Jedro

Pritožbena trditev, da je bil izvedenec pristranski, je prepozna. Izločitev izvedenca iz tega razloga bi lahko zahtevala najpozneje po prejemu njegovega pisnega izvedenskega mnenja. Sicer pa zgolj dejstvo, da se mnenje novega izvedenca razlikuje od prejšnjih mnenj in cenitev, samo po sebi ni zadosten razlog za dvom o pravilnosti in strokovnosti tega mnenja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča z dne 16.9.2010).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razdružilo nepremičnine, vpisane v vl. št. 93 k.o. Ž., ki so bile doslej v lasti vseh treh udeležencev, vsakega do 1/3. Predlagatelju je v izključno last in posest dodelilo parcele št. 3418/1, 3418/2, 3406, 3407, 3471, 3474, 3477/2, 3477/3, 3477/4, 3477/5, 182/1.S, 182/2.S, 294.S, 309.S in 3124/2, vse k.o. Ž., prvi nasprotni udeleženki parcele št. 2881, 3097, 3098/1, 3098/2, 3100/2, 3182 in parc. št. 3179/1 iste k.o., drugi nasprotni udeleženki pa parcele št. 2598, 2599/1, 2599/2, 2600, 2612/60, 2762/1, 2762/2, 2766, 2767, 2616/31, 2616/32, 2783, 2784, 2853/9 in 2853/10, vse k.o. Ž.. Zaradi razlike med vrednostjo prejetih nepremičnin in vrednostjo solastninskih deležev je predlagatelju in prvi nasprotni udeleženki naložilo, da mora prvi plačati drugi nasprotni udeleženki 450,66 EUR, druga pa 565,99 EUR, oba najkasneje v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa skupaj z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer nepremičnine ležijo, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev od dneva pravnomočnosti sklepa do plačila. Sklenilo je še, da morata nasprotni udeleženki predlagatelju povrniti vsaka 1.010,83 EUR stroškov postopka. S popravnim sklepom z dne 16.9.2010 pa je odpravilo očitno pomoto v imenu in naslovu predlagatelja.

2. Zoper navedeni sklep sta se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožili obe nasprotni udeleženki, ki predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Prva nasprotna udeleženka graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlagatelju dodelilo vsa stavbna zemljišča in vse objekte, med drugim tudi parc. št. 294.S in 3471, obe k.o. Ž., za kateri je pritožnica predlagala, da jih ona dobi v svojo last in posest. Predlagatelj je zdaj dobil dve stanovanjski hiši, tako novo kot staro hišo, čeprav v njej ne biva in jo uporablja za ropotarnico. Pritožnica poudarja, da je njen predlog podprla tudi druga nasprotna udeleženka in da funkcionalnost nove stanovanjske hiše ne bi bila prizadeta, saj je stara hiša locirana na drugi strani ceste. Sicer pa izpodbijani sklep nima razlogov o upravičenem interesu predlagatelja, da dobi navedeni dve nepremičnini. Objekta na parc. št. 294.S ne more uporabljati iz varnostnih razlogov, saj je po ugotovitvah izvedenca objekt dotrajan in neuporaben za bivanje. Ne glede na to pa ga je pritožnica vendarle pripravljena sprejeti. V sklepu tudi ni razlogov, zakaj pritožnica za obdelovanje kmetijskih površin ne potrebuje prostora za začasno prebivanje. Pritožnica bi v objektu spravljala kmetijske stroje in orodje. Ker je parc. št. 294.S opredeljena kot stavbišče, bi lahko dobila ustrezno dovoljenje tudi za novogradnjo. Ko sodišče prve stopnje v sklepu omenja možnost postavitve enostavnega objekta, napačno tolmači Zakon o graditvi objektov in posega na področje, ki ni v njegovi pristojnosti. Napačna je tudi utemeljitev domnevno manjšega interesa pritožnice z dejstvom, da je bila pripravljena sprejeti denarno izplačilo za svoj delež. Pritožnica je namreč tak predlog podala zgolj kot alternativo, svojega prvotnega predloga pa ni nikoli umaknila. Res pa bi se bila pripravljena odpovedati preostalim zemljiščem, če bi ji sodišče dodelilo parc. št. 294.S in 3471. Končno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Ker je soglašala, da se opravi le valorizacija cenitev, ji je sodišče neupravičeno naložilo plačilo stroškov za delo novih cenilcev.

4. Druga nasprotna udeleženka očita sodišču prve stopnje, da se v ponovljenem postopku ni opredelilo do njenih navedb o manjvrednosti razdruženega premoženja zaradi razdrobljenosti zemljišč. Nepravilno je ugotovilo tudi vrednost nepremičnin, in sicer stavbnega zemljišča ter zgradb, ki naj bi jih po sklepu dobil predlagatelj. K mnenju cenilca M. V. je podala več pripomb in predlagala izvedbo dodatnih dokazov, vendar sodišče tega ni upoštevalo. Vztraja, da se cenitve ne da preizkusiti. Ni jasno, kje je cenilec dobil podatke o tržnih transakcijah nepremičnin. Ni mogoče, da bi bila vrednost stavbnega zemljišča le 10,00 EUR za m2, posebej, ker je zemljišče že komunalno opremljeno. Ugotovitve cenilca V. bistveno odstopajo od cenitev, ki sta jih v prejšnjem postopku opravila cenilca K. in D. Predvsem cenilec V. ni pojasnil, zakaj se je sedaj vrednost nepremičnin tako drastično znižala. Pritožnica zato utemeljeno sklepa, da je bil cenilec pristranski. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da komunalna opremljenost zemljišč ni predmet tega postopka. Morebitni obligacijski zahtevek stranke, ki bi zatrjevala, da je sama prispevala komunalno opremljenost, ne bi vplival na delitev, gotovo pa komunalna opremljenost vpliva na ceno zemljišča. Sodišče je napačno odmerilo izplačilo razlike v vrednosti razdeljenih deležev na dan pravnomočnosti. Sam sklep bo lahko pravnomočen čez nekaj let ali nikoli, zato bi izplačilo razlike sodišče moralo vezati na dan ugotovitve vrednosti nepremičnin. Dejstvo je namreč, da nepremičnine, ki so predmet delitve, danes nimajo enake vrednosti, kot pred tremi leti.

5. Predlagatelj je odgovoril le na pritožbo prve nasprotne udeleženke in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da pritožnica ni bila pripravljena kriti stroškov predujma za izvedence, zato njena pritožba pomeni zgolj zavlačevanje postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, na katere merita pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč za svojo odločitev navedlo jasne in razumljive razloge, tako da je izpodbijani sklep vsekakor mogoče preizkusiti. Res se kljub napotilu v prejšnjem razveljavitvenem sklepu ni posebej opredelilo do trditve druge nasprotne udeleženke o domnevni manjvrednosti njej dodeljenih parcel zaradi njihove razpršenosti, vendar pritožba ne pojasni, kako naj bi ta opustitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato ne gre niti za relativno bistveno kršitev postopka. Odgovor na njene pripombe k cenitvam in mnenjem novih cenilcev in izvedencev pa je druga nasprotna udeleženka onemogočila sama, ker ni bila pripravljena založiti zahtevanega predujma za njihovo zaslišanje, kot ji je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Potemtakem se ne more uspešno sklicevati na zatrjevano pomanjkljivo obrazložitev sklepa.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagani razdružitvi solastnine pravilno uporabilo materialno pravo. Ker se udeleženci postopka o načinu delitve niso mogli sporazumeti, je v skladu z 2. odstavkom 70. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Uradni list RS, št. 87/2002) pravilno upoštevalo kriterij upravičenega interesa solastnikov, da dobijo posamezne nepremičnine v naravi. Razlogi, s katerimi je ta interes utemeljilo, so razumni in prepričljivi, zato jih ni treba ponavljati. Tudi o izplačilu razlike v vrednosti prejetih nepremičnin in solastninskega deleža druge nasprotne udeleženke je sodišče odločilo v skladu s 6. odstavkom 70. člena SPZ, tako da ga je odredilo v zakonskem trimesečnem roku od pravnomočnosti sklepa skupaj s predpisanimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti sklepa do plačila. Res je sicer, da se vrednost nepremičnin sčasoma (lahko) spreminja, vendar glede na jasno zakonsko ureditev ni pravne podlage za drugačno odločitev o zapadlosti navedene denarne obveznosti, kot jo predlaga druga nasprotna udeleženka v svoji pritožbi. To še posebej, ker pritožnica niti ne navaja kakšnih konkretnih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da ugotovljena vrednost nepremičnin ne ustreza več sedanjim cenovnim in vrednostnim razmerjem.

9. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča predlagatelju utemeljeno pripisalo večji interes za dodelitev parcel št. 294.S in 3471 v naravi. Pritožbeni očitek, da je predlagatelj tako dobil dve hiši, ni umesten, saj stara hiša po ugotovitvah izvedenca zaradi dotrajanosti ni primerna za bivanje, niti za adaptacijo ali sanacijo. Jasno je torej, da objekt v takšnem stanju ni primeren niti za začasno prebivanje, za kar ga namerava uporabljati prva nasprotna udeleženka. Neupoštevna je tudi njena pritožbena trditev, da bi v stari hiši morda lahko shranjevala kmetijske stroje in orodje, saj ni izkazala, da jih sploh ima v svoji lasti ali posesti. Predvsem pa prva nasprotna udeleženka za razliko od predlagatelja, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, doslej solastnih nepremičnin ni obdelovala. Še več, v pritožbi priznava, da sporni dve parceli pravzaprav potrebuje njena hči za novogradnjo. Na ta način prva nasprotna udeleženka ne more izkazati svojega upravičenega interesa za dodelitev teh parcel, saj njena hči ni udeleženka postopka. Ob tem je brez pomena dejstvo, da njen predlog za dodelitev teh dveh parcel podpira tudi druga nasprotna udeleženka. Ker stavbnega in funkcionalnega zemljišča glede na njuno skupno površino, ki znaša le 773 m2, po mnenju izvedenca gradbene stroke ne bi bilo smotrno deliti, pa je brez podlage tudi pritožbena trditev prve nasprotne udeleženke, da funkcionalnost zemljišča po njenem predlogu ne bi bila prizadeta, ker med staro in novo hišo poteka cesta.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, s katerimi druga nasprotna udeleženka izpodbija ugotovljeno vrednost solastnih nepremičnin. Razlogov, ki jih je v zvezi s tem navajala v svoji prejšnji pritožbi, tokrat ni mogoče upoštevati, saj je vsaka pritožba samostojno pravno sredstvo. Jalovo je tudi njeno ponavljaje pripomb, ki jih je podala k mnenju izvedenca gradbene stroke M. V. v postopku na prvi stopnji. Pritožbena trditev, da je bil izvedenec pristranski, je prepozna. Izločitev izvedenca iz tega razloga bi lahko zahtevala najpozneje po prejemu njegovega pisnega izvedenskega mnenja. Sicer pa zgolj dejstvo, da se mnenje novega izvedenca razlikuje od prejšnjih mnenj in cenitev, samo po sebi ni zadosten razlog za dvom o pravilnosti in strokovnosti tega mnenja. Končno druga nasprotna udeleženka ni bila pripravljena založiti zahtevanega predujma za zaslišanje izvedenca, da bi ta lahko odgovoril na njene pripombe, niti se ni strinjala z najprej ponujeno možnostjo valorizacije prejšnjih cenitev. Odveč so zato njeni pritožbeni pomisleki o domnevno prenizki ceni za m2 stavbnega zemljišča. Poleg tega je iz izvedenskega mnenja (točka 6.a) jasno razvidno, da je izvedenec pri oceni vrednosti zemljišča upošteval tudi njegovo komunalno opremljenost. Sodišče prve stopnje se je torej pri odločanju utemeljeno oprlo na navedeno izvedensko mnenje, zato ni podan zatrjevani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Po splošnem pravilu iz 1. odstavka 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Uradni list RS, št. 87/2002 do 77/2008) vsak udeleženec sam trpi svoje stroške postopka. Skupne stroške postopka pa po posebnem pravilu iz 126. člena ZNP trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo solastniških deležev. Sodišče prve stopnje je zato stroške sodnih taks ter cenilcev in izvedencev porazdelilo med vse tri udeležence postopka v enakem deležu. Tudi prva toženka, ki je sicer soglašala s predlagano valorizacijo prejšnjih cenitev, mora zato predlagatelju, ki je sam kril vse skupne stroške postopka, povrniti 1/3 celotnega zneska. Potemtakem je pravilna in zakonita tudi odločitev o stroških postopka, ki jo vsebuje izpodbijani sklep.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB 3 in 45/2008) v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih udeleženci niso priglasili.