Jedro

Če delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, sodišče prve stopnje ni vezano na tožbeni zahtevek. Zato mora odločiti o celotnem spornem razmerju, torej tudi ugotoviti, ali tožnik zahteva reintegracijo, čeprav je zahteval le razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep z dne 22.2.1999 in odločbo z dne 23.3.1999, ki ju je izdala tožena stranka ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 81.845,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločitev. Tožena stranka uvodoma uveljavlja nesklepčnost sodbenega izreka, za katerega tožnik nima pravnega interesa, če ob razveljavitvi že prej citiranega sklepa in odločbe ne zahteva reintegracije v delovno razmerje. Poleg tega pa tožena stranka navaja, da je po razlogih izpodbijane sodbe nesporno, da tožnik sploh ni izkazal nobenega, predvsem pa ne opravičenega razloga za svojo odsotnost z dela v času od 10.2. do 19.2.1999. Dejstvo je namreč, da je zdravniška komisija I. stopnje priznala tožniku opravičeno zadržanost z dela za čas od 1.2. do 31.5.1999, to pa je večino za obdobje, ko je tožnik delal, saj je bil tožnik odsoten z dela samo v času od 10. do 19.2.1999. To očitno kaže na to, da je zdravniška komisija zgolj ugibala o času, ko naj bi domnevna bolezen izbruhnila, oz. je s tem v zvezi upoštevala samo navedbe in želje tožnika.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati in ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da le-ti niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. čl. ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetim pravnim stališčem, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa pritožbeno sodišče še dodaja.

Ni utemeljena pritožbena navedba o nesklepčnosti sodbenega izreka. Po mnenju pritožbe tožnik nima pravnega interesa zato, ker ne zahteva reintegracije v delovno razmerje. Po 1. odst. 23. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) delavec ni dolžan postaviti določnega zahtevka, oz. če ga postavi, sodišče nanj ni vezano, če uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločbe delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti. Tožba pa mora vsebovati navedbo odločbe, zoper katero se uveljavlja sodno varstvo. V konkretnem primeru je tožnik izrecno postavil zahtevek le na razveljavitev sklepa in odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ki ju je tožena stranka izdala na podlagi 3. tč. 75. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) in 5. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) zaradi petdnevnega neopravičenega izostanka, ni pa zahteval reintegracije nazaj na delo.

Sodišče prve stopnje bi sicer moralo glede na to, da ni vezano na tožbeni zahtevek, če ga delavec postavi, odločiti o celotnem spornem razmerju, torej ugotoviti tudi, ali tožnik zahteva reintegracijo.

Vendar pritožbeno sodišče ob dejstvu, da se tožnik zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil, ni poseglo v samo odločitev sodišča prve stopnje glede neodločitve o reintegraciji tožnika na delo.

Upoštevajoč postavljen zahtevek je sodišče prve stopnje odločalo le o zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi petdnevnega neopravičenega izostanka z dela in pri svoji odločitvi pravilno izhajalo iz mnenja zdravniške komisije I. stopnje. Le-ta je tožniku iz zdravstvenih razlogov za nazaj opravičila izostanek z dela, kar izhaja iz priloženega mnenja ZK I. stopnje z dne 11.5.1999. Pritožbene navedbe, da mnenje zdravniške komisije, s katerim je bila tožniku priznana zadržanost z dela zaradi bolezni, za sodni postopek ne more biti merodajna, so pravno neupoštevni. Dejstvo je, da bi tožena stranka lahko zahtevala presojo tega mnenja in sicer v roku treh dni po prejemu mnenja na Občno enoto Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, česar pa ni storila. Pri ugotavljanju dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati o tožnikovi opravičeni odsotnosti z dela, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno izhajalo iz neizpodbitega strokovnega mnenja zdravniške komisije. Da je bila ugotovitev zdravniške komisije neresnična, pa tožena stranka ni uspela dokazati, oz. mnenja, za katerega meni, da ni pravilno, sploh ni izpodbijala v skladu z danim pravnim poukom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).