Jedro

Sklep o davčni izvršbi je bil izdan na podlagi plačilnega naloga, ki predstavlja izvršilni naslov, ki je postal pravnomočen in izvršljiv.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ odločil, da se zoper dolžnico A.A. - sedaj tožnico, na predlog Davčnega urada Maribor, izvršilni naslov plačilni nalog št. PN 123/2011 z dne 20. 1. 2011, izvršljiv dne 27. 2. 2011, iz naslova neplačane globe in stroškov davčne izvršbe opravi davčna izvršba dolžnega zneska, ki se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica na računih pri B. d.d., C. d.d., in D. d.d. V svoji obrazložitvi navaja, da sekundarni izvajalci plačilnega prometa ne prenesejo prejemkov, ki so na podlagi 159. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe in prejemkov, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec in da se dolžnici prepoveduje razpolaganje z njenimi sredstvi na računih pri navedenih bankah, dokler dolg po sklepu o davčni izvršbi ne bo plačan.

Pritožbi tožnice zoper navedeni sklep je drugostopenjski organ delno ugodil in izrek sklepa v delu, v katerem je navedena številka plačilnega naloga, spremenil tako, da se le-ta glasi „št. PN 71010-123/2011-2-09032-10, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da tožnica v pritožbi navaja, da plačilnega naloga nikoli ni prejela in ji tudi nikoli ni bil vložen v hišni predalčnik, temveč je z vpogledom v e-davke videla, da ima na kontu 71.201 odprto izvršitev, v zvezi s čemer je opravila razgovor z uradno osebo. Pojasnjeno ji je bilo, da v kolikor bi bila v aprilu osebno prevzela plačilni nalog, bi lahko uporabila pravni inštrument, kar bi posledično pomenilo, da je izdajatelj plačilnega naloga v zmoti citiral prvi odstavek 88. člena ZDDV, ker se to oddaja v elektronski obliki in ne več v fizični. Dalje tožnica navaja, da je dne 30. 6. 2011 tudi podala zahtevo za vrnitev plačilnega naloga v prvotno stanje, vendar odgovora še ni prejela. Tožnica dodaja tudi, da predlagatelj vse davčne zavezance meče v isti koš in tudi ni vpogledal obračuna za DDV za obdobje od julija do septembra 2010, ko je tožnica imela preplačilo DDV. Tožnica predlaga umik izvršbe. Drugostopenjski organ v zvezi s temi tožničinimi navedbami navaja, da je bila tožnici na podlagi izvršljive odločbe, ki jo predstavlja plačilni nalog Davčnega urada Maribor kot prekrškovnega organa, izrečena globa v višini 2000 EUR. Tožnica je bila o prispelem pismu obveščena dne 24. 1. 2011 in ji je bilo pismo po 15. dneh vloženo v hišni nabiralčnik, s čemer se, v skladu s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), šteje za vročeno. Ker tožnica dolgovanega zneska v postavljenem roku ni poravnala, je prvostopenjski organ izdal sklep o davčni izvršbi na njena denarna sredstva. Organ se nato sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse obvezne sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2, treba je bilo le pravilno navesti številko plačilnega naloga. Davčna izvršba je na podlagi navedenega utemeljena; sklicevanje tožnice na to, da plačilnega naloga ni nikoli prejela in da ji le-ta tudi ni bil vložen v hišni predalčnik, pa neutemeljeno. Razen tega tožnica s tem po presoji pritožbenega organa izpodbija pravnomočnost oz. izvršljivost izvršilnega naslova (plačilnega naloga), kar pa v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno, ker bi tožnica pravilnost in zakonitost izdanega plačilnega naloga lahko izpodbijala le v prekrškovnem postopku, ne pa v postopku davčne izvršbe. Organ tožnici tudi pojasnjuje, da vložena zahteva za vrnitev v prejšnje stanje ni predmet presoje v tem postopku, v katerem se presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno drugostopenjski organ ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in da v obravnavani zadevi ni pogojev za umik izvršbe, kot to predlaga tožnica.

Tožnica vlaga tožbo zoper odločbo drugostopenjskega organa. Navaja, da je le-ta spremenil številko plačilnega naloga, kar po njenem mnenju ni verodostojno, kajti če imaš en plačilni nalog, potem se sredstva stečejo na tisti konto, ki je napisan na plačilnem nalogu, če pa imaš številko drugega plačilnega naloga, se sredstva stečejo na konto v druge namene in zato je vprašanje, kje so pristala sredstva, ki so ji bila odvzeta z njenega TRR, registriranega za opravljanje dejavnosti. Ponovno poudarja, da plačilnega naloga nikoli ni dobila in ji tudi ni bil vržen v poštni nabiralnik. Odreagirala je takoj, ko je bila seznanjena, da ima na kontu nekakšno kazen. Plačilnega naloga ni mogla izpodbijati v prekrškovnem postopku, ker plačilnega naloga nikoli ni prejela. Podala pa je zahtevo za vrnitev v prvotno stanje, na katero še vedno ni prejela odgovora. Tožnica sodišču smiselno predlaga odpravo odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče smiselno štelo, da tožnica izpodbija prvostopenjski akt, ker le-ta posega v njen pravno zavarovani interes oz. pravico, ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila njena pritožba zoper navedeni sklep, zgolj ob dopolnitvi navedbe številke plačilnega naloga, zavrnjena.

Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je torej sklep Davčnega urada Maribor z dne 16. 8. 2011 o davčni izvršbi na tožničina denarna sredstva, ker zapadle globe za prekršek po pravnomočnem in izvršljivem plačilnem nalogu Davčnega urada Maribor ni plačala v predpisanem roku.

V primerih, ko se na podlagi zakonskega pooblastila opravlja davčna izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznostih, davčni organ postopa v skladu s tretjim delom ZDavP-2, ki se nanaša na davčno izvršbo. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člena ZDavP-2), sklep mora vsebovati vse v 151. členu ZDavP-2 predpisane sestavine, torej tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Po prvem odstavku 146. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ pristojne za odmero te obveznosti. V postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

Po presoji sodišča so bile zgoraj navedene zakonske določbe pri izdaji izpodbijanega akta pravilno uporabljene in je Davčni urad Maribor utemeljeno izdal izpodbijani sklep. Sklep o davčni izvršbi (glede na podatke v spisu) je bil izdan na podlagi plačilnega naloga, ki predstavlja izvršilni naslov, ki je postal pravnomočen dne 18. 2. 2011 in izvršljiv dne 27. 2. 2011. Napako glede pomanjkljive navedbe številke plačilnega naloga je sanirala drugostopenjska odločba.

Glede na navedeno je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, po presoji sodišča pravilna in zakonita. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Ni utemeljen tožbeni ugovor, ki je ponovljeni pritožbeni ugovor, da tožnica plačilnega naloga nikoli ni prejela. Kot je (glede na podatke v spisu) pravilno ugotovila že tožena stranka, je bil plačilni nalog tožnici pravilno vročen s fikcijo vročitve. Tožena stranka tudi ni spremenila številke plačilnega naloga, temveč je pomanjkljivo navedeno številko samo pravilno dopolnila. Tožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na to, da je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker se o tem odloča s posebnim aktom, zato to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost v tem upravnem sporu presojanega akta.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.