kolikor pa ima pritožnik kot sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju v mislih vsebino poravnave Okrajnega sodišča v Mariboru N 108/98 z dne 11. 10. 2001, pa mu je že v zgornji obrazložitvi pojasnjeno, da je bila enako kot njemu samemu, tudi njegovim sorojencem v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru s sodbo II P 377/2019 z dne 30. 9. 2020, kjer je bila predmet presoje tudi sporna poravnava, in sicer vsakemu do 1/4 celote, že pravnomočno priznana dedna pravica po pokojni mami A. A. st. glede premoženja, ki ni bilo v denacionalizaciji vrnjeno neposredno njej kot upravičenki. Na takšno pravnomočno odločitev pa je sodišče vezano. Tudi sicer pa iz zgoraj citirane poravnave ne izhaja, da je pri njeni sklenitvi sodelovala tudi A. A. st. kot pravna prednica pritožnika in njegovih sorojencev.

9.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo dediča G. G. skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom tega sodišča II D 308/1996 z dne 21. 12. 2023.

10.Glede na pritožbeni neuspeh pritožnik skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Citirani sklep je sodišče prve stopnje izdalo po izdaji izpodbijanega sklepa na podlagi prvega odstavka 173. člena ZD, po tem, ko je znotraj pritožbenega roka prejelo izjavo E. E. ml., da tudi ona svoj dedni delež (1/20 celote) po pokojni mami A. A. st. odstopa pritožniku kot sodediču. Z njim je odločitev v zadnjem stavku izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da zapustnikov vnuk G. G. - pritožnik deduje ne le 17/20, temveč 18/20 naknadno najdene zapuščine po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu.

2Tako tudi VSL sklep II Cp 716/2018 z dne 16. 5. 2018 in načelno pravno mnenje VS RS VS002668 z dne 8. 3. 1962.

3Drugi in tretji odstavek 137. člena ZD: "(1) Potomec ali zakonec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, se v sporazumu s prednikom ali zakoncem odpove dediščini, ki bi mu šla po smrti njegovega prednika ali zakonca. (2) Če se je dediščini odpovedal potomec, velja taka odpoved tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni s sporazumom o odpovedi ali poznejšim sporazumom določeno kaj drugega."

Zveza: