Jedro

Pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa spada med originarne oziroma izvorne pridobitne načine. Njihova bistvena značilnost je, da se pridobitev pravice ne opira na lastninsko pravico prejšnjega lastnika ali na njegovo voljo.

Glede na načelo prirejenosti postopkov je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je sodišče vezano izključno na izrek, katera zemljiška parcela je predmet vračila, ne pa na pojasnila, ki jih pravnomočnost ne zajema.

Z odločbo o denacionalizaciji je bila pridobljena lastninska pravica na parceli 49/4 v obsegu in na tistem delu zemljiške površine, kot je bilo ob pravnomočnosti odločbe vpisano v zemljiški kataster.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (potem, ko je pravdni postopek ustavilo zaradi delnega umika tožbe) z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so tožniki lastniki tistega dela nepremičnine s parc. št. 50/9, 548/5, 548/7 in 49/9, k. o. X, ki v naravi predstavlja brivnico s pripadajočim zemljiščem v izmeri 43 m2 po podatkih, ki izhajajo iz mapnega lista št. 1 naznanilnega lista 1-58 z dne 23. 9. 1957 katastrskega urada v A. in skladno elaboratu izvedenca geodetske stroke nosi predvideno parc. št. ____, k. o. X, in sicer prva dva tožnika do deleža 1/6, drugi dve tožnici pa do deleža 1/12 (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je sklenilo, da tožniki v celoti nosijo stroške tožencev (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlagajo tožniki obširno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožniki izpodbijajo vrednost spornega predmeta, ker je vrednost napačno ugotovljena. Iz tekom postopka predložene cenitve brivnice iz leta 2001, na katero so se sklicevali in je sodišče ne upošteva, ker upošteva podatek po katastrskih evidencah množičnega vrednotenje nepremičnin, izhaja prava vrednost spornega predmeta. Točen podatek o vrednosti predstavlja le cenitev konkretne nepremičnine, iz katere izhaja, da vrednost brivnice kot spornega predmeta znaša 10.290,56 EUR in ne toliko kot ugotavlja sodišče. V bistvenem delu tožniki grajajo utemeljitev sodbe na dejstvu, da je sodišče vezano na izrek upravne odločbe. Predmet vračila v izreku upravne odločbe z dne 30. 12. 2010 je navedena parcela št. 49/4, k. o. X (t. im. brivnica). Brivnica je pravdnim strankam znana stavba. Ni dvoma, da druge brivnice ni. Sodišče sploh ni ugotavljalo, kje brivnica stoji. Tožniki zahtevajo, da se jim prizna lastninska pravica na t. im. brivnici s pripadajočim zemljiščem, ki je bila predmet vračila v denacionalizacijskem postopku v letu 2010. Ne razumejo obrazložitve sodišča, ko po eni strani odločitev utemelji na vezanosti na izrek upravne odločbe, po drugi strani pa izrek te upravne odločbe z dne 30. 12. 2010 in njegove pravne posledice negira. Vezanost sodišča zajema tisto, kar sporoča izrek. Odločitev je temu nasprotna. Sodišče je vezano na celoten izrek odločbe, tudi na v izreku opisan predmet vračila, zlasti, ko je predmet vračila identificiran oziroma opisan kot brivnica. Ta objekt z dvoriščem zelo verjetno tudi deloma stoji na parceli št. 49/4, k.o. X, za katero sodišče ugotovi, da je predmet vračila. O navedenem se sodišče ni izreklo. Sodišče je vezano na izrek v celoti, na vsebino njenega sporočila, v izreku delne denacionalizacijske odločbe so navedene parcelne številke in stanje v naravi, ki so predmet vračila. To velja tudi za odločbo z dne 28. 7. 2003. V delu, ki se nanaša na parc. št. 50/5, je navedeno, da se vrača zgolj dvorišče in nič drugega, torej ne tudi brivnica, ki pretežno dejansko stoji na tej parceli. Iz odločbe o vračilu iz leta 2003 izhaja, da je zavezanec za vračilo parc. št. 50/5, k. o. X, B., d. d. Brivnica ni bila ne v lasti ne v posesti tega zavezanca, pač pa občine, o čemer so tožniki podrobno navedli v vlogi z dne 10. 12. 2019. Upravna odločba je jasna, kdo je zavezanec. Sodišče se o tem ni opredelilo. Samo zaradi brivnice, ker so bili različni zavezanci za njeno vračilo v naravi, sta bili izdani dve odločbi. Sodišče v tč. 28 izpodbijane sodbe napačno ugotavlja, da tožniki menijo, da je bil zavezanec za vračilo po posamezni odločbi opredeljen napačno. Ugotovitev sodišča potvarja vsebino odločbe. Tožniki trdijo, da sta bila zaradi različnih zavezancev za vračilo izdani dve različni odločbi. Sodba je v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavezanec za vračilo brivnice je bila četrta tožena občina, tako je navedeno v upravni odločbi, ki je bila pravilna. Ker so upravičenci zaupali v delno odločbo o vračilu, in sicer, da jim je bila vrnjena brivnica, niso imeli razumnega razloga, da bi zoper tako odločbo vložili pravno sredstvo. Odločitev sodišča je v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in pravno varnost. Sodišče v tč. 30 izpodbijane sodbe ugotovi, da so tožniki dobili v posest brivnico na podlagi prve odločbe z dne 28. 7. 2003 in da so jo izgubili v letu 2010 po sklenitvi pogodbe, ko je pokojni solastnik C. C. izročil ključe brivnice tretjemu tožencu sinu D. D. Izročite ključev še ne pomeni, da je bila pravna prednica tretjega toženca v času izročitev ključe lastnica brivnice, kot ne pomeni, da je s tem pokojni solastnik izgubil svojo solastninsko pravico in posest na brivnici. C. C. je bil le eden izmed solastnikov, kot je bil tretji toženec le sin ene izmed solastnic, vsekakor ta ni bil solastnik, pač pa je to postal šele kasneje. Ne eden ne drugi ni imel pooblastil ostalih. Ključi nimajo nobene zveze z odločbo z dne 18. 7. 2003, še manj s pogodbo z dne 6. 7. 2010. Sodišče se do teh okoliščin ni opredelilo. Brivnica ni bila predmet pogodbe z dne 6. 7. 2010, ker je predmet pogodbe podrobno opredeljen. Če bi bila brivnica predmet pogodbe, bi to v pogodbi izrecno pisalo in bi bila predmet pogajanj. Ni bila niti predmet cenitve ali ponudbe. Do teh kvalitetnih dokazov z očitno vsebino, ki potrjuje navedbe tožnikov o tem, kaj je bilo predmet prodaje, se sodišče ni opredelilo, zato je odločitev pomanjkljiva. V času sklenitve te pogodbe pa še ni bila niti vrnjena, ker je bila vrnjena z delno odločbo z dne 30. 12. 2010. Tožniki niso bili nikdar v zmoti glede predmeta pogodbe z dne 6. 7. 2010, kot to napeljuje sodišče v tč. 32 izpodbijane sodbe. Tega brez izvedbe dokazov ni mogoče zaključiti. Iz pogodbe jasno izhaja, kaj je bil predmet pogodbe. Niti ni bilo nesporazuma o tem, kaj je predmet pogodbe.

Izpodbijana sodba je pomanjkljiva, ne le, da napačno povzema izrek obeh denacionalizacijskih odločb, temveč ne vsebuje dokazov za svoje zaključke. Sodišče dokazov ni presodilo v smislu 8. člena ZPP. Tožniki so predlagali tudi izvedbo dokazov, s katerimi so dokazovali, da so pravdne stranke (razen tožene občine), oziroma njihovi pravni predniki točno vedeli in imeli v zavesti, kaj je bilo predmet vračila po obeh delnih odločbah, ker to potrjujejo njihova ravnanja. Po pravnomočnosti odločbe z dne 28. 7. 2003 so se pričele pravde za izročitev v posest in plačilo uporabnine. Če sodišče ne bi opustilo izvedbe dokazov (vpogled v tožbe, sodne odločbe, sodne spise in izvedenska mnenja v zadevah P 72/2009, I P 2468/2007 in I P 647/2008), ne bi moglo priti do zaključkov o tem, kaj je bilo predmet pogodbe z dne 6. 7. 2010, o nesporazumu in o zmoti. Uporabnina za brivnico ni bila nikdar predmet zahtevkov, ker brivnica ni bila predmet vračila. Vprašanje lastništva brivnice je postalo sporno šele v letu 2017, ko je četrta tožnica na to opozorila tožence (razen občine), ki so začeli osporavati lastništvu. Pred tem so se stranke celo dogovarjale za način delitve. Tudi o tem sodišče ni izvedlo dokazov in se opredelilo do teh navedb. Tožniki so želeli napako tudi odpraviti tam, kjer je nastala, v zemljiškem katastru, a neuspešno. Preostala je le še sodna pot. In te tožnikom ni mogoče odreči. Izpodbijana odločitev odreka sodno varstvo lastninske pravice, pridobljene na podlagi pravnomočne delne odločbe o vračilu točno določene nepremičnine v naravi. Nedopustno je stališče sodišča, da so tožniku z odločbo z dne 30. 12. 2010 pridobili lastninsko pravico na parc. št. 49/4 na tistem delu zemljiške parcele, kot je bila ob pravnomočnosti odločbe vpisana v zemljiški kataster. Takšno stališče je nesprejemljivo zato, ker sodišče priznava, da je glede parc. št. 49/4 res prišlo do zmede. Torej priznava obstoj nejasnosti. Sodišče ne more na podlagi številke v izreku odločbe odreči lastninske pravice. Sodišče s svojim stališčem ob hkratnem priznavanju zmede v podatkih posega v pridobljene pravice v postopku denacionalizacije. Če je bila vrnjena brivnica, ker se tako izrek odločbe glasi, je bila vrnjena brivnica in ne nekaj drugega. Enako velja za pripadajoče dvorišče. Nesprejemljivo je utemeljevanje sodišča, zakaj daje večjo težo zapisani parcelni številki kot pa opisu predmeta vračila, s sklicevanjem na določila Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki v konkretnem primeru nista pravno relevantna. Sodišče zmotno tolmači, da je bistvena le parcelna številka in podatek iz katastrskega operata ob izdaji oziroma pravnomočnosti upravne odločbe. Ob nastanku parcele 49/4 je očitno prišlo do zmede, v tej zmedi je nastala napaka ob prenosu podatkov iz mapne listine z dne 23. 9. 1957 v zemljiški kataster. Ta mapni zaris pravilno povzema tloris brivnice z dvoriščem, kot stoji v naravi, in ne kasnejši uporabljen zapis iz leta 1958. Zaradi malomarnosti uslužbenca, ki je prenašal spremenjen zaris, ki pa je bil napačen, je brivnico z dvoriščem prestavil na drugo mesto in tako njen evidentirani podatek ne ustreza dejanski legi brivnice v naravi. Podatek v evidenci zemljiškega in stavbnega katastra je napačen, tako mnenje izvedenke E. E., zato je bistven izrek odločb v celoti z opisom nepremičnine, ki ne pušča dvoma. Če sodišče prizna, da je med v izreku zapisano parcelno številko in predmetom vračila v naravi, podano neskladje, katere nastanku parcele je botrovala zmeda, mora sodišče ugotoviti, kaj točno je bil predmet vračila. Tega sodišča zaradi zmotne uporabe prava sploh ni ugotavljalo.

3. Prvi in tretji toženec sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev. Zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeno je ponovno procesno grajanje ugotovljene vrednosti spornega predmeta. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo o vrednosti spornega predmeta vtoževanega nedenarnega zahtevka že odločeno v okviru presoje stvarne in krajevne pristojnosti sodišča s sklepom višjega sodišča z dne 17. 7. 2019 (red. št. 42), ki je ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta 27.253,38 EUR in zato posledično zavrnilo pritožbene navedbe tožnikov glede stvarne pristojnosti okrožnega sodišča. Temu je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje, ko je s sklepom z dne 4. 2. 2020 (red. št. 58) zavrglo ponoven predlog tožnikov za določitev vrednosti spornega predmeta in stvarne pristojnosti, s ponavljanjem istih razlogov, zakaj menijo, da je prava vrednost spornega predmeta bistveno nižja. Ker je o vrednosti spora že pravnomočno odločeno, je posledično brez pomena pritožbeno vztrajanje pri že podanih navedbah, da le-ta znaša 10.290,56 EUR, sklicujoč se na cenitev predmeta spora iz leta 2001, medtem ko je višje sodišče v omenjenem sklepu določilo vrednost predmeta (sporne stavbe) po novejših obstoječih podatkih informativnega izračuna GURS.

6. Bistvo tožbenega zahtevka tožnikov oz. podlage za ugotovitev, da so lastniki dela nepremičnin, na katerih stoji stavba št. 0000-205 oz. t. im. brivnica (z nekdanjo številko 28) s pripadajočim zemljiščem v izmeri 43 m2, temelji na trditvah (ki so podrobneje razvidne tudi v 21. točki izpodbijane sodbe), da so z denacionalizacijsko odločbo z dne 30. 12. 2010 (v zvezi z dodatnim sklepom o dedovanju z dne 21. 12. 2012) postali lastniki parc. št. 49/4 (in po njihovem stališču tudi stavbe št. 205 t. im. brivnice s pripadajočim zemljiščem), ki naj bi bila po njihovem zatrjevanju po trenutnih katastrskih podatkih napačno vrisana na delu nepremičnin parc. št. 50/9, 548/7, 548/4 in 49/4, katerih zemljiškoknjižni solastniki so toženci. Trdijo, da je sedanje katastrsko stanje napačno že vse od nastanka parc. št. 49/4 leta 1958. V katastru bi morala biti parcela št. 49/4 vrisana skladno z drugo (predhodno) skico iz mapnega lista z dne 23. 9. 1957 (in ne s skico z dne 24. 3. 1958). Po tej skici bi morala biti parc. št. 49/4 potrditvah tožnikov vrisana na delu zemljišča, kjer stoji stavba št. 205, ta pa potrditvah tožnikov pretežno stoji zlasti na parc. št. 50/9. 7. Upoštevajoč trditveno podlago tožnikov, ki zahtevek (nesporno) utemeljujejo izključno na podlagi odločbe o denacionalizaciji z dne 30. 12. 2010 in v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje (v 24. točki), ki med pravdnimi strankama ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo. Gre za vprašanje, ali delna odločba o denacionalizaciji z dne 30. 12. 2010, s katero je bila denacionalizacijskem upravičencu glede na vsebino izreka vrnjena nepremičnina s parc. št. 49/4, vsebinsko res vključuje vrnitev stavbe št. 205 oziroma t. im brivnice, ki leži na delih nepremičnin, opredeljenih v tožbenem zahtevku. Tožniki namreč s sklicevanjem na to odločbo zatrjujejo pridobitev lastninske pravice na tej stavbi.

8. Pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa spada med originarne oziroma izvorne pridobitne načine. Njihova bistvena značilnost je, da se pridobitev pravice ne opira na lastninsko pravico prejšnjega lastnika ali na njegovo voljo. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je z odločbo državnega organa pridobljena lastninska pravice odvisna zgolj in izključno od izreka odločbe v trenutku njene izdaje oziroma meritorne odločitve oziroma njene pravnomočnosti in je tako neodvisna od prejšnjih lastnikov tega premoženja.

9. Skladno z načelom prirejenosti postopkov je sodišče vezano na izrek pravnomočne delne odločbe o denacionalizaciji z dne 30. 12. 2010, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča izrecno določa, da je predmet vračila parc. št. 49/4. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem kakšen je obseg s to odločbo pridobljene lastninske pravice. Pri presoji o tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na načelo prirejenosti postopkov oziroma vezanosti na izrek odločbe državnega organa kot tudi na to, kateri odmerjen del zemljiške površine takšna parcela zavzema po aktualnih podatkih ob izdaji odločbe oziroma njene pravnomočnosti. Pridobitev lastninske pravice je vezana na trenutek pravnomočnosti odločbe upravnega organa. Dejstva glede poteka mej pridobljene nepremičnine, glede položaja vrisa v kataster in drugih katastrskih podatkov, ki glede na katastrske podatke niso ob pravnomočnosti odločbe več aktualni, so brez pomena z vidika obsega lastninske pravice, pridobljene z odločbo državnega organa. Pritrditi je stališču izpodbijane sodbe, da bi upoštevanje dejstev o katastrskih vpisih, ki se nanašajo na obdobje pred pravnomočnostjo odločbe, zanikalo pravilo, da je takšna pridobitev pravice neodvisna od volje prejšnjih lastnikov, kar vključuje tudi morebitne napake pri vpisih v kataster, poleg tega pa bi zanikalo tudi načelo prirejenosti postopkov oziroma ločenost sodne in izvršilne veje oblasti. Ob takšnih materialnopravnih stališčih je neutemeljen očitek, da bi se moralo sodišče ukvarjati s tem, kje brivnica dejansko stoji. Drži, da je t. im. brivnica v predhodni delni odločbi o denacionalizaciji iz leta 2003 omenjena, a v obrazložitvi, v odločbi iz leta 2010 pa v pojasnilu izreka. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebini izrekov obeh odločb. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da gre v obeh primerih le za pojasnili upravnega organa, ki si medsebojno očitno nasprotujeta. Teh pojasnil pa pravnomočnost obeh odločb ne zajema. Glede na načelo prirejenosti postopkov je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je sodišče vezano izključno na izrek, katera zemljiška parcela je predmet vračila, ne pa na pojasnila, ki jih pravnomočnost ne zajema. Nepremičnine so bile zaradi podržavljenja takrat (v času njenega vrisa v kataster) v družbeni lastnini vse do vračila in je tudi zato merodajen izključno izrek odločbe glede zemljiške parcele. Sodišče prve stopnje je pri presoji obsega z odločbo pridobljene lastninske pravilno upoštevalo, katero zemljiško parcelo so stranke denacionalizacijskega postopka dobile. Ugotovilo je, kaj je bilo predmet vračila. Takšno razlogovanje je pravilno podprto tudi z upoštevanjem (v izpodbijani sodbi izpostavljenih) določb ZEN in ZZK-1 (v povezavi z 18. členom Stvarnopravnega zakonika - SPZ), ki ravno zemljiške parcele, torej prostorsko odmerjen del zemljiške površine, šteje za osnovno enoto, ki se vpisuje in obravnava v ustreznih evidencah in posledično odločbah. Z odločbo o denacionalizaciji z dne 30. 12. 2010 je bila pridobljena lastninska pravica na parc. št. 49/4 v obsegu in na tistem delu zemljiške površine, kot je bilo ob pravnomočnosti odločbe vpisano v zemljiški kataster. Sodišče prve stopnje ni odreklo tožnikom lastninske pravice, pravilno je namreč upoštevalo in razlogovalo izrek denacionalizacijske odločbe. Ravno pripisovanje vsebine odločbi, kot jo želijo tožniki, bi vodilo do kršitve načela prirejenosti in ločenosti postopkov, ter neupoštevanja narave pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa. Tožniki s pritožbenim izpostavljanjem, kdo je bil zavezanec za vračilo parcel po prvi odločbi iz leta 2003 in kdo po odločbi iz leta 2010 in kdo je imel tedaj v posesti t. im. brivnico, tudi ne morejo biti uspešni. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da te trditve, kdo je bil v upravnem postopku v posamezni odločbi opredeljen kot zavezanec za vrnitev, ne morejo vplivati na presojo zahtevka, saj gre pri opredelitvi, kdo je denacionalizacijski zavezanec, za materialnopravno vprašanje, ki ga rešuje upravni organ v upravnem postopku, v katerega odločitev sodišče ne more posegati. Iz že pojasnjenih posledic izrekov upravnih odločb so tudi nepomembne pritožbene trditve o tem, kateri deli nepremičnin so bili predmet različnih pravdnih postopkov, ki so jih pravni nasledniki denacionalizacijskega zavezanca sprožili. Zato se sodišče prve stopnje tudi ni posebej opredeljevalo do vsebine dokazov v tej smeri. Tudi sicer pa z vsebino pravdnih postopkov ni mogoče predpostavljati vsebine izreka denacionalizacijske odločbe, ki določa kot predmet vračila parc. št. 49/4. Enako velja tudi glede zatrjevanih dejstev v smeri subjektivnega zavedanja strank, na kateri parceli stoji stavba t. im brivnica in posledično s tem, kaj je bilo po njihovem vedenju predmet vračila po obeh upravnih odločbah. Glede na to, da je za presojo obsega z odločbo pridobljene lastninske pravice bistven njen izrek, so posledično nepomembne pritožbene trditve o tem, za del katere zemljiške parcele so stranke denacionalizacijskega postopka oziroma njihovi nasledniki, torej tudi pravdne stranke, in upravni organ šteli stavbo oz. t. im brivnico.

10. Pravilnosti izpodbijane sodbe o tem, kaj je bil predmet vračila po denacionalizacijski odločbi iz leta 2010, pritožba ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na v izpodbijani sodbi (v tč. 27) ugotovljeno, da je ob nastanku nepremičnine parc. št. 49/4 v postopku IDPOS 233 leta 1958 očitno res prišlo do zmede, saj sta v dokumentaciji dve skici, ki prikazujeta različno lego te nepremičnine (ena je skica po naznanilnem listu z dne 23. 9. 1957, na katero se sklicujejo tožniki, druga pa je skica z dne 24. 3. 1958, na podlagi katere je bila nato parc. št. 49/4 tudi vrisana v kataster). Ta okoliščina ne ovrže pravilnosti zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Četrta toženka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje res poskušala zatrjevano geodetsko napako odpraviti na podlagi 9. člena ZEN v okviru upravnega postopka, a neuspešno. Možno je, da je zaradi vrisa različnih skic v postopku IDPOS (od katerih upravni organ pri vrisu parcele glede na katastrske podatke ni upošteval tiste, na katere se sklicujejo tožniki), med dediči in tudi pri UE povzročil določene nejasnosti, vendar pa to ne more imeti odločilnega pomena, saj je za presojo tega spora bistveno to, da so tožniki pridobili lastninsko pravico le in izključno v obsegu izreka odločbe glede na takratne podatke zemljiškega katastra, torej na parc. št. 49/4, kot je vrisana v zemljiški kataster. Zaradi načela prirejenosti postopkov pa sodišče ne more preverjati in preizkušati pravilnosti preteklih postopkov. Za to so namenjena redna in izredna pravna sredstva, ki jih tožnikom nudi upravno procesno pravo. Vrnjena je bila parc. št. 49/4, kot se glasi izrek odločbe in ne nekaj drugega ali dodatnega. Ker je sodišče vezano na izrek pravnomočne odločbe, se ne more opredeljevati do vprašanja, ali bi moral upravni organ leta 1958 ob vrisu parcele v kataster upoštevati skico iz leta 1957 ali 1958. Merodajen je izključno izrek odločbe denacionalizacijskega organa z dne 30. 10. 2010 o tem, katera zemljiška parcela je predmet vračila. Dodatna pojasnila upravnega organa tega ne spreminjajo in ne morejo voditi do zahtevane pravne posledice.

11. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zatrjevana geodetska napaka iz leta 1958 (oz. trditev tožnikov o okrnjenosti lastninske pravice zaradi pretekle geodetske napake) sicer ne izključuje možnosti ugotavljanja obstoja lastninske pravice na določenem delu zemljiške površine v sodnem postopku. Na to ne vpliva niti dejstvo neuspešne uveljavitve napake v geodetskem postopku. Vendar pa je (bilo) sodišče prve stopnje (oz. sodišče nasploh) ob takšni trditvi vezano na materialnopravne pogoje, ki jih daje na razpolago stvarno pravo glede pridobitnih načinov lastninske pavice. Tudi v primeru, ko tožniki v tožbeni podlagi zatrjujejo geodetsko napako, veljajo pravila SPZ (ali ZTLR), ki določa omejen krog izvirnih in izvedenih pridobitnih načinov. Sodišče prve stopnje se je glede na postavljen ugotovitveni zahtevek (pravilno) opredelilo zgolj do izvirnih pridobitnih načinov, saj le takšen način lahko privede od pravne posledice iz postavljenega tožbenega zahtevka. Odločanje o teh pravnih podlagah pa ne omogoča preizkusa pravilnosti izrekov odločb upravnih organov.

V tem okviru je sodišče prve stopnje v mejah trditvene podlage tožnikov med drugim presojalo, ali so podani pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na delih nepremičnine, kot so jo tožniki opredelili v tožbenem zahtevku. Razlogi o tem so razvidni v 30. točki izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče v njihovo pravilnost ne dvomi. Sodišče prve stopnje je na podlagi skopih trditev, čeprav je na pripravljalnem naroku v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnike opozorilo na pomanjkljivost in nekonkretiziranost trditev (t. im. nesklepčnost tožbe) v zvezi s pravno podlago priposestvovanja, na katero se niti smiselno niso sklicevali, kljub temu zgolj navedlo, kdaj bi lahko tožniki pridobili v posest sporno stavbo, ob dejstvu, da je bila predmet vračila po odločbi z dne 30. 12. 2010 parc. št. 49/4, kot je vrisana v zemljiški kataster, in kdaj izgubili. Ob podanih trditvah (kot so povzete v 30. točki izpodbijane sodbe) je izključilo, da bi se iztekla priposestvovalna doba 10 let (ki je predpisana v drugem odstavku 43. člena SPZ) na vseh delih nepremičnin, na katerih tožniki zatrjuje obstoj lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je le pojasnilo, kaj bi bila mogoča podlaga tožbenega zahtevka kljub temu, da tožniki po opozorilu niso podali ustreznih sklepčnih trditev, ki bi lahko vodile v uveljavljano pravno posledico. Ker pritožba ne izpodbija domnevnega trajanja posesti krajšega od deset let, se izkaže za neodločilno pritožbeno razlogovanje, kaj naj bi bil predmet pogodbe z dne 6. 7. 2010, ki je bila sklenjena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji z dne 30. 12. 2010, na podlagi katere tožniki, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, neutemeljeno uveljavljajo zahtevek. Iz istih razlogov se izkažejo nepomembne tudi pritožbene trditve (s katerimi se tudi sicer nedopustno širi trditvena podlaga podana na pripravljalnem naroku (list. št. 202, prim. 337. člen ZPP)), ki se nanašajo na izročitev ključev in s tem domnevno izgubo posesti, saj tožniki s (pravočasno) podanimi trditvami ne utemeljujejo zakonsko zahtevanega trajanja posesti, ki bi lahko omogočal zaključek o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem.

12. Sodišče prve stopnje je v 32. točki izpodbijane sodbe podalo dodatne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Opredelilo se je do tega, kakšen zahtevek bi morali tožniki uveljavljati ob tem, da so bile po dedovanju v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin glede nekaterih solastniških deležev na napremičninah parc. št. 50/9 (na kateri naj bi potrditvah tožnikov pretežno stala stavba št. 205 oz. t. im. brivnica) in parc. št. 49/4 sklenjeni (trije) pravni posli o njihovi odsvojitvi drugim osebam. Pojasnilo je, da bi morali tožniki za uspeh s tožbenim zahtevkom dodatno s postavitvijo ustreznega izbrisnega zahtevka po 243. členu ZZK-1 doseči še izbris vknjižb, ki so bili opravljeni na podlagi nadaljnjih pravnih poslov. Ker takšnega zahtevka niso postavili, bi bila po presoji sodišča prve stopnje ugotovitvena tožba neutemeljena, četudi bi tožniki dokazali materialnopravne predpostavke za enega izmed mogočih izvirnih pridobitnih načinov lastninske pravice na deli nepremičnin, ki so predmet zahtevka. Ker gre za rezervne razloge, ki niso ključni, odgovor na vprašanje, ali so ti (glede morebitne zmote in nesporazuma glede predmeta poslov med pogodbenimi strankami) pravilni, ne vpliva na izpodbijano odločitev. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih trditev v tem okviru posebej ne opredeljuje (drugi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na navedeno pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stane je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, niso upravičeni do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve oziroma odločanju na pritožbeni ravni, zato naj tudi prvi in tretji toženec sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).