Jedro

V osnovo za dohodnino se med drugim všteva tudi vsak posamezen prejemek za priložnostno opravljeno storitev v višini, od katere je bil obračunan davek po odbitku. V konkretnem primeru se je v osnovo za odmero dohodnine za leto 1991 všteval bruto prejemek, od katerega je bil plačan 20% davek od osebnih prejemkov. podlaga, da bi se od tega prejemka pred obračunom davka odšteli materialni (potni) stroški tožeče stranke, pa v ZDOH (Ur.l. RS, št. 48/90, 34/91 in 14/92 - p.b.) ni navedena, pa tudi ni našteta med taksativno navedenimi zmanjšanji osnove za dohodnino v 7. členu citiranega zakona).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke, izpostave Domžale, št. 01 008242 00 z dne 30.9.1992, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 1991. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2., 5., 6., 7. in 13. člena zakona o dohodnini. Ugotavlja, da je iz predloženih podatkov v upravnih spisih razvidno, da je tožnikov bruto prejemek v letu 1991 znašal 185.904,00 SIT. Ta znesek se po mnenju tožene stranke glede na citirane določbe zakona o dohodnini všteva v osnovo za odmero dohodnine, saj je bil od tega zneska plačan 20 % davek, kot tudi akontacija dohodnine, kar izhaja iz tožnikove napovedi za odmero dohodnine, kot tudi iz predloženega potrdila ALG International proizvodnja in trgovina Izola. Ker je v citiranih določbah zakona točno določeno, kaj se všteva v osnovo za dohodnino in da je to bruto prejemek, 60 % potnih stroškov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi proti prvostopni odločbi, po mnenju tožene stranke ni mogoče upoštevati, kot tudi za potne stroške ni mogoče zmanjševati osnove za dohodnino po 7. členu zakona o dohodnini.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo tudi na 6. člen zakona o dohodnini, po katerem se v osnovo za dohodnino všteva vsak posamezen prejemek za priložnostno opravljeno storitev v višini, od katere je bil obračunan davek po odbitku. Po podatkih v upravnih spisih je bil ta bruto prejemek 185.904,00 SIT, od katerega je bil plačan tudi 20 % davek. Pri tem pa niso bili upoštevani njegovi stroški. Po njegovem mnenju bi morala tožena stranka pred obračunom davka odšteti njegove materialne stroške in bi tako dobila znesek, od katerega bi se nato lahko obračunal davek in končno tudi dohodnina. Meni tudi, da bi ga morala sicer tožena stranka opozoriti na to okoliščino, saj ni mogoče od njega zahtevati, da pozna vse davčne predpise. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno iz razlogov, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe. Tožba ni utemeljena.

Po 1. alinei 2. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91 in 14/92 - prečiščeno besedilo) so viri dohodnine tudi osebni prejemki. Po 1. odstavku 5. člena citiranega zakona plačuje dohodnino fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji (rezident), ki ima v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke iz 2. člena tega zakona, razen, če ni s tem zakonom drugače določeno. Po 2. alinei 6. člena citiranega zakona se v osnovo za dohodnino všteva vsak posamezen prejemek za priložnostno opravljeno storitev v višini, od katere je bil obračunan davek po odbitku. V 3. alinei 1. odstavka 13. člena citiranega zakona so med osebnimi prejemki navedeni tudi prejemki, doseženi s priložnostnim opravljanjem storitev organom družbenopolitičnih skupnosti, domačim in tujim pravnim osebam ter domačim in tujim fizičnim osebam, ki opravljajo dejavnost. Po presoji sodišča je tožena stranka glede na citirane materialne predpise in glede na podatke in listine v upravnih spisih utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi in dala pravilne razloge za zavrnitev tožnikovega pritožbenega ugovora, ki ga tožnik ponavlja v tožbi. V osnovo za dohodnino se v konkretnem primeru všteva bruto prejemek v višini 185.904,00 SIT (naveden tudi v tožnikovi napovedi za odmero dohodnine za leto 1991 z dne 31.3.1992), od katerega je bil plačan 20 % davek od osebnih prejemkov, kar navaja tudi tožnik v tožbi. Podlaga, da bi se od navedenega zneska pred obračunom davka odšteli materialni (potni) stroški, kot to navaja tožnik v tožbi, pa v citiranem zakonu ni navedena, pa tudi ni našteta med taksativno navedenimi zmanjšanji osnove za dohodnino v 7. členu citiranega zakona.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki jo je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).