Jedro

Posest pravice stvarne služnosti sta tožnika pridobila z dejanskim izvajanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino služnosti, v konkretnem primeru z vožnjo preko dvorišča toženke, ne glede na to, da je toženka vožnji nasprotovala.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep z dne 28.9.2001 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. 2. Pritožbi zoper sklep z dne 29.10.2001 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 28.9.2001 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka dne 25.3.2001 motila posest tožnika L.K., ker je na traso poti, ki poteka po parceli št. x - stavbišče do parcele št. y, ki je javno dobro, vse k.o. G., nastavila osebno vozilo tako, da vožnje po tej trasi niso bile mogoče, prepovedalo ji je v bodoče vsaka takšna in podobna dejanja motenja posesti in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 64.226,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo (prva točka izreka). Prav tako je ugotovilo, da je toženka v začetku marca 2001 motila posest tožnice N.R., ker je na isto traso poti nastavila osebno vozilo tako, da vožnje po trasi poti niso bile mogoče, ji v bodoče prepovedalo takšna in podobna dejanja motenja posesti in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 115.250,00 SIT, v 8 dneh, pod izvršbo. Z izpodbijanim sklepom z dne 29.10.2001 pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se toženka ne oprosti plačila taks. Zoper oba navedena sklepa se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zoper sklep o motenju posesti z dne 28.9.2001 ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi tožnika in tožnice zavrže kot prepozni ali tožbena zahtevka zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede sklepa o zavrnitvi predloga za plačilo sodnih taks z dne 29.10.2001 toženka predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se jo oprosti plačila stroškov, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek in dodelitev drugemu sodniku. V pritožbi zoper sklep o motenju posesti z dne 28.9.2001 uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo z vodenjem glavne obravnave na kraju samem dne 6.9.2001. Navaja da je bila ob prisotnosti najmanj 30 ljudi izpostavljena javnemu ponižanju, šikaniranju, psovkam in drugim žaljitvam, ki jih sodnik ni preprečil, ampak je z ugotovitvami in zaključki o primernosti javnih cestnih povezav do zemljiških parcel tožnikov, vožnji s kravami, zeljniki in podobnem že na samem začetku ogleda vplival na razpoloženje prisotnih in izpovedbe prič. Toženki je bilo zaradi tega oteženo spremljanje naroka in onemogočena normalna udeležba v postopku, pričam pa onemogočeno neodvisno podajanje izjav. Sodišče je na sporni glavni obravnavi hkrati izvedlo dokaz z ogledom kraja motenja in dokaz z zaslišanjem prič. Iz zapisnika je razvidno, da so izjave prič in ugotovitve sodišča med seboj pomešane, razen tega pa so bile priče na obravnavi navzoče ves čas od začetka pa do konca naroka. Najprej so se seznanile z rezultati ogleda in nedopustnimi zaključki razpravljajočega sodnika, ki jih je podal na zapisnik, potem pa so bile zaslišane v nasprotju z določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Vse navedeno je po mnenju toženke vplivalo na priče in pravilnost ter zakonitost sodne odločbe. Toženka meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Namreč o tem, ali sta bila tožnika posestnika pravice stvarne služnosti vožnje z motornimi vozili čez toženkino parcelo in o tem, ali je očitano dejanje motilno in samovoljno. Toženka meni, da iz obrazložitve sklepa ni razvidno na podlagi česa sodišče smatra, da sta tožnika dokazala posest in za kakšno posest sploh gre. Manjka dokazna ocena izpovedb prič, saj sodišče ni obrazložilo zakaj ne verjame tistim pričam, to je F.K. in F.R., ki sta izpovedala, da sta tožnika prej vozila drugod. Izpodbijani sklep tudi ne vsebuje razlogov o tem, ali je parkiranje avtomila motilno dejanje in ali je to dejanje samovoljno. Iz obrazložitve sklepa in izpovedb prič izhaja, da so avtomobili ves čas parkirali na toženkini parceli in da je to edini prostor, ki ga toženka ima za parkiranje. Poleg navedenega sodišče prve stopnje ni preizkusilo pravočasnosti obeh tožb, saj toženka parkira svoj avtomibil enako že 5 let. Toženka meni, da tožnika nikoli nista imela posesti pravice služnosti voženj s traktorji, kamioni in drugimi motornimi vozili preko njene parcele št. x in je tudi nista mogla pridobiti, saj vožnje nikoli ni dopustila in se je temu že na začetku uprla in vožnjo čez svoje dvorišče prepovedovala tudi na način, da je nastavljala večje kamenje. Če sta tožnika nekajkrat na skrivaj vozila mimo, s tem nista mogla pridobiti posesti pravice stvarne služnosti. Toženka poudarja, da tožnika tudi s kravami nista nikoli vozila preko njenega dvorišča, ampak kot rečeno tožnik ob potoku, tožnica pa po svojih parcelah. Posege toženke, ki je tovrstne vožnje preprečila, bi bilo mogoče obravnavati kvečjemu kot dovoljeno samopoč. V pritožbi zoper sklep z dne 29.10.2001 pa toženka sodišču očita, da je ni oprostilo plačila taks, kljub temu, da je ugotovilo njene skromne osebne prejemke, in sicer x SIT mesečne pokojnine. Poudarja, da bi sodna taksa za pritožbo v tem postopku znašala kar 71.000,00 SIT. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa namesto, da bi razpravljalo o pravici do oprostitve plačila sodnih taks, razpravlja in filozofira o tem, zakaj v pravdah zaradi motenja posesti gre in se enostransko in pristransko postavlja na stran tožnikov. Pritožba zoper sklep z dne 28.9.2001 je neutemeljena, pritožba zoper sklep z dne 29.10.2001 pa utemeljena. O pritožbi zoper sklep z dne 28.9.2001: Po pregledu spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je z vodenjem glavne obravnave dne 6.9.2001 zagrešilno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 6.9.2001 (list. št. 17-20) je razvidno, da je bil narok opravljen v prisotnosti toženke, odvetnika T.K., ki je nastopal v imenu toženkinega tedanjega odvetnika J.S., tožnika, tožnice in njunega odvetnika. Po določilu drugega odstavka 124. člena ZPP ima stranka pravico prebrati zapisnik ali zahtevati naj se ji prebere in pravico ugovorjati zoper vsebino zapisnika. Z drugimi besedami, stranka ima pravico zahtevati, da se v zapisnik nekaj vpiše, ne vpiše (npr.: nered, navzočnost prič, žaljivke...), vpiše drugače in v primeru, da sodišče tej pravici ne ugodi, pravico ugovora, v skrajni fazi, pa lahko odkloni podpis zapisnika. V obravnavanem primeru niti toženka, niti njen odvetnik, nista podala nobene pripombe ali ugovora. Ker je zapisnik o glavni obravnavi dokazna listina o pomembnejših izjavah, sporočilih in dejanjih opravljenih na naroku, toženka pa ga je brez ugovorov tudi podpisala, pritožbeno sodišče trditvam toženke o napačnem zasliševanju prič, žaljivkah in neredu, ki iz zapisnika niso razvidne, ni moglo slediti. Z izvedbo ogleda kraja dejanja in zaslišanjem 20 prič na eni obravnavi sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo nobene določbe ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijani sklep vsebuje tudi ugotovitev vseh za razsojo te motenjske pravde odločilnih dejstev. To je ugotovitev obstoja toženčeve in tožničine pravice posesti stvarne služnosti in motilnega dejanja, zaradi česar očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede vprašanja ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj posesti tožnikov je potrebno pojasniti, da ima posest stvarne služnosti kdor uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti (3. odstavek 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR). Za izvrševanje vsebine pravice stvarne služnosti gre takrat, kadar nekdo zahteva od drugega kot njegovo dolžnost neko ravnanje ali obnašanje (v konkretnem primeru dopustitev prehoda preko svojega dvorišča), ta pa to zahtevo sprejme oziroma se ji, čeprav temu nasprotuje, podredi. Ugotovitev, da sta tožnika vozila preko dvorišča toženke je sodišče prve stopnje obrazložilo z navedbo, da so praviloma vse priče potrdile trditve tožnikov, da sta vozila preko dvorišča. Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo številne priče, pri čemer izpovedb prič ni posebej ocenjevalo, ampak le na splošno, da so potrdile poseset tožnikov. Toženka v pritožbi povzema izpoved K., vendar ob tem izpusti, da je navedena priča svojo izpoved zaključila z besedami: "da so šele zadnjih nekaj let začeli voziti mimo toženkine hiše", kar po oceni pritožbenega sodišča potrjuje vožnjo preko dvorišča toženke (torej izvajanje posesti) in ne obratno. Izpoved omenjene priče se tudi ne ujema z (sicer kontradiktorno) izpovedjo priče R., ki je povedal, da se zadnjih pet let tu ni vozilo, pred tem pa, da ve, da se je vozila A., za druge pa se ne spominja. Po vpogledu zapisnika glavne obravnave z dne 6.9.2001, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, res praviloma vse priče izpovedale, da so vozili preko dvorišča toženke. Nenazadnje je sama toženka povedala, da so ljudje vozili mimo, kaj vse so ji poškodovali, da jih je ustavljala, vendar so jo ignorirali in še nalašč vozili. Takšne navedbe pa po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo nasprotno kar trdi toženka v pritožbi, namreč, da sta tožnika vozila preko njenega dvorišča in s tem posledično, da sta imela posest pravice služnosti prehoda preko dvorišča. Pritožbeno sodišče šteje za dokazano, da sta tožnika posest pravice stvarne služnosti pridobila z dejanskim izvajanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino služnosti (vožnjami preko dvorišča), ne glede na nasprotovanje toženke. V motenjski pravdi se namreč ne rešuje vprašanje ali imata tožnika stvarno služnost vožnje preko dvorišča toženke, ampak samo ali sta izvajala njeno vsebino. Četudi je toženka opozarjala tožnika, naj se ne vozita mimo in nastavljala prepreke, tožnika pa sta kljub temu še naprej vozila, ne gre za dovoljeno samopomoč. Bistvo samopomoči je namreč v tem, da posestnik, ki je moten v izvajanju posesti prepreči motenje, zaradi varstva subjektivnih pravic brez sodelovanja državnih organov, kar pa toženki očitno vse do očitanega motilnega dejanja, ni uspelo. Poleg tega morajo biti izpolnjeni vsi v 76. členu ZTLR določeni pogoji (neposredna nevarnost, nujnost samopomoči in ustreznost načina samopomoči okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost) obstoj katerih pa toženka sploh ni zatrjevala. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obstoj motilnega dejanja. Res sodišče izrecno ne omeni katero dejanje predstavlja motenje posesti in zakaj je motilno, vendar je iz celotne obrazložitve in izreka sklepa ter poteka pravde zaključiti, da je sodišče prve stopnje dejansko ugotovilo, da je parkiranje vozila na dvorišču s strani toženke s posledično preprečitvijo vožnje, motilno dejanje. Toženka pravilno opozarja, da je za omenjeno pravdo irelevantno ali tožnika lahko prideta do svojih parcel po drugi poti, bodisi po magistralni cesti, ob potoku ali (tožnica) preko svojih parcel št. m in n. Prav tako so nerelevantni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je toženka zaščitena, ker preko njenega dvorišča ne poteka trasa poti in podobno. V izpodbijanem sklepu so odveč vsa takšna razglabljanja in ugotovitve, kajti v motenjski pravdi se, kot že omenjeno, obravnava le posest, ne pa pravica do posesti (torej sama služnostna pravica). Tudi pritožbeni očitek, da sta tožnika prepozno vložila tožbo, je neutemeljen. 77. člen ZTLR predvideva dva prekluzivna roka, v katerih se lahko zahteva posestno varstvo, 30 dnevni subjektivni rok, ki se računa od subjektivnih okoliščin tistega, ki je bil moten v posesti in objektivni rok 1 leta, ki se računa od dneva, ko je motenje nastalo. Četudi se je motenje s parkiranjem vozila ponavljalo že 5 let, kot trdi toženka, teče rok za vložitev motenjske tožbe vedno od zadnjega motenja (in ne prvega). Motilno dejanje se je zgodilo 25.3.2001, tožnik in toženka sta vložila tožbo 28.3.2001, torej pravočasno v okviru 30 dnevnega prekluzivnega roka. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep o motenju posesti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). O pritožbi zoper sklep z dne 29.10.2001: Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je potrebno odgovoriti na vprašanje ali bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja predlagatelj ali se preživljajo njegovi družinski člani (tretji odstavek 168. člena ZPP in prvi odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 30/78, v nadaljevanju ZST). Izpodbijani sklep pa razen ugotoviteve finančnega stanja predlagateljice (višine katastrskega dohodka, osnove za dohodnino in zneska pokojnine) ne daje odgovora na omenjeno bistveno vprašanje, zaradi česar pritožbeno sodišče njegove pravilnosti ne more preizkusiti. ZPP in ZST v poglavju o oprostitvi plačila sodnih taks, ne razlikujeta med motenjskimi in ostalimi spori, Zakon o brezplačni pravni pomoči pa v obravnavanem primeru ni pravilna materialno pravna podlaga. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in ga vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), ne da bi odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks prepustilo drugemu sodniku, ker ne šteje, da bi obstojali za to tehtni razlogi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). O oprostitvi plačila sodnih taks pa bo sodišče prve stopnje odločalo v ponovljenem postopku.