Jedro

V primeru, ko nepremičnina, na katero se zahteva izvršba, ni vpisana v zemljiško knjigo, se mora izvršilno sodišče uvodoma prepričati, da so za nastanek dolžnikove lastninske pravice izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Uradni preizkus lastništva, ki ga je zakonodajalec naložil izvršilnemu sodišču za v zemljiški knjigi vpisane nepremičnine, mora toliko bolj veljati za nevpisane nepremičnine.

V primeru nevpisane nepremičnine, ko obstoji velika nevarnost, da se poseže v pravice tretjih, upnik ne sme biti postavljen v bolj ugoden položaj glede dokazovanja dolžnikovega lastništva od tistega, ki predlaga izvršbo na vpisano nepremičnino. Ob zakonski podnormiranosti je zato na mestu smiselna uporaba določil tretjega do šestega odstavka 168. člena ZIZ.

Upnik se sklicuje na pravnoposlovni način pridobitve lastninske pravice s strani dolžnika, zato je bistvena t. i. veriga pogodb. Zavezovalni in razpolagalni pravni posel morata biti veljavno izkazana z ustreznimi listinami od prvega lastnika nevpisane nepremičnine do dolžnika, kot zadnjega v verigi lastnikov. Če upnik ne bo predložil ustreznih listin, bo izvršilno sodišče moralo prekiniti postopek in napotiti upnika, da se ugotovi obstoj dolžnikove lastninske pravice v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 19. 2. 2013 in odločilo, da dolžnik sam krije svoje ugovorne stroške.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi izpodbija sklep iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je nepremičnina, na katero je upnik predlagal izvršbo, že vpisana v zemljiški knjigi kot zemljiška parcela z ID ..., katere lastnik je P.S. Maribor, torej ne dolžnik, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti izvršbe z rubežem nepremičnine. Kot zmoten ocenjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je izkazana etažna lastnina za stanovanje kot samostojno funkcionalno enoto. Meni, da izvršilno sodišče ne sme odločati o predhodnem vprašanju, ali obstoji etažna lastnina, ampak bi moralo upnikov predlog zavrniti, saj dolžnik ni lastnik predmeta izvršbe. S strani upnika predložena prodajna pogodba ni dokaz za dolžnikovo lastninsko pravico, saj ni izkazana „veriga pogodb“, kot to zahteva 168. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sklicuje se na drug nepravdni postopek, v katerem je sodišče menilo, da zaradi zgoraj navedenega stanja nepremičnine ni mogoče prodati na javni dražbi. Cenilno poročilo, narejeno za potrebe drugega postopka, ne more biti upoštevano v tem postopku. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sicer dolžnikovo stališče, da je upnik predlagal izvršbo za v zemljiško knjigo vpisano nepremičnino, ne vzdrži, saj enosobno stanovanje št. 1 v pritličju stavbe, v izmeri 36,30 m2 s pripadajočim kletnim prostorom v izmeri 15 m2 kot posamezni del stavbe in s tem samostojni predmet lastninske pravice še vanjo ni vpisano. V tem pogledu se sodišče druge stopnje strinja z obširnimi razlogi sodišča prve stopnje. Toda v nadaljevanju je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 168. člena ZIZ, ki se sklicuje na 211. člen ZIZ, kar je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

6. V primeru, ko nepremičnina, na katero se zahteva izvršba, ni vpisana v zemljiško knjigo, se mora izvršilno sodišče uvodoma prepričati, da so za nastanek dolžnikove lastninske pravice izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Uradni preizkus lastništva, ki ga je zakonodajalec naložil izvršilnemu sodišču za v zemljiški knjigi vpisane nepremičnine, mora toliko bolj veljati za nevpisane nepremičnine (smiselno prvi odstavek 168. člena ZIZ). Ne da bi opravilo navedeni preizkus, izvršilno sodišče ne sme dovoliti izvršbe na nevpisano nepremičnino.

7. V primeru, da bi izvršilno sodišče naveden uradni preizkus opustilo in slepo sledilo upnikovim podatkom o lastništvu in obsegu nevpisane nepremičnine, upnikova pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), ki vsebuje tudi pravico do izvršbe, ne bi odtehtala velikega tveganja, da se poseže v premoženje ali pravne koristi koga tretjega. Izročitev nepremičnine najboljšemu ponudniku na javni dražbi ima namreč posledico originarnega nastanka lastninske pravice na nepremičnini, ki do trenutka njenega rubeža in javne objave zapisnika o rubežu javno ni bila vodena kot samostojna stvar. Udeleženci pravnega prometa zaupajo, da je vsaka nepremičnina praviloma vpisana v javne registre (kataster in zemljiško knjigo), in se na v registrih vodene podatke zanesejo, zato je v tem izjemnem primeru, ko temu ni tako, potrebna posebna previdnost. Še zlasti, ko se zatrjuje nastanek novega samostojnega predmeta (dela stavbe oziroma zgradbe) iz prej enotne nepremičnine pri oblikovanju etažne lastnine (105. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ), kar je primer v obravnavani zadevi.

8. Če ni mogoče slediti domnevi, da je lastnik tisti, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena SPZ), je v izvršilnem postopku določen poseben kvalificiran postopek dokazovanja dolžnikovega lastništva s strani upnika. V skladu z določilom tretjega odstavka 168. člena ZIZ mora upnik predložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice, ko za v zemljiški knjigi vpisano nepremičnino (še) ni vpisano dolžnikovo lastništvo. Če upnik ustrezne listine ne predloži, mu ostane le pot pravde (peti odstavek 168. člena ZIZ). V primeru nevpisane nepremičnine, ko obstoji velika nevarnost, da se poseže v pravice tretjih, upnik ne sme biti postavljen v bolj ugoden položaj glede dokazovanja dolžnikovega lastništva od tistega, ko predlaga izvršbo na vpisano nepremičnino. Ob zakonski podnormiranosti je zato na mestu smiselna uporaba določil tretjega do šestega odstavka 168. člena ZIZ (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - ZS).

9. Upnik se v obravnavani zadevi sklicuje na pravnoposlovni način pridobitve lastninske pravice s strani dolžnika, zato je bistvena t. i. veriga pogodb, ki jo izpostavlja tudi dolžnik v pritožbi. Zavezovalni in razpolagalni pravni posel morata biti veljavno izkazana z ustreznimi listinami od prvega lastnika nevpisane nepremičnine do dolžnika, kot zadnjega v verigi lastnikov (40. in 49. člen SPZ ter drugi odstavek 9. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1, prej prvi odstavek 20. in 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Navedeno je sodišče prve stopnje spregledalo, ko je oprlo svojo odločitev le na ugotovitev, da je šteti dolžnika kot lastnika na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 5. 12. 1998 (priloga A6). Listina vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo, vendar je bila pogodba sklenjena med prodajalcem Z.K. in dolžnikom kot kupcem, pri čemer je v 1. členu pogodbe jasen zapis, da je prodajalec postal lastnik na podlagi predhodno sklenjene druge kupoprodajne pogodbe. Dolžnik poudarja, da je lastnik parcele, na kateri stoji stavba z navedenim stanovanjem, P.S. Maribor, torej druga oseba kot je navedena kot prodajalec v predloženi pogodbi in vanjo vključenem zemljiškoknjižnem dovolilu. Upnik tako ni predložil vseh ustreznih listin, da bi se sodišče lahko prepričalo, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev dolžnikove lastninske pravice.

10. Ker sodišče druge stopnje ne more samo dopolniti postopka v pojasnjeni smeri ugotavljanja odločilnih dejstev, je ugodilo pritožbi, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Sodišče prve stopnje bo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva (286.a člen ZPP) pozvati upnika, da dopolni dokazno gradivo tako, da predloži vse ustrezne listine, ki bodo izkazovale zgoraj pojasnjeno verigo veljavnih zavezovalnih in razpolagalnih poslov. Po predlogu upnika, lahko sodišče predložitev določene listine tudi naloži dolžniku (prvi odstavek 227. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če upnik ne bo sledil zahtevi sodišča prve stopnje, bo to moralo prekiniti postopek in napotiti upnika, da se ugotovi obstoj dolžnikove lastninske pravice v pravdi (smiselno peti in šesti odstavek 168. člena ZIZ). Če v s strani sodišča postavljenem roku upnik ne bi vložil tožbe, bi slednje kazalo na pomanjkanje pravnega interesa glede predlagane izvršbe in s tem odsotnost temeljnega procesnega pogoja, da bi postopek še naprej tekel. Ob ustavitvi postopka bi moralo sodišče prve stopnje tudi razveljaviti morebitna opravljena izvršilna dejanja, tako tudi morebiten rubež nepremičnine (smiselno drugi odstavek 76. člena ZIZ), o katerem zapisnik ima pomen zaznambe izvršbe (prvi odstavek 211. člena ZIZ), in na enak način kot mora biti objavljen zapisnik rubeža, javno objaviti tudi njegovo razveljavitev (smiselno tretji odstavek 211. člena ZIZ).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.