Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da je tožencu dal posojilo. To zadošča za zavrnitev zahtevka, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvami o posojilu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo za plačilo 6.000 EUR, ki naj bi jih izročil tožencu kot posojilo. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo med drugim navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da so nekatera odločilna dejstva nesporna, zato je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Ni nesporno dejstvo, da je bil dogovor ustanoviteljev A., da bo navedeni družbi pripadel del stavbe družbe B. Nerazumljivo je, da bi A. plačal za renovacijo prostorov, ki niso njegova last, brez vsakršnega zavarovanja. Zmoten je zaključek, da je tožnik imel interes za obnovo. Izpoved tožnika je sodišče presojalo zelo pavšalno in s floskulami, ni upoštevalo, da tožnik ne govori slovensko in da je bil zaslišan s pomočjo tolmača. V odgovorih tožnika ni nikakršne nejasnosti. Sodišče je popolnoma izkrivilo vsebino zapisnika. Priča C. C. je [toženčev] brat in eden od direktorjev družbe B. Druge pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje pavšalna »kvazi obrazložitev,« nepopolna in nasprotujoča si, da izkrivlja vsebino zapisnikov itd. Res je prav nasprotno: sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze obširno, podrobno, skrbno in sistematično analiziralo in ovrednotilo ter navedlo jasne, preverljive in logične argumente za svojo odločitev. Dokazna ocena prvostopenjske sodbe je zgledna. Po drugi strani pa se pritožba s številnimi argumenti prvostopenjske sodbe vsebinsko ne sooči, temveč polemizira le s posameznimi iz konteksta iztrganimi deli sodbe in dokazne ocene, s čimer pa ne more biti uspešna.

6. Bistveni zaključek prvostopenjske sodbe je, da tožnik ni uspel dokazati, da je tožencu dal posojilo v smislu 569. in nadaljnjih členov Obligacijskega zakonika.2 To zadošča za zavrnitev zahtevka, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvami o posojilu. Kakšen pravni posel ali razmerje je bilo podlaga za (sicer nesporno) nakazilo 6.000 EUR tožencu, niti ni bistveno. Po oceni sodišča druge stopnje je tudi pravilen zaključek prvostopenjske sodbe, da je bil namen tega nakazila v zvezi s poslovnimi dogovarjanji med tožnikom, tožencem in drugimi osebami v zvezi s poslovnim sodelovanjem družb B. in A. (ki je bila tedaj še v ustanavljanju).

7. Pritožba obširno navaja, da ni nesporno, da je obstajal dogovor, da bo A. dobil v last del poslovne stavbe na ..., ki je v lasti B. Četudi je sodišče prve stopnje to dejstvo nepravilno označilo za nesporno, pa to dejstvo ni bilo odločilno, zato tudi ni moglo priti do zatrjevanih procesnih kršitev. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na to dejstvo (domnevni dogovor ustanoviteljev A.), temveč je zaključek, da ni šlo za posojilno pogodbo med pravdnima strankama, napravilo na podlagi drugih dejstev. Bistvena je ugotovitev, da je bil denar nakazan tožencu z namenom, da ga izroči D. D., obrtniku, ki je obnavljal poslovne prostore v sporni stavbi na ... (glej npr. 26. do 30. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe). Že ta ugotovitev močno omaje verodostojnost tožnikovih navedb, da naj bi šlo za posojilo tožencu: po logiki stvari se posojilodajalec ne zanima za to, kako bo posojilojemalec denar porabil (izjema je npr. pri namenskih posojilih, česar pa tožnik ne zatrjuje), zato ni nobene logike (če bi res šlo za posojilo), da tožnik tožencu večkrat naroča, naj denar izroči oziroma nakaže D. D., mu sporoča, da so »pozabili na D.« (povzetek in analiza sms sporočil v 21. do 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ipd.

8. Sodišče prve stopnje zaključka, da je imel tožnik interes za obnovo stavbe, ni naredilo le na podlagi (spornega) dogovora ustanoviteljev A., temveč predvsem na podlagi dejstva, da je tožnik dajal tožencu navodila, naj denar nakaže oziroma izroči D. D. (če tožnik ne bi imel interesa za obnovo, se ne bi ukvarjal s tem, ali bo izvajalec obnove dobil plačilo ali ne), da je dajal navodila za obnovo in se dogovarjal o delih z D. D. (Zakaj bi se tožnik s tem ukvarjal, če pa ni imel nobenega interesa glede prostorov, kot skuša prikazati v pritožbi?) in da je imel v spornih prostorih nekaj časa tožnik tudi pisarno. Pravilni razlogi o tem so v opombi št. 3 in v 28. točki obrazložitve, pritožba pa se s temi argumenti vsebinsko ne sooči in teh ugotovitev prvostopenjske sodbe tudi ne zanika.

9. Očitki o pavšalnosti in nepopolnosti dokazne ocene tožnikove izpovedbe so deplasirani. Sodišče prve stopnje je zelo natančno obrazložilo, kaj vse je nejasno, nedosledno in spreminjajoče se v tožnikovi izpovedbi (10., 20., 24., 27., 28. in 37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); s temi argumenti pritožba v pretežni meri ne vzpostavi vsebinskega dialoga, temveč le posplošeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje ter se sklicuje na posamezne dele svojih izpovedb, s čimer pa ne more uspeti.

10. Pritožbene navedbe, da tožnik ne zna slovensko, da je bil zaslišan po tolmaču in da se v prevodu lahko kaj izgubi, so pavšalne, saj pritožba ne pove, kaj naj bi bilo v prevodu izgubljeno ali narobe prevedeno. Res je, da tožnik ni bil lastnik nepremičnine, ki se je obnavljala, vendar to še ne pomeni, da ni imel koristi od teh del (neprerekana ugotovitev prvostopenjske sodbe, da je imel tožnik v spornih prostorih nekaj časa pisarno – dokler se niso s tožencem skregali in prekinili poslovnega sodelovanja). Sklicevanje pritožbe na tožnikovo izpovedbo, da je bil prisoten pri pogovorih glede obnove, je v nasprotju z njegovo tezo, da ni imel za obnovo nobenega interesa in da je le dal posojilo tožencu; enako velja za pritožbeno citirano izpovedbo, da je »... šlo za posojilo, da se posli lahko opravijo, da se tudi vnesejo v bilanco in s tem dvigne vrednost stavbe.« Taka izpovedba je inherentno nelogična, če naj bi šlo za običajno posojilo med dvema fizičnima osebama, kot skuša prikazati tožnik. V takem primeru posojilodajalec nima nobenega interesa za vnašanje nečesa v nekakšno bilanco (očitno ne svojo osebno) niti za dvigovanje vrednosti stavbe, v zvezi s katero pritožba obširno navaja, da ni bilo dogovora, da bo A. v njej pridobil solastniški (ali etažni) delež. Pritožbene navedbe v prvem odstavku četrte strani pritožbe, da tožnik ne spreminja svoje izpovedi, so sprenevedave; tožnik je najprej izjavil, da ne ve, zakaj je bil denar porabljen, hkrati pa je v sms sporočilih dajal navodila, kaj naj z (domnevno posojenim) denarjem toženec naredi; nelogičnost in posledično neverodostojnost vsega navedenega je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je že pojasnilo sodišče druge stopnje v prejšnjih odstavkih te sodbe.

11. Neutemeljene in deloma nerazumljive so tudi navedbe v 9. točki pritožbe. Navedbe, da naj bi sodišče napravilo »fragmentiran povzetek« zapisnika (nobene potrebe ni, da bi sodišče v obrazložitvi sodbe podrobno povzemalo ali celo prepisovalo zapisnik), so pavšalne, saj pritožba ne pove, kaj naj bi bilo v zapisniku tako bistvenega, da bi moralo sodišče prve stopnje v sodbi povzeti. Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno, celovito in prepričljivo ocenilo in ovrednotilo vsebino sms sporočil; pritožnik te razloge prvostopenjske sodbe napada povsem pavšalno. Res je tožnik povedal, da ga je klical D. D. in želel, da se plača njegovo delo in da je zato tožencu napisal sms sporočilo, naj da denar D. D. To je res »popolnoma razumljivo,« vendar ne v kontekstu, kot ga skuša prikazati tožnik: posojilodajalec ni ne upravičen ne dolžan dajati takih navodil posojilojemalcu, zato tako tožnikovo ravnanje logično kaže, da ni šlo za posojilo, temveč za nekaj drugega, za nekakšno poslovno sodelovanje, pri katerem je imel interes za obnovo spornih prostorov tudi tožnik.

12. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj sprejema izpovedbi toženca in C. C. (točki 12 in 13 ter opombi št. 2 in 3 izpodbijane sodbe), s katerimi se pritožba niti ne sooči konkretizirano, temveč le posplošeno oporeka dokazni oceni. Glede na v izpodbijani sodbi kratko povzete izpovedbe obeh strank ter nelogičnosti, ki izhajajo iz (celovito vzetih) tožnikovih navedb, izpovedbe ter sms korespondence, je povsem pravilen zaključek, da je toženčeva različica dogajanja bolj logična in prepričljiva. Očitki, da naj bi bil C. C. pristranska in neverodostojna priča, so neutemeljeni in neizkazani. Zgolj dejstvo, da je toženčev brat, še ne pomeni avtomatično, da je njegovo pričanje brez vrednosti. Hkrati se tožnik sam ponovno zapleta, ko navaja, da naj bi bil toženčev brat kot eden od direktorjev družbe B. »močno vpleten v zadevo,« hkrati pa trdi, da naj bi šlo za običajno posojilo med dvema fizičnima osebama in ne za nekakšen drug posel s širšim ozadjem v pravnih osebah.

13. Ni res, kar navaja pritožba, da naj bi bilo sodišče prve stopnje do izpovedbe priče D. D. »povsem kritično« in da je »vnaprej odločilo, da je izvajalec neverodostojna priča.« Iz sodbe (14. do 16. in 29. točka obrazložitve) je razvidno, da je sodišče prve stopnje navedeni priči v precejšnji meri verjelo, ni pa mu verjelo tega, da ni prejel denarja v gotovini, in za to je tudi navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožba s posplošenimi očitki ne more omajati. Dokazna ocena je prepričljiva in logična in nič nenavadnega ni, da določena priča o nekaterih dejstvih izpove prepričljivo, o drugih pa ne. Kaj želi pritožba povedati s tem, da je to pričo (D. D.) predlagal toženec, »kar bi ji moralo dajati še dodatno težo,« pritožbeno sodišče ne more ugotoviti.

14. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.