Jedro

Organ bi mogel izdati izpodbijani sklep (s katerim je tožniku določil nov rok za izvršitev odločbe 1.5.2013 ter mu zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 1.000,00 EUR) ob ugotovitvah, da tožnik niti v dvomesečnem roku iz sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 19. 9. 2012 ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene z odločbo z dne 10. 5. 2012, in da je v sklepu o dovolitvi izvršbe bila zagrožena denarna kazen 1.000,00 EUR. Sklep o dovolitvi izvršbe z dne 19.9.2012 pa tako vsebino ima, ugotovite o tem, da tožnik obveznosti iz odločbe z dne 10.5.2012 ni izpolnil, pa izpodbijani sklep v obrazložitvi (tudi) navaja, in sicer da je inšpektorica 5.2.2013 opravila kontrolni inšpekcijski pregled ter pri tem ugotovila, da odpadki na nepremičnini še vedno niso odstranjeni ter da tožnik inšpektorice tudi (še) ni obvestil o izvršitvi naloženih obveznosti.

Če bi tožnik menil, da so kateri od predmetov, ki so na nepremičnini, uporabni ter ne sodijo med odpadke (kot zatrjuje, naj bi za take stvari šlo pri avtomobilskih platiščih in gumah, kovinskih sodih itd.), bi navedeno moral uveljavljati v postopku za izdajo odločbe z dne 10.5.2012, saj se v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost njenega prisilnega izvrševanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje, Območna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom, izdanim po uradni dolžnosti, odločil: (1) da je tožnik dolžan denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR, zagroženo s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06113-1432/2011/8 (8103; 417-19) z dne 19. 9. 2012, plačati v roku 30 dni po vročitvi sklepa v korist tega organa, (2) da če tožnik v naknadno določenem roku do 1. 5. 2013 ne bo izpolnil obveznosti iz izreka izvršljive odločbe ter o tem obvestil inšpektorja in predložil dokazila o izpolnitvi obveznosti, se bo kot prisilno sredstvo ponovno uporabila denarna kazen 1.000,00 EUR in (3) da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila tožniku kot zavezancu z odločbo inšpektorice za okolje z dne 10. 5. 2012 naložena obveznost, da mora takoj prenehati z zbiranjem in predelavo odpadkov na zemljišču s parc. št. 702/2 k.o. ... ter da je dolžan v roku dveh mesecev zagotoviti, da odda pooblaščenemu zbiralcu, predelovalcu ali odstranjevalcu odpadkov izrabljena motorna vozila, odpadno železo, odpadne dele avtomobilov, večjo količino sodov neznane vsebine, večjo količino kosovnih odpadkov, ki jih ima odložene na navedeni parceli ter zagotovi, da pošiljko odpadkov, ki jih prepušča zbiralcu ali oddaja odstranjevalcu oziroma predelovalcu, spremlja evidenčni list o ravnanju z odpadki; tožniku je bilo tudi naloženo, da mora o izvršitvi obveznosti iz te odločbe takoj obvestiti inšpektorja. Inšpektorica za okolje je pri tožniku 5. 2. 2013 opravila kontrolni inšpekcijski pregled, pri katerem pa je bilo ugotovljeno, da obveznosti iz odločbe z dne 10. 5. 2012 niso opravljene, niti ni bilo opaziti, da bi tožnik kot zavezanec pristopil k izvrševanju obveznosti. Pri pregledu je bilo ugotovljeno, da odpadki na parceli št. 702/2 k.o. ... še vedno niso odstranjeni ter da je stanje enako kot pri inšpekcijskem pregledu z dne 6. 3. 2012 in pregledu nadzornika z dne 28. 8. 2012. Do dneva izdaje sklepa tožnik tudi ni obvestil inšpektorice o izpolnitvi obveznosti, kot je bilo naloženo z odločbo, ki se izvršuje in s sklepom o dovolitvi izvršbe. Ker tožnik niti v roku, določenem v sklepu o dovolitvi izvršbe, ni izpolnil obveznosti, se zagrožena denarna kazen na podlagi drugega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) takoj izterja, obenem pa se tožniku določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novo denarno kaznijo. V skladu z določbo tretjega odstavka 292. člena ZUP pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 27. 3. 2013 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

Tožnik v tožbi navaja, da se mu neutemeljeno očita, da se ukvarja z zbiranjem in predelavo odpadkov, kajti pri tako imenovanem odpadnem železu gre za ostanke raznega orodja, kovinskih polic itd., kar je imel shranjeno v prostorih hiše, ki mu je leta 2006 pogorela. Navaja, da je nepravilna ugotovitev inšpektorja, da tožnik ni pristopil k izpolnjevanju obveznosti, kajti od prvega obiska inšpektorja je odstranil dva avtomobila in skoraj vse odpadno železo. Železo, kolikor ga je še ostalo, pa je uporabno, prav tako avtomobilska platišča in gume. Za rezervne avtomobilske dele mu ne bi moglo biti naloženo, da jih mora oddati pooblaščenemu zbiralcu, saj ne spadajo med odpadno železo. Glede sodov pa navaja, da v njih hrani gradbeni material in žito za kokoši, dva prazna soda pa bo tudi še rabil. Meni, da bi ga inšpektor, ki je opravljal kontrolo, lahko o kontroli obvestil. Zatrjuje, da je naloženo obveznost izpolnil, o tem pa je inšpektorat tudi obvestil. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijanem sklepu prvostopenjskega organa, izdanega na podlagi 298. člena ZUP, da mora tožnik kot zavezanec plačati denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe tega organa z dne 19. 9. 2012, s katerim je bila dovoljena izvršba odločbe tega organa z dne 10. 5. 2012 (s to odločbo pa je bilo tožniku naloženo, da mora takoj prenehati z zbiranjem in predelavo odpadkov na zemljišču s parc. št. 702/2 k.o. ..., da mora na tam navedene načine v roku dveh mesecev poskrbeti za odstranitev odpadkov ter o izvršitvi obveznosti obvestiti inšpektorico).

ZUP v prvem odstavku 298. člena določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Tak način izvršbe, s prisilitvijo z denarno kaznijo, je določen za izvršitev tožniku izdane odločbe z dne 10. 5. 2012, v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 19. 9. 2012. Iz navedenega sklepa dalje izhaja, da je organ z njim tožniku kot zavezancu zagrozil, da če bo ravnal v nasprotju z obveznostjo iz odločbe z dne 10. 5. 2012 ter ne bo niti do izteka naknadno določenega roka 1. 11. 2012 izpolnil naloženih obveznosti, bo kot prisilno sredstvo uporabil denarno kazen 1.000,00 EUR - kot za tako odločitev daje podlago ZUP v prvem stavku drugega odstavka 298. člena. V nadaljevanju drugega odstavka 298. člena ZUP pa je določeno, da če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo. Glede na to pa sodišče meni, da bi organ mogel izdati izpodbijani sklep - s katerim je tožniku naložil plačilo 1.000,00 EUR denarne kazni, mu določil nov rok za izvršitev odločbe 1. 5. 2013 ter mu zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 1.000,00 EUR - ob ugotovitvah, da tožnik niti v dvomesečnem roku iz sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 19. 9. 2012 ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene z odločbo z dne 10. 5. 2012, in da je v sklepu o dovolitvi izvršbe bila zagrožena denarna kazen 1.000,00 EUR. Sklep o dovolitvi izvršbe z dne 19. 9. 2012, ki je v spisni dokumentaciji, pa tako vsebino ima (in tudi tožnik ne trdi drugače), ugotovitve o tem, da tožnik obveznosti iz odločbe z dne 10. 5. 2012 ni izpolnil, pa izpodbijani sklep v obrazložitvi (tudi) navaja, in sicer da je inšpektorica 5. 2. 2013 opravila kontrolni inšpekcijski pregled ter pri tem ugotovila, da odpadki na parceli št. 702/2 še vedno niso odstranjeni ter da tožnik inšpektorice tudi (še) ni obvestil o izvršitvi naloženih obveznosti.

Tožnik sicer navaja, da je nepravilna ugotovitev organa, da niti ni pristopil k izpolnjevanju obveznosti; zatrjuje, da je odstranil vse odpadke, predmeti, ki so na zemljišču ostali, pa da niso odpadki, ampak uporabne stvari, ki jih bo še rabil, o čemer naj bi tudi obvestil inšpektorat. Vendar so po presoji sodišča tožbene navedbe protispisne. Iz fotografij, ki so priloga zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 6. 2. 2013, namreč izhaja tako, kot navajata navedeni zapisnik in organ v izpodbijanem sklepu, da se odpadki tam še nahajajo in da niso odstranjeni. Tudi kolikor je tožnik del odpadkov odstranil, kot navaja, in o tem obvestil inšpektorat (čeprav pisnega obvestila o tem, kakršno bi po odločbi moralo biti, v spisu ni, tožnik pa navedb drugače tudi ni izkazal), pa to ne pomeni, da bi mu izpodbijani sklep ne mogel biti izdan, kajti na podlagi odločbe z dne 10. 5. 2012 in sklepa z dne 19. 9. 2012 je bil dolžan odstraniti vse odpadke; iz fotografij pa je razvidna še velika količina različnih nesortiranih in neurejeno odloženih ter po zemljišču razkropljenih stvari (med drugim avtomobilskih karoserij in gum, kovinskih sodov idr.). Če bi tožnik menil, da so kateri od predmetov, ki so na parceli 702/2, uporabni ter ne sodijo med odpadke (kot zatrjuje, naj bi za take stvari šlo pri avtomobilskih platiščih in gumah, kovinskih sodih itd.), pa bi navedeno moral uveljavljati v postopku za izdajo odločbe z dne 10. 5. 2012, saj se v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost njenega prisilnega izvrševanja. Prav tako so pravno nepomembne za ta upravni spor nadaljnje tožbene navedbe, da naj bi se tožnik ne ukvarjal z zbiranjem odpadkov in njihovo predelavo, kajti izpodbijani sklep mu je bil izdan, ker ni izvršil obveznosti odstranitve odpadkov, kot mu je bilo naloženo z odločbo z dne 10. 5. 2012 (v 2. točki izreka) in ne, ker bi ravnal v nasprotju s prepovedjo zbiranja in predelave odpadkov na zemljišču s parc. št. 702/2 (iz 1. točke izreka). Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe, da bi inšpektorica tožnika o kontroli lahko obvestila, kajti kontrolni inšpekcijski pregled zaradi ugotovitve, ali tožnik odločbo z dne 10. 5. 2012 izvršuje, je lahko opravila sama; inšpektorica pa glede na odločbo z dne 10. 5. 2012 tudi ni bila dolžna pri tožniku poizvedovati, ali je naloženo obveznost (delno) izpolnil, pač pa je bil glede na odločbo o izvršitvi obveznosti tožnik dolžan obvestiti inšpektorico.

Po navedenem je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen; zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.