Jedro

Po določbi 8. točke 3. člena ZDen osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, niso upravičenci do denacionalizacije, v postopku denacionalizacije pa upravni organ nima podlage v ZDen za presojo zakonitosti odločbe, s katero je bilo premoženje podržavljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila sklep Sekretariata za upravno pravne zadeve občine z dne 6.1.1994 v delu, ki se nanaša na nepremičnino, vpisano pri vložku številka 1259, in zadevo v odpravljenem delu vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje, v preostalem delu pa pritožbo smiselno zavrnila. Kot razloge za zavrnitev pritožbe v neugodenem delu izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavrgel tožnikovo vlogo za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vložku št. 1259 ter vložkih št. 551 in št. 562. Nepremičnine so bile podržavljene na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ št. 98/46 in 35/48). Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS št. 27/91, 31/33) posebej določa, da osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 7.a člena navedenega zakona, niso upravičene zahtevati vračila premoženja (8. točka 1. odstavka 3. člena ZDen). Če upravni organ ugotovi, da pogoji za uvedbo postopka niso izpolnjeni, mora ravnati po določbi 2. odstavka 125. člena ZUP in zahtevo zavreči. Glede na navedeno je odločitev organa prve stopnje v delu, ki se nanaša nepremičnine v vložku št. 551 in št. 562, pravilna in zakonita. V zvezi s pritožbeno navedbo, da nacionalizacija po ustavi iz leta 1963 ni bila več dopustna, tožena stranka pojasnjuje, da je 7.a člen prej navedenega nacionalizacijskega zakona, na podlagi katerega so bile podržavljene prej navedene nepremičnine, pričel veljati 28.4.1948, nepremičnine pa so bile podržavljene po sami zakonski določbi in dejstvo, kdaj je bila izdana ugotovitvena odločba o podržavljenju, za odločanje v tej zadevi ni pomembno.

Upravni organi, ki odločajo o zahtevkih za denacionalizacijo, v ZDen nimajo pooblastila za odločanje o zakonitosti sodnih in upravnih odločb o podržavljenju. V postopku denacionalizacije upravni organ ne ocenjuje, ali je bilo premoženje podržavljeno na takrat zakonit način, pač pa le ugotavlja, ali predpis, na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno, predstavlja podlago za denacionalizacijo po določbah ZDen. Ker ZDen določa, da osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po določbah 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, niso upravičenci do denacionalizacije, nepremičnine vpisane v vložkih št. 551 in 562 pa so bile podržavljene prav na podlagi navedenega predpisa, tožnik njihovega vračila na podlagi ZDen ne more uveljavljati. Tožena stranka pa glede nepremičnine, vpisane v vložku št. 1259, ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje zavrgel tožnikovo vlogo tudi glede nepremičnine, vpisane v tem vložku, čeprav je iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za ta vložek razvidno, da so bile te nepremičnine podržavljene tožnikovemu pravnemu predniku na podlagi odločbe Krajevne agrarne komisije z dne 27.3.1947, izdane napodlagi odloka Okrajnega ljudskega odbora z dne 1.12.1946. Glede nepremičnine, vpisane v tem vložku, je ugotovitev organa prve stopnje, da je bila tudi ta nepremičnina podržavljena po določbi 7.a člena prej navedenega nacionalizacijskega zakona, napačna in je zato sklep organa prve stopnje, kolikor se nanaša na vložek 1259, tožena stranka odpravila in vrnila zadevo v dopolnitev postopka in ponovno odločanje, ali ne gre morda za situacijo iz 4. člena ZDen.

Tožnik navaja, da je tožena stranka smiselno zavrnila njegovo pritožbo, ker sicer v izreku izpodbijana odločba obravnava le nepremičnine v vložku št. 1259, glede nepremičnin iz druge k.o. pa ne odloča nič, tožnik pa posebno glede teh nepremičnin meni, da je bila pritožba zavrnjena, četudi v izreku o tem ni niti besede. Prav v tem delu pa izpodbija odločbo tožene stranke. Navaja, da iz uredbe ZIS o izvajanju zakonov na obravnavanem območju iz Uradnega lista FLRJ št. 56/54 izhaja, da se določba 7.a člena nacionalizacijskega zakona ne uporablja. Nacionalizacija od uveljavitve ustave iz l. 1963 ni bila več možna. Takšen je bil leta 1985 odgovor Zveznega ustavnega sodišča v zvezi s tožnikovo pobudo za ustavni spor in da zato upravni organi niso mogli izdajati več odločb na njegovi podlagi. V tem položaju se sklicuje na določbo 4. člena ZDen in navaja, da je upravičenec do denacionalizacije, ker gre za nacionalizacijo brez pravnega naslova in tudi na podlagi predpisa pred letom 1963. Upravni organi pa so postopek vodili proti tožnikovemu očetu, ki je umrl 29.1.1972, ko je bil tožnik na delu v Libiji in z dogajanji v Evropi ni imel zveze. Konstrukt o ugotovitvenih odločbah o prehodu premoženja v državno last, kakršna je bila tudi odločba proti njegovemu očetu z dne 3.10.1973, napada osnovna načela veljavne zakonodaje in pomeni diskriminacijo, ker naj bi bil kriterij državljanstvo. Upravni organi pa so si po prenehanju delovanja komisij za nacionalizacijo prisvojili pristojnosti teh komisij. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in odločitev o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik izpodbija v uvodu te sodbe navedeno odločbo, ker je tožena stranka njegovo pritožbo zoper sklep organa prve stopnje, s katerim je bila zavržena njegova vloga za denacionalizacijo nepremičnin iz vložkov št. 551 in št. 562, smiselno zavrnila, kot je odločitev pravilno štel tudi tožnik ob sicer pomanjkljivem, vendar določljivem izreku izpodbijane odločbe. Ker je sicer odločitev tožene stranke nedvoumna, izrek pa določljiv, zaradi navedene pomanjkljivosti v izreku izpodbijane odločbe te sodišče ni odpravilo.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je podana podlaga za uvedbo postopka za denacionalizacijo glede nepremičnin, vpisanih v vložku št. 551 in št. 562, ki so bile podržavljene tožnikovemu pravnemu predniku. Sporno je zato, ker naj bi bile navedene nepremičnine po mnenju tožnika podržavljene brez pravnega naslova, ne pa na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij.

Po presoji sodišča pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bile zadevne nepremičnine iz navedenih dveh vložkov podržavljene na podlagi 7.a člena prej navedenega zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij v zvezi z Uredbo o spremembi uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list FLRJ št. 51/72), kot je to razvidno iz odločbe o nacionalizaciji z dne 3.10.1973. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe v celoti odgovorila na pritožbene navedbe in pravilno pojasnila, da upravni organi, ki odločajo o zahtevkih za denacionalizacijo, v ZDen nimajo pooblastila za odločanje o zakonitosti sodnih in upravnih odločb o podržavljenju. V postopku denacionalizacije upravni organ ne ocenjuje zakonitosti odločbe, s katero je bilo podržavljeno premoženje, pač pa le ugotavlja, ali predpis, na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno, predstavlja podlago za denacionalizacijo po določbah ZDen. Po 8. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS št. 27/91 in 31/93) osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 7.a člena prej navedenega zakona o nacionalizaciji, niso upravičenci do denacionalizacije, nepremičnine vpisane v vložkih št. 551 in 562 oboje v isti k.o., pa so prešle v državno last prav na podlagi navedenega predpisa, ne pa brez pravnega naslova, kot to zmotno navaja tožnik. Zato tožnik njihovega vračila na podlagi ZDen ne more uveljavljati oziroma ni pogojev za uvedbo postopka, kot je to pravilno sklenila tožena stranka. Tožnik po povedanem s svojimi tožbenimi ugovori, ki se v bistvu nanašajo na odločbo o nacionalizaciji iz leta 1973, v postopku po določbah Zakona o denacionalizaciji ni mogel uspeti.

Ker je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.