Jedro

Vse osebe, ki prebivajo na območju, ki je pod vplivom prekomernih emisij, katerih odstranitev naj bi se opravila s predvidenim posegom v prostor, izkazujejo pravni interes udeleževati se postopka, ne glede na to, da je v poročilu o vplivih na okolje, izdelanem na podlagi 56. člena ZVO, navedeno, da prekomernih vplivov v okolju in na zdravje ljudi ni pričakovati, da skladno s tem ni vplivnega območja oziroma razvrednotenja okolja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.9.2002, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka odločila, da se tožniku in ostalim v izreku sklepa navedenim osebam ne prizna zahteva za pripustitev kot strank v postopek za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo RTO naprave za zmanjšanje emisij odpadnih plinov iz proizvodnje anhidrida ftalne kisline investitorja K. d.o.o. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 1. odstavek 42. člena in 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 3. točko 1. odstavka 4. člena, 4. odstavek 15. člena, 6. točko 1. odstavka 56. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO). Navaja, da je bila izpodbijana odločba (pravilno: sklep) izdana v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo RTO naprave za zmanjšanje emisij odpadnih plinov iz proizvodnje anhidrida ftalne kisline, investitorja K. d.o.o. Iz upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je intenziteta vplivov na naravno okolje, to je predvsem na ozračje in vodo, huda oziroma nesprejemljivo huda, saj sedanji izpusti presegajo določene normative. Z izgradnjo RTO in drugimi omilitvenimi ukrepi pa naj bi bil vpliv na naravno okolje zanemarljiv. Postavitev RTO naprave sicer predstavlja sanacijo dela proizvodnega procesa v tovarni K. d.o.o. z vidika emisij v zrak zaradi zmanjšanja teh emisij pod dovoljeni nivo. ZVO sicer v 4. odstavku 15. člena omejuje pravico biti stranka v postopku na osebe iz 6. točke 1. odstavka 56. člena ZVO, ta omejitev pa se po presoji sodišča lahko upošteva le, ko rezultati obstoječih obremenitev okolja ne presegajo zakonsko dovoljenih meril. Investitor sedaj s prekomernim onesnaževanjem okolja posega v pravice do zdravega in čistega življenjskega okolja oseb, ki prebivajo v bližini izpustov. Zato imajo po presoji sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 4. člena ZVO okoliški prebivalci kot posamezniki ali organizirani v društva pravico, da si zagotavljajo varstvo okolja. Glede na to, da postavitev RTO naprave predstavlja sanacijo dela proizvodnega procesa, za katerega je nedvomno, da prekomerno obremenjuje okolje, je po presoji sodišča prve stopnje treba šteti, da izkazujejo pravni interes udeleževati se postopka vse osebe, ki prebivajo na območju, ki je pod vplivom prekomernih emisij, katerih odstranitev naj bi se opravila s predvidenim posegom v prostor, ne glede na to, da je v poročilu o vplivih na okolje, izdelanem na podlagi 56. člena ZVO, navedeno, da prekomernih vplivov v okolju in na zdravje ljudi ni pričakovati, da skladno s tem ni vplivnega območja RTO naprave oziroma razvrednotenja okolja. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti, ali obstoječe emisije segajo v območje prebivanja tožnika in nato v zadevi ponovno odločiti.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Osebe, na katere se sklicuje ZVO v 15. členu, so tiste osebe, ki jih mora izdelovalec poročila o vplivih na okolje navesti v poročilu le v primerih, ko so v poročilu na določenem vplivnem območju predpisani posebni ukrepi in določena odškodnina za nevarnost ali razvrednotenje okolja, z oceno ustreznosti. Poročilo o vplivih na okolje se izdela za nameravane posege na okolje (55. člen ZVO) in je pri določitvi vplivnega območja posega, na katerem so prizadete osebe upravičene do odškodnine ali drugačnega nadomestila, vezano na nameravano gradnjo, ki je v konkretnem primeru gradnja RTO naprave. Iz navedenega izhaja, da je to območje podlaga za določitev strank v postopku, kar pomeni da so stranski udeleženci v postopku lastniki nepremičnin v območju, določenem v 56. členu ZVO. V konkretnem primeru je izdelovalec poročila o vplivih na okolje ugotovil, da ni vplivnega območja RTO naprave oziroma razvrednotenja okolja, kar pomeni da v tem postopku ni stranskih udeležencev. Upravni organ je glede na to zahtevo tožnikov zavrnil, saj niso z ničemer izkazale, da bi bile lahko prizadete zaradi gradnje RTO naprave, prav tako to ne izhaja iz spisne dokumentacije. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in izpodbijani sklep obdrži v veljavi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico biti stranka v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo RTO naprave za sanacijo dela proizvodnega procesa v tovarni K. d.o.o..

Po 1. odstavku 142. člena ZUP, če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem sklep. Po določbi 4. odstavka 15. člena ZVO imajo za uresničevanje pravice do zdravega in čistega življenjskega okolja osebe iz 6. točke 1. odstavka 56. člena tega zakona pravico biti stranka v postopku, v katerem se odloča o dovolitvi posega v okolje, če bi odločitev o stvari, ki je predmet postopka, lahko posegla v to pravico. Res je, da ZVO v 6. točki 1. odstavka 56. člena kot specialni predpis določa, da poročilo o vplivih na okolje vsebuje opis območja in navedbo oseb v primerih, ko so predpisani posebni ukrepi in določena odškodnina za nevarnost ali razvrednotenje okolja, z oceno ustreznosti. Toda, to še ne pomeni, da poročilo o vplivih na okolje v vseh primerih izključuje vstop strank v postopek, v katerem se odloča o izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo, ki vključuje presojo vplivov posega na okolje. Ker v obravnavani zadevi postavitev RTO naprave predstavlja sanacijo dela proizvodnega procesa, ki prekomerno obremenjuje okolje, je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba šteti, da ne gre za vplivno območje RTO naprave v smislu poročila o vplivih na okolje, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje da je treba šteti, da izkazujejo pravni interes udeleževati se postopka vse osebe, ki prebivajo na območju, ki je pod vplivom prekomernih emisij, katerih odstranitev naj bi se odpravila s predvidenim posegom v prostor, ne glede na to, da je v poročilu o vplivih na okolje, izdelanem na podlagi 56. člena ZVO, navedeno, da prekomernih vplivov v okolju in na zdravje ljudi ni pričakovati, da skladno s tem ni vplivnega območja RTO naprave oziroma razvrednotenja okolja. Zato bo tudi po presoji pritožbenega sodišča morala tožena stranka ugotoviti, ali obstoječe emisije segajo v območje prebivanja tožnika in ali mu gre položaj stranke v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo RTO naprave. Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.