Jedro

Podjetniška kolektivna pogodba sicer lahko določa širši obseg pravic kot zakon, vendar pri tem ne sme diskriminirati delavcev (na primer glede na članstvo v sindikatu). Diskriminatorna je določba o dodatnem dnevu letnega dopusta za člane sindikata (saj članstvo v sindikatu ne pomeni fizične ali psihične obremenitve, ki bi opravičevala več dni dopusta), tožnik je bil kot nečlan sindikata diskriminiran in je posledično upravičen do enakega števila dni letnega dopusta, kot bi jih imel, če bi bil član sindikata.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke zoper stroške postopka pa se ugodi tako, da se znesek 694,96 EUR nadomesti z zneskom 734,96 EUR.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je odločilo, da se ugotovi, da je tožena stranka diskriminirala tožnika pri odmeri letnega dopusta zaradi nečlanstva v sindikatu (1. točka) in je dolžna tožniku iz naslova kriterija „socialne razmere“ priznati enako število dni letnega dopusta, kot članom sindikata tožene stranke (2. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 5.041,95 EUR (3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 693,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (4. točka).

Tožnik je vložil vlogo z dne 18. 2. 2010, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka zmotno odločilo o stroških v višini 693,96 EUR, ker ni upoštevalo plačane sodne takse v znesku 41,00 EUR, katero je plačal v predmetnem postopku. Zato predlaga, da sodišče prve stopnje izda popravni sklep, v katerem bo o odmerjenih stroških zajeta tudi plačana taksa, katero je tožnik priglasil v stroškovniku. V kolikor pa sodišče prve stopnje ne bo izdalo popravnega sklepa oziroma dopolnilnega sklepa v tem delu, pa naj sodišče predmetno vlogo šteje kot pritožbo zoper sklep o odmeri stroškov.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo v 1., 2. in 4. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo, da naj bi ga tožena stranka diskriminirala pri odmeri letnega dopusta zaradi nečlanstva v sindikatu, pri čemer je sodišče v nadaljevanju odločilo, da se zavrne zahtevek tožnika za plačilo pogodbene kazni v višini 5.041,95 EUR. Tožena stranka navaja, da Zakon o delovnih razmerjih v 159. členu določa, da ima delavec v posameznem koledarskem letu pravico do letnega dopusta, ki ne sme biti krajši od štirih tednov. Na podlagi 1. odstavka 160. člena ZDR pa se daljše trajanje dopusta, kot je določeno v 159. členu ZDR, lahko določi s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi. Pravica do dopusta je socialna pravica delavca, ki delavcu pripada na podlagi zakona. S kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi pa je mogoče določiti še dodatne kriterije ali primere, zaradi katerih je delavec upravičen do dodatnih dni dopusta. Določitev okoliščin za odmero dodatnih dni dopusta v kolektivni pogodbi ali v pogodbi o zaposlitvi je tako povsem zakonita možnost, ki jo predvideva že 160. člen ZDR. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije v 73. členu vsebuje napotilo za kolektivne pogodbe, sklenjene na ravni podjetja in določa, da se v le-teh lahko določi širši obseg pravic za delavce, ki so člani sindikatov podpisnikov kolektivne pogodbe dejavnosti. Na podlagi te določbe je tožena stranka delavcem, ki so člani sindikata, omogočila tudi dodaten dan dopusta. To pomeni, da je v panožni kolektivni pogodbi predvideno, da se delavcem, ki so člani sindikata, lahko prizna več pravic, kot tistim, ki to niso. Sodišče prve stopnje navedenega člena panožne kolektivne pogodbe sploh ni uporabilo, čeprav bi ga moralo, s čimer je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Stališče tožnika, da je bil diskriminiran, je tako neutemeljeno in zmotno. Članstvo v sindikatu temelji na svobodni osebni odločitvi delavca. Namen sindikalnega udejstvovanja je v zagotavljanju temeljnih delavskih pravic preko skupne organizacije. Sindikati kot predstavniki delavcev so tisti, ki se z delodajalci pogajajo o pravicah delavcev, izboljšavah delovnega okolja in drugih socialnih pravicah. Da bi se preprečil morebitni pritisk na delavce, ki so člani sindikata, je ZDR v 6. členu določil, da je treba delavcu zagotoviti enako obravnavo ne glede na članstvo v sindikatu. Namen je torej v zaščiti tistih delavcev, ki so člani sindikata pred morebitnimi povračilnimi ukrepi delodajalcev zaradi organiziranega sindikalnega boja. Ustava Republike Slovenije v 76. členu določa sindikalno svobodo ter, da je ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje svobodno. Zmoten je zaključek, da samo zato, ker članstvo v sindikatu ne pomeni dodatne fizične ali psihične obremenitve, ni podlaga za priznanje dodatnega dne dopusta. Ni mogoče prenesti breme odgovornosti ne delodajalca, ker je na pogajanjih s sindikati, ki delujejo v tej družbi, pristal na priznanje določene pravice, za kar ima tudi pravno podlaga. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika zoper odmero stroškov pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu glede odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter v kolektivno pogodbo tožene stranke ugotovilo, da 25. člen podjetniške kolektivne pogodbe v točki c – socialne razmere kot kriterij za določitev enega dne dopusta določa tudi članstvo v sindikatu (pridobitev pravice v skladu s statutom S.). Med strankama v postopku je bilo tudi ugotovljeno, da se pri toženi stranki uporablja panožna Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 s sprem.), ki kot osnovno za odmero letnega dopusta v 22. členu prav tako določa socialno-zdravstveni kriterij, pri čemer pa kot socialno-zdravstvene kriterije panožna kolektivna pogodba v 5. točki 22. člena določa socialno-zdravstvene kriterije, ki so: pravico do povečanega letnega dopusta od 3 do 5 dni imajo delavcu z najmanj 60 % telesno okvaro, delovni invalidi, delavci, ki negujejo in varujejo težje telesno ali zmerno, težje ali težko prizadeto osebo, delavci, ki so dopolnili najmanj 50 let starosti, imajo pravico do povečanega letnega dopusta od 1 do 5 dni.

Šesti odstavek 22. člena panožne kolektivne pogodbe tudi določa, da delodajalec lahko v podjetniški kolektivni pogodbi ali s splošnim aktom določi še druge primere, v katerih bo delavcem povečan letni dopust (strokovna zahtevnost del, socialno-zdravstveno stanje delavca in njegove družine...).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da panožna kolektivna pogodba članstva v sindikatu ne našteva, pač pa je imela tožena stranka pravico določiti širši obseg pravic delavcem v podjetniški kolektivni pogodbi skladno z določili 1. odstavka 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006 - ZKoIP), ki pa v 4. členu izrecno ureja omejitev avtonomije pogodbenih strank in določa, da kolektivna pogodba lahko vsebuje le določbe, ki so za delavce ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonih, razen v primeru, ko Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) določa drugače, pri čemer 5. člen ZKoIP ureja tudi hierarhijo kolektivnih pogodba in v 1. odstavku določa, da se delodajalci, ki jih zavezuje kolektivna pogodba, pri sklepanju kolektivnih pogodb na ožji ravni dogovorijo o pravicah in delovnih pogojih, ki so za delavce ugodnejši. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ZDR v 6. členu ureja prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov in določa, da je diskriminacija prepovedana in da mora delodajalec kandidatu pri zaposlovanju zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpis o enakih možnostih žensk in moških, pri čemer 1. odstavek ureja odnos delodajalca in iskalca zaposlitve, 2. odstavek 6. člena ZDR pa določa, da je delodajalec dolžan enako obravnavati kandidate oziroma delavce zlasti pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih iz dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob navedenem je tako prepovedana neposredna in posredna diskriminacija zaradi katerekoli okoliščine iz 1. odstavka tega člena. Neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodna kot druga oseba, posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine pa je podana, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, mero ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Poudariti je tudi, da 6. odstavek 6. člena ZDR določa, da če kandidat oziroma delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, kar v sodnem postopku pomeni, da je dokazno breme na delodajalcu.

ZDR v členih od 159 do 166 ureja letni dopust in v 159. členu ureja minimalno trajanje letnega dopusta, ki ne sme biti krajše kot štiri tedne, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. ZDR pa v 160. členu ureja možnost daljšega trajanja letnega dopusta v kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi. ZDR v 2. odstavku 159. člena določa, da ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60 % telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta, pri čemer pa ima delavec pravico do enega dodatnega letnega dopusta za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let (3. odstavek 159. člena ZDR). Članstvo v sindikatu torej ne pomeni fizične ali psihične obremenitve, zaradi katere bi delavec potreboval več dni dopusta, kot tisti, ki ni član sindikata, pri čemer je potrebno upoštevati tudi splošno določilo iz 6. člena ZDR, ki sicer prepoveduje posredno ali neposredno diskriminacijo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kot pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določila 3. odstavka 173. člena panožne kolektivne pogodbe, ki določa, da se v podjetniški kolektivni pogodbi lahko uredi širši obseg pravic za delavce, ki so člani sindikatov podpisnikov kolektivne pogodbe dejavnosti. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo navedene pravne podlage, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, saj kot je že navedeno, podjetniška pogodba nedvomno lahko določa širši obseg pravic, vendar pri tem ne sme diskriminirati delavcev glede na članstvo ali nečlanstvo v sindikatu, saj mora pri tem upoštevati 6. člen ZDR, ki izrecno našteva tudi kot članstvo v sindikatu razlog za prepoved diskriminacije, torej v konkretnem primeru torej tudi nečlanstvo v sindikatu pomeni razlog diskriminacije, ko delavec nečlan sindikata S. (pridobitev pravice v skladu s statutom) ni upravičen do enega dne dopusta. Pravilno je sicer stališče pritožbe o tem, da Ustava Republike Slovenije v 76. členu določa sindikalno svobodo ter, da je ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje svobodno. Vendar članstvo v sindikatu S. v skladu z njihovim statutom in posledično pridobitev dodatnega dne dopusta iz naslova socialnih razmer, pomeni po oceni pritožbenega sodišča diskriminacijo za vse ostale zaposlene delavce tožene stranke, ki niso člani nobenega sindikata ali pa so člani drugega sindikata, kar pa je nedopustno. Delodajalec se lahko svobodno pogaja s sindikati, ki delujejo v tej družbi in pristane na priznanje določene večjih pravic kot jih določa ZDR ali panožna kolektivna pogodba, vendar pri tem ne sme priti do diskriminacije posameznih delavcev ali skupin delavcev.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je tožnik podal primarno predlog za izdajo dopolnilnega sklepa in podredno pritožbo zoper odmero stroškov, štelo, da ker sodišče prve stopnje ni izdalo predlaganega dopolnilnega sklepa, da gre za njegovo pritožbo v delu glede odmere sodne takse v znesku 41,00 EUR. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo odmerjene takse v višini 41,00 EUR in zato je sodišče glede na to, da je tožnik priglasil sodne takse, štelo, da je do navedenega upravičen. Zato je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini skupaj 734,96 EUR, torej poleg že priznanih stroškov še stroške plačane sodne takse v višini 41,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Tožnik pa ni priglasil stroškov postopka, tako da pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena v povezavi s 155. členom ZPP.