Jedro

Stroške stanovanja (upravnika, komunale, elektrike …, razen stroškov rezervnega sklada, ki jih je dolžan plačati (so)lastnik), je dolžan plačevati tisti, ki to koristi, torej toženec. Tožnica je izkazala, da je stroške (toženca) plačala, zato jih sedaj od njega utemeljeno zahteva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 2.660,25 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 dalje (točka I izreka sodbe). Tožbeni zahtevek v preostalem delu, to je za 141,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 je zavrnilo (točka II izreka) sodbe. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti 348,03 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi sklepa o njihovi odmeri dalje do plačila (točka III).

2. Zoper točko I in III izreka zamudne sodbe se je iz razloga kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožil toženec. Navaja, da je bistveni del tožbe nesklepčen, ker tožnica ni podala potrebnih trditev, ki bi pripeljale do zaključka o obstoju plačilne obveznosti toženca. Tožnica tožencu ne očita obogatitve oziroma okoriščanja, kar je bistveni pogoj za zaključek o sklepčnosti. Sodišče je spregledalo, da je tožba nesklepčna tudi v delu, ki se nanaša na vprašanje vzročne zveze glede uveljavljanja uporabnine. Tožnica dejansko uveljavlja povrnitev škode. Zatrjuje le lastno nezmožnost oddaje nepremičnine v najem, ni pa trditev, da bi toženec soglasje za oddajo sob preklical. Spor strank dne 2. 9. 2014 ni vplival na oddajo nepremičnine. Navedbe v tožbi so same s seboj v nasprotju v delu, ko tožnica zatrjuje, da toženec uporablja celotno nepremičnino. Ne pojasni, kako lahko toženec uporablja celotno nepremičnino, kdaj in na kakšen način jo je začel uporabljati. Zlasti v delu dveh sob. Tožnica ne poda trditve o lastništvu nepremičnine v spornem obdobju. Sodišče pa tega tudi ni ugotavljalo. Materialnopravno zmoten je zaključek, da je toženec tožnici dolžan 1.064,47 EUR, ki jih sodišče tožencu nalaga na podlagi 190. člena OZ. Dejansko gre za škodo (v primeru najema bi jih plačal najemnik). Pomanjkljive trditve je sodišče nadomestilo z lastno obrazložitvijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo.

3. Tožnica, lastnica, je na tožbo odgovorila, zavrača pritožbene navedbe toženca in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je izdalo zamudno sodbo, ker toženec v roku tridesetih dni po prejemu tožbe nanjo ni odgovoril. Izpolnjeni pa so bili tudi drugi pogoji iz 318. člena ZPP. Zamudno sodbo se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče na navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje ne odgovarja.

6. Tožnica, lastnica do 1/5 stanovanja na naslovu K., je s tožbo uveljavljala dva zahtevka. Prvi je iz naslova stroškov stanovanja, ki jih je v izvršbi plačala, drugi del pa se nanaša na uporabnino za njen delež. Nedvomno v stanovanju živi toženec sam. Stroške (razen stroškov rezervnega sklada, ki ga je dolžan plačati (so)lastnik, je dolžan stroške (upravnika, komunale, elektrike …) plačevati tisti, ki to koristi, torej toženec. Tožnica je izkazala, da je stroške (toženca) plačala, zato jih sedaj od njega utemeljeno zahteva.

7. Pritožba očita sodišču, da tožnica ni podala dovolj trditev in dokazov zanje. Tožnica res ni uporabila besed, kot so navedene v zakonu, pač pa je opisala dejansko stanje, s katerim je povedala prav to, kar od nje zahteva zakon – da je v izogib nadaljevanju izvršbe plačala stroške, ki jih je povzročil toženec, ker sam živi v stanovanju. Ker je plačala tožnica, ni bilo treba plačati tožencu. S tem, ko uporablja oziroma zaseda celo stanovanje, katerega je le del lastnik, obenem pa onemogoča, da bi v stanovanje prišla najemnika, tožnica ne prejema najemnine, ki bi jo prejemala. Da bi najemnino prejemala pa je dokazala z dvema pogodbama od katerih sta bodoča najemnika odstopila, ker jima toženec ni omogočil uporabe najetih sob.

8. Po zgoraj povedanem pritožba toženca ni utemeljena. Sodišče je pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, prav tako so pravilni zaključki, do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Enako tudi tožeča stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, s svojimi navedbami ni pripomogla k razjasnitvi zadeve.