Jedro

Po izteku preizkusne dobe sodišče sme le preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, določeno v pogojni obsodbi, ne more pa več odločati na vse načine, ki so predvideni v 54. členu KZ.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 31.8.2007 preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obsojenemu A.B. zaradi kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.5.2003 ter mu izreklo kazen enega leta zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.3.2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 29.4.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je bila Vrhovnemu sodišču v reševanje predložena dne 17.12.2008) zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in na podlagi 423. člena ZKP odloži izvršitev sodbe.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 19.1.2009 predlagal zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena ter se je zagovornik v zvezi s tem pisno izjavil dne 28.1.2009. B-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavke 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

B-2 5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 54. in 55. člena KZ. V zahtevi navaja, da sta sodišči navedeni zakonski določbi napačno uporabili, ko sta ugotovili, da pri odločitvi v postopku preklica pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naložene obveznosti, sodišče po preteku preizkusne dobe nima možnosti odpustitve pogoja po 54. členu KZ in da po preteku preizkusne dobe kot edina dopustna možnost ostaja preklic pogojne obsodbe in izrek kazni. Po stališču vložnika določba prvega stavka prvega odstavka 55. člena KZ ne predstavlja splošnega pravila za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti, saj se za te primere nikoli ne uporablja. V 55. členu KZ so upoštevaje načelo pravne varnosti varovani interesi obsojenca na pogojno kazen, in sicer tako, da ne glede na ostala dejstva, kazni iz pogojne obsodbe v določenem roku ni več mogoče izreči. Edino pravilno tolmačenje drugega odstavka 55. člena KZ je, da lahko sodišče odloči o preklicu in izreku kazni kot eni od možnosti iz 54. člena KZ, najkasneje v roku enega leta od poteka preizkusne dobe.

6. Pogojno obsodbo sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 51. člena KZ). S pogojno obsodbo določi sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v času, ki ga določi sodišče in ki ne sme biti krajši od enega in ne daljši od petih let (preizkusna doba) ne bo storil novega kaznivega dejanja (prvi odstavek 50. člena KZ). V pogojni obsodbi lahko sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem ali ne izpolni drugih, v kazensko pravnih določbah predvidenih obveznosti; rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe (tretji odstavek 50. člena KZ). Pogojna obsodba, tako (kot samostojna kazenska sankcija opozorilne narave) vsebuje opozorilo in tudi grožnjo, da jo bo sodišče preklicalo in izreklo kazen, ki je v njej določena, če pogojno obsojeni v preizkusni dobi ne bo spoštoval temeljnega pogoja za pogojno obsodbo - namreč, da ne bo storil novega kaznivega dejanja in drugih pogojev ali obveznosti, ki so mu bili naloženi s pogojno obsodbo.

7. Neizpolnitev naloženih obveznosti je eden od razlogov za preklic pogojne obsodbe. Postopek za preklic pogojne obsodbe (506. člen ZKP) je namenjen preverjanju, ali je obsojenec izpolnil v pogojni obsodbi naložen posebni pogoj ali obveznost. Kolikor obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil, pa tudi ugotavljanju vzroka neizpolnitve: ali zato, ker kljub pripravljenosti iz objektivnih okoliščin naložene obveznosti pravočasno ni zmogel izpolniti, ali pa zato, ker ima še najprej družbeno nesprejemljiv, nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Preklic pogojne obsodbe je posledica ugotovitve, da obsojeni ni izpolnil pogojev in obveznosti, ki so mu bile naložene s pogojno obsodbo in v tem delu ni upravičil zaupanja sodišča, danega mu z izrekom pogojne obsodbe, zaradi česar je treba izreči kazen, ki je bila določena in odrediti, da se izvrši. Če pogojno obsojeni naložene obveznosti ne izpolni, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi; če spozna, da obsojenec iz opravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu (54. člen KZ).

8. Kazenski zakonik glede rokov za preklic pogojne obsodbe v prvem stavku prvega odstavka 55. člena KZ določa splošno pravilo (ne glede na razlog iz katerega sodišče prekliče pogojno obsodbo) za preklic pogojne obsodbe: da se pogojna obsodba sme preklicati v preizkusni dobi. Zato so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se navedena zakonska določba ne nanaša na postopek preklica pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti (enako tudi stališče pravne teorije: Ljubo Bavcon, Alenka Šelih - Kazensko pravo, Splošni del, Ljubljana 2003; Ivan Bele - Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Ljubljana 2001).

9. Kazenski zakonik določa tudi izjemo od splošnega pravila za preklic pogojne obsodbe v preizkusni dobi, ko dopušča preklic pogojne obsodbe tudi po izteku preizkusne dobe in določa skrajni rok za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je bila naložena pogojno obsojenemu. Tako Kazenski zakonik v drugem odstavku 55. člena določa, da če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 50. člena KZ, sme sodišče najpozneje v enem letu odkar je pretekla preizkusna doba preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki mu je bila določena v pogojni obsodbi. Podaljšanje roka pa ima v takem primeru še posebej za posledico, da po preteku preizkusne dobe ni mogoče več odločati na vse načine, ki so predvideni v 54. členu KZ, temveč je dovoljeno obsojencu le izreči kazen, ki je že bila določena v pogojni obsodbi, kar jasno izhaja iz same zakonske dikcije.

10. Stališču zagovornika, da se besedna zveza "v mejah preizkusne dobe" po 54. členu KZ ne nanaša na celotno vsebino tega člena, temveč veže sodišče le glede podaljšanja roka za izpolnitev obveznosti, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Ker sodišče določi rok za izpolnitev obveznosti lahko le v mejah preizkusne dobe (tretji odstavek 50. člena KZ) in upoštevaje splošno pravilo glede roka za preklic pogojne obsodbe, da se pogojna obsodba sme preklicati v preizkusni dobi (prvi odstavek 55. člena ZKP), je jasno, da se navedena besedna zveza v 54. členu KZ ne nanaša le na podaljšanje roka obsojencu za izpolnitev v pogojni obsodbi naložene mu obveznosti, temveč na vse v tem členu navedene možne odločitve sodišča. 11. S sodbo z dne 19.5.2003 je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo štirih let, in v kateri je obsojencu naložilo dodaten pogoj, da v štirih letih po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v višini 7,844.645,00 SIT. Stranki sta se pravici do napovedi pritožbe takoj po razglasitvi sodbe odpovedali in je sodba istega dne postala pravnomočna. Obsojencu določen rok za plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu - štiri leta od pravnomočnosti sodbe - je bil enak določeni preizkusni dobi. Tako sta štiriletna preizkusna doba in štiriletni rok za izpolnitev naložene obveznosti obsojencu iztekle 19.5.2007. Ker je po izteku roka za plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu, sodišče ugotovilo, da obsojenec naložene mu obveznosti ni izpolnil, je izvedlo postopek za preklic pogojne obsodbe. Na naroku 27.6.2007 je zaslišalo obsojenca, ki je povedal, da oškodovancu ni nič plačal zaradi finančnih težav, v katerih se je z družino znašel; na seji senata dne 31.8.2007 (ki se je obsojenec kljub izkazanemu vabilu ni udeležil) pa je zaslišalo tudi oškodovanca. Zatem je sodišče s sodbo z dne 31.8.2007 obsojencu zaradi neizpolnitve naložene obveznosti - neplačila premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu, po preteku preizkusne dobe v roku iz drugega odstavka 55. člena KZ preklicalo pogojno obsodbo in izreklo kazen enega leta zapora.

12. Zmotno in v nasprotju z določbo drugega odstavka 55. člena KZ je stališče zagovornika v zahtevi, da bi sodišče obsojencu moralo po preteku preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali mu odpustiti njeno izpolnitev. Po izteku preizkusne dobe sodišče sme le preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, določeno v pogojni obsodbi, ne more pa več odločati na vse načine, ki so predvideni v 54. členu KZ. Glede na dejstva, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, da obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil in tudi ni pokazal interesa vrniti dolg oškodovancu, saj z oškodovancem ni stopil v stik do izteka roka oziroma izteka preizkusne dobe in kljub sicer skromnim rednim mesečnim dohodkom v več kot štirih letih, ni niti dela prihodkov namenil poravnavi obveznosti do oškodovanca, je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za preklic pogojne obsodbe. Temu je v razlogih svoje sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki se je ob zavrnitvi zagovornikove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje obrazloženo opredelilo tudi do pritožbenih navedb glede opravičenih razlogov, iz katerih obsojenec ni mogel izpolniti naložene mu obveznosti ter pravilno ocenilo, da navedbe obsojenca ob zaslišanju na naroku za preklic pogojne obsodbe in ponovljenih v pritožbi zaradi nekonkretiziranosti niso upoštevne, njihovo ugotavljanje po uradni dolžnosti pa presega okvir odločanja v postopku za preklic pogojne obsodbe.

13. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev drugega odstavka 506. člena ZKP z navedbo, da bi moralo sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe, glede na obsojenčeve navedbe na naroku o njegovem finančnem stanju, samo ugotavljati konkretna relevantna dejstva oziroma pozvati obsojenca h konkretnejšim navedbam in predložitvi dokazov. V postopku preklica pogojne obsodbe sodišče ne odloča ponovno o obtožbi oziroma kaznovanju obsojenca, temveč zgolj sankcionira njegovo nespoštovanje s pravnomočno sodbo naložene obveznosti. Zato sodišče v tem postopku ni dolžno po uradni dolžnosti preverjati okoliščin, navedenih v izpovedbi obsojenca in pomembnih za odločitev; dokazovanje okoliščin iz katerih obsojenec ni mogel v roku ali sploh ni mogel izpolniti s pogojno obsodbo naložene obveznosti, je v postopku za preklic pogojne obsodbe na strani obsojenca. Obsojencu je bilo v konkretni zadevi z zaslišanjem v postopku za preklic pogojne obsodbe omogočeno, da se izjavi o predlogu za preklic pogojne obsodbe. Vendar pa obsojenec ne na naroku v postopku za preklic pogojne obsodbe dne 27.6.2007, ne zagovornik v pritožbi z dne 5.10.2007 zoper sodbo sodišča prve stopnje, nista predlagala nobenih dokazov za ugotavljanje okoliščin finančnega stanja obsojenca in njegove družine, niti nista sodišču predložila nobenih listin v potrditev teh obsojenčevih navedb.

14. Z navedbami v zahtevi, da bi sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe moralo ugotoviti, da obsojenec iz opravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti in mu izpolnitev obveznosti odpustiti, zagovornik izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

15. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) in zato tudi ni odločalo o odložitvi izvršitve kazni.

16. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, glede na njegove osebne dohodke in skrb za družino, oprostilo plačila sodne takse kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.