Jedro

Brezplačna pravna pomoč se za pravno svetovanje po prvi alinei prvega odstavka 26. člena ZBPP dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Vendar je tožnik v prošnji dodelitev brezplačne pravne pomoči le-to označil kot nujno. Zato je organ pravilno presojal pogoje iz 36. člena ZBPP, kjer pa se upošteva izpolnjevanje pogojev iz 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja zaradi vložitve tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi kršitve 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v povezavi s sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Mariboru, opr. št. II U 64/2020 z dne 22. 4. 2020. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč in pojasnil, da mu je bila s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 64/2020 z dne 22. 4. 2020 kot obsojencu brez lastnih finančnih sredstev za kritje stroškov prevoza (zapora) na obravnavo pred sodiščem (Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, v nadaljevanju DSS v Ljubljani), s tem ko mu ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, kršena pravica iz 13. člena EKČP. V nadaljevanju je navedel, da Upravno sodišče RS z navedeno sodbo ne bi smelo presojati verjetnega izgleda za uspeh, kot je to presojalo DSS v Ljubljani v odločbi Bpp 145/2020 z dne 22. 4. 2020, ter da mu ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za zastopanje, zato bo na sodišču prostor tožnika prazen, kar pa je kršitev 13. člena EKČP, saj mora skladno s to določbo biti vsakomur omogočena udeležba na obravnavi. Predlagal je za izbranega odvetnika A.A. iz Ljubljane. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči po prvem odstavku 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Glede na to, da je tožnik v prošnji navedel, da zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi možnosti vložitve tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi kršitve 13. člena EKČP, ki naj bi bila storjena s sodbo oziroma v postopku izdaje sodbe z dne 22. 4. 2020, je organ tožniku v nadaljevanju pojasnil, kdaj bi Upravno sodišče RS, Ustavno sodišče RS oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) sploh lahko vsebinsko odločalo zaradi zatrjevanih kršitev človekovih pravic, do katerih je po zatrjevanju tožnika prišlo pri izdaji sodbe Upravnega sodišča RS. Glede na to, da je za kršitve človekovih pravic in svoboščin v okviru drugih sodnih postopkov, stranki dana možnost, da te kršitve uveljavlja v okviru pravnih sredstev, ki so mu dana na razpolago v okviru posameznega sodnega postopka,v konkretni zadevi pa ima tožnik na razpolago pravna sredstva v okviru pravnega spora, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opr. št. II U 64/2020 in v katerem je bila izdana po mnenju tožnika sporna sodba. Upravno sodišče RS ne bi moglo vsebinsko odločati niti o tožbi, ki bi jo prosilec zoper odločitev ali dejanje sodišča vložil na podlagi 4. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik ima namreč zoper sodbo na razpolago izredna pravna sredstva. Tožnik še ni izkoristil dane pravice do sodnega varstva, prav tako pa ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da mu zaradi izdaje sporne sodbe grozi nastanek nepopravljive škode, zaradi česar zatrjevane kršitve pravice iz 13. člena EKČP, še ne more uspešno uveljavljati, niti z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS, niti s tožbo pred ESČP. Tožena stranka se sklicuje na 50. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in na prvi odstavek 35. člena EKČP. Glede na to, da tožnik ne izpolnjuje niti osnovnih procesnih predpostavk za vložitev pritožbe pred Ustavnim sodiščem RS oziroma pred ESČP, je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da niti zaprošena brezplačna pravna pomoč, to je dodatna preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov (pravno svetovanje po 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP), s strani zaprošenega odvetnika prosilcu ne bi nudila dodatne seznanitve s vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja, ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu po vseh točkah prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Zahteva, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč. Navaja, da je vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP. Tožena stranka pa je prošnjo obravnavala kot, da je zaprosil za obliko pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z ustavno pritožbo, kar pa ni pravilno, saj se ti dve obliki obravnavata na različni pravni podlagi. Tožena stranka nesmiselno in neutemeljeno ugotavlja, da je tožnik izkoristil že vsa dana mu pravna sredstva. Tožnik navaja, da je pravočasno zaprosil za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, zato bi mu brezplačna pravna pomoč morala biti dodeljena, da bi mu lahko svetoval odvetnik katero pravno sredstvo bi tožnik po izdaji oziroma vročitvi sodbe moral vložiti, saj se tožnik s sodbo upravnega sodišča ne strinja. Tožnik navaja, da je za vložitev pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 64/2020 in sodbo opr. št. II U 40/2020 teče prekluzivni rok, zato je tožnik pravilno navedel vrsto brezplačne pravne pomoči kot nujno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

4. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet obravnave je zakonitost in pravilnost odločitve v izpodbijani odločbi, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja zaradi vložitve tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi kršitve 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v povezavi s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 64/2020 z dne 22. 4. 2020. 7. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po določbi 3. člena ZUS-1 upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8. Tožnik zatrjuje kršitev pravice 13. člena EKČP, ki določa, da ima vsakdo, čigar pravice in svoboščine, ki jih priznava EKČP, so kršene, pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti. Do kršitve 13. člena EKČP naj bi prišlo z izdajo sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 64/2020 z dne 22. 4. 2020. Sodišče ugotavlja, da je pravilna in zakonita odločitev v izpodbijani odločbi, da je tožniku dana možnost, da te kršitve uveljavlja v okviru pravnih sredstev, ki so mu na razpolago v konkretnem postopku. Zato ni mogoče v upravnem sporu uveljavljati kršitev pravic v 13. člena EKČP v drugem sodnem postopku kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, temveč v okviru konkretnega postopka (opr. št. II U 64/2020).

9. Prav tako navedenih kršitev tožnik ne more uveljavljati niti z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS, niti s tožbo pred ESČP. Tožena stranka se pravilno sklicuje na 50. člen ZUstS. Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, pa lahko Ustavno sodišče RS izjemoma odloči o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za tožnika nepopravljive posledice (51. člen ZUstS).

10. Za zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki so jih sprejele podpisnice EKČP, je bilo ustanovljeno ESČP (19. člen EKČP). V skladu s 35. členom EKČP sme sodišče obravnavati zadevo šele po potem, ko so bila izčrpana vsa domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu. Torej je pravilna odločitev organa, da lahko tožnik pritožbo pred ESČP vloži šele potem, ko je izčrpal vsa domača pravna sredstva v skladu s splošnimi priznanim pravili mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu (prvi odstavek 35. člena EKČP).

11. Pravno svetovanje, ki ga je tožnik prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči je oblika brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, za kar šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje. Brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje po prvi alinei prvega odstavka 26. člena ZBPP se dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Vendar je tožnik v prošnji dodelitev brezplačne pravne pomoči le to označil kot nujno. Zato je organ pravilno presojal pogoje iz 36. člena ZBPP, kjer pa se upošteva izpolnjevanje pogojev iz 24. člena ZBPP. V zvezi s slednjim je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da tožnik v prošnji ni navedel nobenih okoliščin iz katerih bi izhajalo, da bo zamudil rok za kakšno pravno dejanje, take okoliščine pa ne izhajajo tudi iz same zadeve.

12. Glede na dejstvo, da tožnik ne izpolnjuje niti osnovnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe zoper Republiko Slovenijo v povezavi s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 64/2020 in s tem povezanih uveljavljanjem kršitev 13. člena EKČP, je po presoji sodišča izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).