Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se solastniški delež vsakega etažnega lastnika na skupnih delih določa ob upoštevanju uporabne vrednosti posameznega dela v etažni lastnini (v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine), kajti etažna lastnina, ki bi morda razmerja urejala drugače, na stavbi še ni vzpostavljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 2.498,14 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: - 204,02 EUR od 15. 7. 2022 dalje do plačila; - 273,29 EUR od 14. 8. 2022 dalje do plačila; - 242,37 EUR od 14. 9. 2022 dalje do plačila; - 277,85 EUR od 14. 11. 2022 dalje do plačila; - 252,05 EUR od 15. 12. 2022 dalje do plačila; - 256,32 EUR od 14. 1. 2023 dalje do plačila; - 358,65 EUR od 14. 2. 2023 dalje do plačila; - 352,76 EUR od 17. 3. 2023 dalje do plačila" in odločilo, da stroške postopka nosi tožeča stranka.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica in priglasila pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožnica je po pogodbi o upravljanju z dne 4. 7. 2016 upravnica poslovne stavbe, v kateri ima toženka tri poslovne prostore in garaži. Od toženke vtožuje (delno) plačilo devetih razdelilnikov oziroma računov za lastne storitve ter za storitve in dobave, ki jih je tožnica za toženko plačala dobaviteljem.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju na podlagi 115. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ ugotovilo, da tožnica navedb o uporabni vrednosti posameznega dela v etažni lastnini ni podala, a so v obravnavani zadevi pomembne, kajti vtožuje stroške za prostore, namenjene različni uporabi.1 Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zadevi ni mogoče uporabiti niti ključa delitve po solastnini (določenega v 65. členu SPZ), kajti ta upošteva le število poslovnih prostorov, zanemari pa garaže in skladišča, torej ostale posamezne dele, zaradi česar bi morali lastniki poslovnih prostorov nositi tudi obratovalne stroške garaž.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnica ni dokazala velikosti zatrjevanih skupnih površin, medtem ko je toženka izkazala, da je stavba v naravi razdeljena na tri samostojne in med seboj nepovezane vhode ter je po elaboratu A., d. o. o. z dne 4. 9. 2017 (in dopolnjenem 29. 7. 2022) v objektu vzpostavljena dejanska etažna lastnina. Stavba ima tako splošne skupne kot tudi posebne skupne dele, toženka pa je dolžna plačati stroške tistih skupnih delov, ki odpadejo nanjo kot lastnico zgoraj navedenih posameznih delov. Toženka je višini posameznih vtoževanih stroškov obrazloženo ugovarjala, tožnica pa svojega pavšalnega vztrajanja, da je toženka dolžna plačati 1598/296770 stroškov, ni substancirala.

10. Pritožnica zmotno meni, da je sodišče prve stopnje štelo, da bi morala tožnica dokazati, da so vpisi v kataster stavb, ki ga vodi GURS, pravilni. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (te pa so v tem pritožbenem postopku neizpodbojne) izhaja, da je v izpisu GURS od skupnih površin navedena le skupna površina celotne stavbe, zato ta izpis ne dokazuje navedb tožnice glede ostalih skupnih površin (torej skupne površine garažnih parkirnih mest, poslovnih prostorov, skladišč in skupnih delov). Zatrjevani solastniški delež 1598/296770 vsakega posameznega vtoževanega stroška zato ni izkazan.

11. Posledično je nerelevanten tako pritožbeni očitek o kršitvi 224. člena ZPP, po katerem da je izpis iz katastra stavb, ki ga vodi GURS, javna listina, kot očitek, da je vpis v kataster stavb edino veljavno pravno stanje, zaradi katerega drugačno mnenje etažnega lastnika (toženke) ni dopusten razlog za neplačevanje oziroma samovoljno določanje višine plačila skupnih stroškov.

12. V zvezi pritožbenimi trditvami, da ima stavba samo skupne splošne dele ne glede na dejstvo, da ima več vhodov, pritožnica ni pojasnila, katere razloge sodišča prve stopnje izpodbija, nanašajo pa se na dejansko stanje. V postopku ni bilo prerekano, da dejansko stanje površine skupnih prostorov, s tem pa deleži lastništva posameznih etažnih lastnikov na skupnih delih, odstopajo od zemljiškoknjižnega stanja. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zatrjevanih solastniških deležev ni dokazala, pravilen. Pritožnica pa ne more uspeti niti s trditvami o pravni nevzdržnosti stališča sodišča prve stopnje, da toženki stroškov ni treba plačati zato, ker dvomi v pravilnost površin.

13. Pritožbeno ni izpodbojno, da solastniški deleži na stavbi kot celoti, ki pripadajo posamezni etažni enoti, v zemljiški knjigi še niso vpisani, ter da etažni načrt in pogodba o medsebojnih razmerjih še nista bila sprejeta, zato je sodišče prve stopnje v zvezi z uporabo 106. člena SPZ zavzelo pravilno stališče, da se solastniški delež vsakega etažnega lastnika na skupnih delih določa ob upoštevanju uporabne vrednosti posameznega dela v etažni lastnini (v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine), kajti etažna lastnina, ki bi morda razmerja urejala drugače, na stavbi še ni vzpostavljena. Zahtevek tožnice pa ne v tej smeri ne v smislu 115. oziroma 65. člena SPZ ni bil dovolj substanciran, zato pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenimi trditvami, da bi bila toženka ob upoštevanju vrednosti poslovnega prostora oziroma garažnega mesta dolžna plačati kvečjemu več, kot je v postopku zahtevano. Sama tožnica pa v pritožbi priznava tudi, da uporabna vrednost za objekt ni izračunana. Obveznost plačila stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja pa mora temeljiti na jasnem, matematično preverljivem izračunu, v katerem ključ delitve stroškov ne sme biti neznanka. Ker je v sporu breme trditev in dokazov v zvezi z višino stroškov na upravniku stavbe, njega bremeni okoliščina, da pravilnosti izračuna stroška ni mogoče preveriti.

14. Pritožbene trditve, da ne drži, da tožnica naj ne bi ugovarjala navedbam toženke, da je sama pravilno določila višino svoje obveznosti, predstavljajo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar v tem pritožbenem postopku ni dovoljeno, zato višje sodišče na te trditve ni odgovarjalo.

15. Višje sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. 106. člen SPZ in nadaljevanje obrazložitve.