Jedro

Zahteva, da pri pregledu ceste opazi vsako suho vejo na katerikoli višini nad cestiščem, bi bila do vzdrževalca cest pretirano stroga. Od vzdrževalca cest je mogoče zahtevati le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak, in tisto, kar sodi v okvir (življenjsko) razumnega pričakovanja.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki Občina ... in Zavarovalnica ... (spor se nanaša na ...) sta tožeči stranki ..., v roku 15 dni od izdaje sodbe dalje in pod izvršbo, solidarno in nerazdelno dolžni plačati znesek 4.935,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dne 26. 1. 2016 dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške celotnega pravdnega postopka v znesku 1.582,94 EUR, drugi toženi stranki pa v znesku 69 EUR, obema v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Prva tožena stranka izpodbija vmesno sodbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, druga tožena stranka pa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlagata, da vmesno sodbo ustrezno spremeni (zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prva tožena stranka opozarja, da pogodba o letnem vzdrževanju občinskih cest in pločnikov, sklenjena med njo in družbo A. d. o. o., ni koncesijska pogodba. Pogodba je bila sklenjena na podlagi javnega naročila, ne javnega razpisa. Pri koncesijskem razmerju mora obstajati jasen namen koncendenta, da na koncesionarja prenese izvajanje določene javne gospodarske službe. Tožnik se je podal na vožnjo z dirkalnim kolesom skozi gozd, čeprav se je zavedal grozečih nevarnosti, ki jih je prinesel žled. Na možnost odpadlih vej na cestišču ga je opozarjal tudi prometni znak za splošno nevarnost. Čeprav je bil na nevarnost opozorjen, se je zavestno odločil, da nadaljuje spust skozi sporni odsek cestišča. Napačno je stališče, da hitrost tožnikove vožnje ni bila pomembna. Če bi tožnik upošteval opozorilni prometni znak in vozil s hitrostjo 20 km/h, bi do mesta padca veje prišel kasneje (padec veje zanj ne bi bil nenaden), oziroma bi lahko pravočasno ustavil pred oviro. Povprečno skrben voznik mora na gozdnem, nepreglednem odseku ceste pričakovati, da je za ovinkom nevarnost (drug udeleženec, divjad, odpadlo kamenje ali vejevje). Padec veje na cestišče je naključen in nenaden dogodek. Zavarovanec druge tožene stranke je iz vozila izvajal pregled vejevja nad cestiščem v višini 7 m. Niti teoretičnih možnosti ni bilo, da bi glede na visok lok krošenj nad cestiščem opazil vejo, skrito med zelenimi listi. Standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka, kot ga je postavilo sodišče, bi bilo mogoče zadostiti, če bi vzdrževalec vsako drevo stresal oziroma grabil krošnje dreves, z namenom, da bi morebitna suha veja padla na cestišče. 4. Druga tožena stranka trdi, da njen zavarovanec ni bil koncesionar občine, zato ni bil dolžan vzdrževati cest v obsegu, kot ga določajo predpisi o vzdrževanju cest. Zavarovanec je ceste pregledoval večkrat mesečno, zadnjič 13 dni pred nesrečo (8. 9. 2014). Tudi, če bi bil koncesionar, bi ceste pregledoval iz vozila. Pregledov glede na število kilometrov cest ni mogoče opravljati peš. Nekaj dni pred škodnim dogodkom so traso pregledali tudi organizatorji kolesarske dirke, ki bi občino zagotovo opozorili, če bi nad cesto visela suha veja. Zavarovanec je drevesa vzdrževal tako, da je bil zagotovljen prost profil ceste (preglednost). Veje je odstranjeval ob urejanju vegetacije, košnji trave in rastja. Vsako posamično opravilo ni bilo zabeleženo v dnevniku. Ker veja ob pregledih ni bila vidna, zavarovanec ni mogel pričakovati, da bo kritičnega dne padla na cesto. Ob ogledu je bilo ugotovljeno, da so najnižje veje na kostanju 10 m nad voziščem. Del cestišča je tudi zračni prostor v višini 7 m. Vzdrževanje je predpisano na površinah, ki so sestavni del ceste. Veja je najverjetneje padla z drevesa, ki je raslo izven cestnega sveta (padla je z višine več kot 7 m), oziroma izven zračnega prostora cestišča. Ni dokazov o tem, da je bila veja suha in je zato odstopala od ostalega zelenega drevja (da je bila vidna), niti o tem, s kakšne višine je padla. Napačna je tudi dokazna ocena, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način. Tožnik je le z lastno izpovedbo dokazoval, da je vozil s prilagojeno hitrostjo in da je vejo, ki je padla tik pred njega in zasedala celo cesto, prevozil. Napačno je stališče sodišča, da je omejitev hitrosti predpisana le zaradi preprečevanja prometnih nesreč, ne pa zaradi preprečevanja nesreč zaradi padanja vej. Posledično je napačen zaključek, da hitrost tožnikove vožnje ni v vzročni zvezi z nesrečo. 5. Tožnik v odgovoru na obe pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je 21. 9. 2014 utrpel ob padcu s kolesom na cesti, ki vodi od ... proti ... Prva tožena stranka je upravljavka in lastnica te javne ceste, zavarovanec druge tožene stranke pa je bil v času škodnega dogodka izvajalec rednega letnega vzdrževanja občinskih cest, tudi ceste, kjer je prišlo do škodnega dogodka.

8. Glede okoliščin in poteka škodnega dogodka je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da na mestu, kjer se je tožnik poškodoval, vodi cesta skozi gozd, veje okoliških dreves pa segajo nad cestišče, - da je februarja 2014 gozd na območju škodnega dogodka prizadel žled, katerega posledice niso bile v celoti odpravljene, - da je bil ob cesti nameščen prometni znak za splošno nevarnost (zaradi posledic žleda), ki je občanom nalagal večjo previdnost pri vožnji, - da je cesta del priljubljene kolesarske poti, - da je nekaj dni pred škodnim dogodkom po njej potekala kolesarska dirka, - da se je tožnik s hitrostjo najmanj 30 km/h spuščal po klancu okoli nepreglednega ovinka, ko je neposredno pred njega padla od 5 do 10 cm debela in okoli 2 m dolga suha kostanjeva veja, ki je segala čez polovico cestišča, in - da je tožnik, ki zaradi nenadnosti padca veje ni mogel odreagirati (se ustaviti), zapeljal čez vejo, padel po cestišču ter se ob tem telesno poškodoval. 9. Pravno podlago za odškodninsko odgovornost obeh toženih strank je sodišče prve stopnje našlo v predpisih o javnih cestah in gospodarskih javnih službah. Javne ceste morajo biti vzdrževane tako, da jih lahko ob upoštevanju prometnih pravil in vremenskih pogojev za odvijanje prometa varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene (prvi odstavek 15. člena ZCes-12). Redno vzdrževanje javnih cest je obvezna gospodarska služba, ki obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v stanju, ki zagotavlja varnost in prevoznost javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in cestnega sveta ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah (prvi odstavek 16. člena ZCes-1). Način izvajanja gospodarske javne službe rednega vzdrževanja občinskih cest določi občina (tretji odstavek 16. člena ZCes-1). Med dela rednega vzdrževanja javnih cest sodi tudi redno vzdrževanje vegetacije (13. člen Pravilnika3). Prva tožena stranka je bila kot upravljavka občinskih javnih cest dolžna organizirati in nadzirati vzdrževanje občinskih cest. Z zavarovancem druge tožene stranke je sklenila pogodbo o letnem vzdrževanju občinskih cest.4 Glede na vsebino pogodbe (z njo je bilo zagotovljeno opravljanje obvezne gospodarske službe) ni pomembno, ali je šlo za koncesijsko pogodbo. Določbo 53. člena ZGJS5, po kateri koncendent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti, je treba razumeti le kot dodatni (torej ne edini) argument k pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da se upravljavec s pogodbenim prenosom svojih obveznosti na izvajalca službe rednega vzdrževanja ne razbremeni odškodninske odgovornosti za prenesene naloge vzdrževanja.6 Podlaga za odgovornost prve tožene stranke je slabo vzdrževanje, oziroma opustitev njene zakonske obveznosti, da zagotovi takšno vzdrževanje cest, da jih bodo uporabniki lahko varno uporabljali. Glede na to, da obseg s pogodbo prenesenih nalog vzdrževanja med pravdnima strankama ni bil sporen (občina je na zavarovanca druge tožene stranke prenesla tudi obveznost rednega vzdrževanja vegetacije ob cesti), pri presoji odškodninske odgovornosti druge tožene stranke ne more biti pomembno, ali je bila na njenega zavarovanca prenesena dejavnost rednega vzdrževanja javnih cest v obsegu, določenem z zakonom.

10. Odgovor na vprašanje, kakšne so bile obveznosti zavarovanca druge tožene stranke v zvezi z vegetacijo, ki sega nad javno cesto, je sodišče prve stopnje iskalo s pomočjo 21. člena Pravilnika, ki kot temeljni obveznosti glede vzdrževanja vegetacije določa: - zagotavljanje preglednosti in v okviru te prostega profila ceste, ter - vzdrževanje cesti bližnjih dreves, ki lahko ogrožajo cesto in promet na njej. Ker je zavarovanec druge tožene stranke izpolnjeval obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pri presoji njegovih ravnanj utemeljeno upoštevalo strožje merilo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ7). Presojo preprečljivosti škodnega dogodka je podvrglo merilu skrajne skrbnosti,8 glede katerega je pravilno poudarilo, da ne pomeni, da mora vzdrževalec cest v vsakem času na vsakem kraju poskrbeti za očiščeno cesto in vegetacijo ob njej. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec druge tožene stranke v okviru s pogodbo prevzetega letnega vzdrževanja cest obrezoval in obsekaval vegetacijo ob cesti (v obdobju od 26. do 29. 8. 2014 je izvajal košnjo trave in čiščenje vozišča), opravljal preglede ceste s pregledniškim vozilom (zadnjega pred škodnim dogodkom je opravil 8. 9. 2014) in po svojih delavcih vršil vizualni pregled ceste - 2 m na vsako stran in 7 m v višino.9 Ocenilo je, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi zavarovanec druge tožene stranke po svojih delavcih kadarkoli v obdobju od 14. 7. do 30. 9. 2014 z dreves v varovanem pasu ceste odstranil suho vejevje zaradi varnosti prometa. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da je zavarovanec druge tožene stranke opustil dolžno skrbnost ter s tem prevzel tveganje za nastanek škodljive posledice. Zaradi posledic žleda bi moral izvajati skrbnejši pregled (pregled iz vozila ni zadoščal), pri takšnem pregledu pa bi moral opaziti suho vejo nad cestiščem in jo pravočasno odstraniti. Tožnikovo soodgovornost je izključilo, saj hitrost njegove vožnje ni bila v vzročni zvezi z nesrečo (tudi, če bi vozil počasneje, nesreče zaradi nenadnosti padca veje ne bi mogel preprečiti).

11. Utemeljena je pritožbena graja o zmotni uporabi materialnega prava pri presoji predpostavk odškodninske odgovornosti (v obravnavani zadevi se vprašanje protipravnosti prepleta z vprašanjem krivde). Izvajalec rednega vzdrževanja cest izvaja vzdrževalna dela na območju ceste, to je prostora, na katerem je cesta, z varovalnimi pasovi in zračni prostor v višini 7 m nad najvišjo točko vozišča (41. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1).10 Argumentacija sodišča prve stopnje sloni na nepravilni tezi, da lahko vzdrževalec cest ob ustrezni skrbnosti opazi vsako suho vejo, ki sega v zračni prostor nad cestiščem, ne glede na višino drevesa oziroma veje. Lomljenje vej oziroma padec suhe veje na cesto naj bi bil zato zanj predvidljiv dogodek, ki bi ga moral preprečiti. Zahteva, da pri pregledu ceste opazi vsako suho vejo na katerikoli višini nad cestiščem, bi bila do vzdrževalca cest pretirano stroga. Od vzdrževalca cest je mogoče zahtevati le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak, in tisto, kar sodi v okvir (življenjsko) razumnega pričakovanja. Zavarovanec druge tožene stranke ni pregledoval zračnega prostora nad 7 m nad cesto in ga tudi ni bil dolžan. Le v luči te ugotovitve je mogoče presojati, ali je bil padec suhe veje zanj (ne)pričakovan in (ne)preprečljiv dogodek.

12. Sodišče prve stopnje je spregledalo zakonsko določbo, ki definira območje ceste (cestišča). Dejstva, na kateri višini se je nahajala sporna veja, posledično ni prepoznalo kot pravno odločilnega. Padec suhe veje na cesto iz neznane višine za vzdrževalca cest ne more biti pričakovan dogodek, ki bi ga lahko oziroma moral preprečiti. Opaznost veje, ki sega nad cestišče, je odvisna od višine, na kateri se nahaja (njena opaznost se z višino zmanjšuje).

13. Trditveno in dokazno breme glede treh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza, škoda) je bila na tožniku, krivda se v primeru subjektivne odškodninske odgovornosti domneva (tožena stranka jo lahko izpodbije, če zatrjuje in dokaže, da je ravnala v skladu z dolžno skrbnostjo). Tožnik je v postopku trdil, da je zavarovanec druge tožene stranke slabo pregledoval in vzdrževal cesto, zato suhe veje ni opazil in pravočasno odstranil. Dokazni postopek je pokazal, da je zavarovanec druge tožene stranke vršil redne vizualne preglede ceste 7 m v višino (zadnjič 8. 9. 2014), in da pri tem sporne suhe veje ni opazil. Presojo, da bi jo moral opaziti, je sodišče prve stopnje gradilo izključno na ugotovitvi, da je bila veja suha in je kot taka izstopala. Na napačnost takšne presoje kaže dejstvo, da je sporna cesta del priljubljene kolesarske poti, po kateri je nekaj dni pred škodnim dogodkom potekala kolesarska dirka. Dejstvo, da nihče od številnih uporabnikov ceste ni opazil veje nad cestiščem, potrjuje, da je bila veja očitno skrita v (glede na letni čas) bujni drevesni vegetaciji.11 Zavarovanec druge tožene stranke je zračni prostor nad cesto vizualno pregledoval, pri tem pa sporne veje ni opazil, zato ne more biti pravno odločilno, da iz zapisov v dnevniku izvajanja pogodbenih del (priloga B35) in obračuna del (priloga B34) ni razbrati, da bi kadarkoli do škodnega dogodka z dreves v varovanem pasu ceste dejansko odstranil suho vejevje. Pričakovanje, da bi moral zavarovanec druge tožene stranke opraviti natančnejši pregled konkretne ceste in vseh drugih cest, ki potekajo skozi gozd (pregled izven vozila), je glede na obseg prenesenih nalog letnega vzdrževanja (kilometre cest, število dreves), z življenjskega vidika nerazumno.

14. Argumentacija sodišča prve stopnje je bila očitno grajena na domnevi, da se je veja pred nenadnim padcem nahajala v območju ceste, ki pa ni imela trditvene in dokazne podlage. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bila odlomljena veja del območja ceste, ugotovljeno pa je bilo, da je zavarovanec druge tožene stranke območje ceste, ki ga je bil dolžan pregledovati in vzdrževati, pregledoval in vzdrževal z ustrezno skrbnostjo. Oporo za stališče, da odlomljena veja dejansko ni bila del območja ceste, je mogoče najti v ugotovitvi sodišča prve stopnje ob ogledu kraja škodnega dogodka 18. 6. 2019, da se prve veje kostanja nad brežino (nad mestom tožnikovega padca) nahajajo na višini 10 m. Gre za ugotovitev, podkrepljeno s fotografijami, ki ji tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval. Ogled je bil res opravljen skoraj pet let po nesreči, kar pa ne pomeni, da je bilo v času škodnega dogodka dejansko stanje bistveno drugačno. Ocena, da je danes dejansko stanje bistveno drugačno, bi lahko temeljila na predhodno ugotovljenem dejstvu, da kostanj v petih letih zraste več kot 3 metre. To pa je spet dejstvo, ki je del tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena.

15. Vse navedeno vodi k zaključku, da škodni dogodek ni bil posledica protipravnega ravnanja toženih strank, temveč nesrečnega naključja. Napačna materialnopravna presoja o protipravnosti je narekovala ustrezno spremembo vmesne sodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbama ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 4.935,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

16. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Toženi stranki sta v postopku v celoti uspeli, zato jima mora tožnik povrniti njune pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prva tožena stranka je upravičena do povrnitve naslednjih pravdnih stroškov: 300 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 OT12), 300 točk za pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 20 točk za vlogo z dne 26. 4. 2019 (tar. št. 39/4 OT), 300 točk za zastopanje na naroku 17. 4. 2019 (tar. št. 20/1 OT), 250 točk urnine in 40 točk za odsotnosti iz pisarne (prvi in četrti odstavek 6. člena OT), 150 točk za zastopanje na naroku 18. 6. 2019 (tar. št. 20/2 OT), 300 točk urnine in 40 točk za odsotnost iz pisarne (prvi in četrti odstavek 6. člena OT), 375 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), skupaj 2075 točk, oziroma upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR, 1.245 EUR, povečano za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT (18,45 EUR), potne stroške za prihod na dva naroka (34,04 EUR) in 22 % DDV, 1.582,94 EUR. Stroškovna odločitev ne zajema stroškov za konference s stranko in končna poročila, saj ne gre za samostojne storitve v smislu določb OT.13 Druga tožena stranka je upravičena do povrnitve priglašenih pravdnih stroškov v skupni višini 69 EUR (30 EUR za materialne stroške, 6 EUR14 za potne stroške za prihod na dva naroka in ogled in 33 EUR za sodno takso za pritožbeni postopek). Tožnik mora priznane stroške toženima strankama plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa jima od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami 2 Zakon o cestah, Ur. l. RS, št. 109/2010, s spremembami in dopolnitvami 3 Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, Ur. l. RS, št. 62/1998 4 Predmet Pogodbe št. ... z dne 14. 7. 2014 (priloga B21) je bilo letno vzdrževanje občinskih cest in pločnikov v KS B., KS C., KS D., KS E. in KS F., v obdobju od 15. 7. do 15. 10. 2014. 5 Zakon o gospodarskih javnih službah, Ur. l. RS, št. 32/1993, s spremembami in dopolnitvami 6 Primerjaj II Ips 597/2009. 7 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami 8 Primerjaj II Ips 51/2007, II Ips 63/2007. 9 Predstavnika zavarovanca druge tožene stranke G. G. in H. H. sta ob zaslišanju povedala, da so vršili pregled 7 m nad cestiščem. 10 Po 14. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 je cestišče del javne ceste, ki ga sestavljajo vozišče, odstavni in ločilni pasovi, kolesarske steze, pločniki, bankine, naprave za odvodnjavanje, če so tik ob vozišču, ter zračni prostor v višini 7 metrov, merjeno od točke na osi vozišča. 11 Ugotovitev, da je bila drevesna vegetacija v času škodnega dogodka bujna, je bila del dejstvene podlage izpodbijane sodbe (točka 31 obrazložitve). 12 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami 13 Storitve so zajete že v vrednosti posamezne pisne vloge, zaradi katere je bila opravljena konferenca, oziroma o vložitvi katere je bila stranka obveščena. 14 60 km x 0,10 EUR (druga tožena stranka je upravičena do kilometrine v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov; četrti odstavek 9. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in drugi odstavek 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ)