Jedro

V primeru vložitve dajatvene motenjske tožbe je pravovarstveni interes podan že s tem, da zakon motenjsko tožbo predvideva in dopušča. Zakonskih določb, ki bi posestno varstvo omejevala glede na intenzivnost posega, ni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo posestno varstvo, ki ga je tožeča stranka uveljavljala zaradi vožnje s traktorjem in kmetijskimi stroji dne 14.6.2013 in 15.6.2013 po nepremičnini parc. št. 54, k.o. X. (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 442,15 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da sodišče zavrnitve pravnega varstva z ugotovitvijo, da gre za bagatelno spremembo posestnega stanja, ni utemeljilo z zakonsko podlago. Trdi, da materialno pravo ne omogoča zavrnitve zahtevka za posestno varstvo, če meni, da je dejanje neznatnega pomena. Stališče, da varstva ni mogoče zahtevati, če je poseg neznatnega pomena, nima zakonske podlage. Meni, da je sodišče kršilo načelo zakonitosti in se sklicuje na 153. čl. Ustave RS. Za napačno označuje ugotovitev, da je dvakratna vožnja preko zemljišča, ki je bilo do tedaj v izključni posesti tožeče stranke, le bagatelna sprememba posestnega stanja. Tožeča stranka je navajala, da posestno varstvo zahteva predvsem zaradi tega, da prepreči začetek teka priposestvovanja služnosti poti preko svojega zemljišča. Tožena stranka je pojasnila, da poti, ki jo je vse do sedaj uporabljala za dostop na svoje zemljišče, ne more uporabljati, ker jo je lastnik služečega zemljišča zaprl in je zato vozila preko zemljišča tožeče stranke. Ta način urejanja poti označuje za nezakonit. Tožena stranka bi morala uporabiti ustrezna pravna sredstva zoper lastnika služeče nepremičnine, ne pa brez vprašanja voziti preko tožničinega zemljišča. Presenečenje je ocena, da je šlo za enkraten dogodek. Ta ocena nima podlage v izvedenem postopku. V času od motenja posesti dalje ni bilo potrebe za spravilo sena, zato je logično, da se motenje ni ponovilo. Vendar ponavljanje motenja niti ni bistveno. Že eno motilno dejanje pomeni poseg v posest in utemeljuje varstvo pred motenjem. Trdi, da se s stališčem o bagatelnosti motenja sili tožečo stranko v urejanje zadev mimo sodišča. Zatrjuje tudi, da bi morala biti izdana zamudna sodba, saj je bila tožba toženi stranki poslana v odgovor dne 16.7.2013. Povratnice o prejemu te pošiljke ni, tožena stranka pa naj bi tožbo prejela šele po 35. dneh – dne 20.8.2013. Sklicuje se na Splošni akt o kakovosti izvajanja univerzalne poštne storitve, ki določa roke za vročitev poštnih pošiljk. Ob vpogledu v spis ni bilo mogoče pridobiti podatka o številki pošiljke, pod katero je bila tožba poslana v odgovor, na naroku posredovane številke pa ni bilo mogoče najti v vzpostavljenem programu Pošte Slovenije.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Poudarja, da spisovni podatki ne izkazujejo, da bi bili podani v 318. čl. ZPP predpisani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Pojasnjuje, da je tožbo skupaj s pozivom na odgovor prejela po pošti dne 19.8.2013. Odgovor na tožbo je vložila 27.8.2013 priporočeno po pošti. Trdi, da mora tožeča stranka zatrjevati, kako je bila njena dejanska oblast nad stvarjo zaradi ravnanj tožene stranke omejena. Meni, da tožeča stranka tega ni zatrjevala. Opozarja, da ugotovitve o nezadostni trditveni podlagi pritožba ne izpodbija. Pritrjuje ugotovitvi, da enkratna vožnja po robu parcele z namenom košnje trave na toženčevi parceli, do katere ni mogoče priti drugače kot kot preko enega od sosednjih zemljišč, tožnika v ničemer ne omejuje in tudi ne preprečuje izvrševanja tožničine dejanske oblasti nad njeno parcelo. Tega tožnica tudi konkretno zatrjevala ni. Njena dejanska oblast se z enkratnim dejanjem toženca ni v ničemer spremenila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tako kot za vsako drugo sodno varstvo v sporih iz civilnih razmerij, tudi za posestno varstvo velja, da mora zanj obstajati pravovarstveni interes; z vložitvijo tožbe mora tožeča stranka zasledovati neko pravno korist (274. čl. ZPP). Pravovarstveni interes za tožbo je podan, če ugoditev zahtevku za tožnika pomeni določeno pravno korist, ki je tožnik brez sodnega posredovanja ne bi mogel doseči. Pravni interes za dajatveno tožbo, kakršna je obravnavana, se domneva, izkazovati je treba le pravno korist za ugotovitveno tožbo (181. čl. ZPP). V primeru vložitve dajatvene motenjske tožbe je pravovarstveni interes torej podan že s tem, da zakon motenjsko tožbo predvideva in dopušča. 6. Ko je tožena stranka v potrebnost sodnega varstva podvomila, je tožeča stranka v IV. točki vloge z dne 5.11.2013 pojasnila, da motilno dejanje ni neznatnega pomena, ker utegne voditi v vzpostavitev služnosti. To je prepričljiv argument, saj se vožnja, kakršna je predmet obravnavanja, potrditvah strank opravlja le nekajkrat letno. Ker se vožnje izvršujejo v nenaseljenem področju, tudi zato ni veliko nepristranskih prič, ki bi o vožnjah vedele izpovedovati. To so okoliščine, zaradi katerih že v nekaj letih lahko postane sporno, kdaj in kje je tožena stranka prihajala na svoje zemljišče. Nevarnost, ki jo želi tožeča stranka z vložitvijo tožbe odvrniti, je toliko večja, ker tožena stranka priznava, da ji je bil v letu 2011 onemogočen dotedanji dostop do njenega zemljišča po parc. št. 56/4, k.o. X., da je po letu 2011 na svoje zemljišče dostopala po parc. št. 57/4 in parc. št. 70, obe k.o. X., da po parceli 70, k.o. X., v letu 2013 zaradi posevkov na tem zemljišču ni mogla dostopati. Očitno je, da toženec v nekaj letih ni rešil vprašanja dostopa do svojega zemljišča parc. št. 56/1, k.o. X., in da bo toženec to vprašanje moral rešiti. Tožeči stranki, ki želi ohraniti svoje zemljišče neobremenjeno, zato pravnega interesa za zahtevek, s katerim uveljavlja protipravnost obravnavanih voženj in zahteva prepoved bodočih voženj – pravovarstvenega interesa – ni mogoče odreči. 7. Če pravnega interesa za tožbo ni, sodišče tožbo zavrže (274. čl. ZPP). Ker je z zakonom predpisana posledica pomanjkanja pravovarstvenega interesa zavrženje tožbe, sodišče prve stopnje pa tožbe ni zavrglo, sodnega varstva ni odreklo. Zavrnitev zahtevka je utemeljilo z bagatelno spremembo posestnega stanja, kar ni razlog, zaradi katerega je posestno varstvo mogoče doseči, saj je z 32. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zagotovljeno sodno varstvo pred motenjem in odvzemom posesti. V pravni teoriji je zastopano stališče, da je motenje posesti protipraven poseg manjše intenzitete od odvzema posesti. Pritožba pa pravilno ugotavlja, da zakonskih določb, ki bi posestno varstvo omejevala glede na intenzivnost posega, ni.

8. Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim, da bi motilno dejanje moralo povzročiti neko spremembo, torej trajno fizično spremembo tožničinega travnika. (npr. utrjenost kolesnic, manjši pridelek zaradi potlačenosti trave ….). S sklicevanjem na ekonomski interes zavrnitve zahtevka ni mogoče utemeljiti, saj zakon ekonomskega interesa za motenjsko tožbo oz. uveljavljanje sodnega varstva nasploh ne zahteva. ZPP strankam odreka sodno varstvo zgolj v primeru pomanjkanja oziroma odsotnosti pravnega – pravovarstvenega interesa (274. čl. ZPP). Podlaga za pravovarstveni interes je velikokrat ekonomski interes, ni pa to nujno. Odsotnost ekonomskega interesa ne pomeni nujno odsotnosti pravnega – pravovarstvenega interesa, ker je ekonomski interes ožji pojem od pravnega interesa. Pravnega interesa za vložitev motenjske tožbe, kot je navedeno zgoraj, pa tožnici ni mogoče odrekati. Ker zakon zagotavlja posestno varstvo, morajo za odrekanje tega varstva obstajati zakoniti razlogi. Med drugim tudi zato, ker posest ni nepomembno dejstvo. Omeniti velja samo dva, v dejanski situaciji pomembna aspekta obstoja posesti oz. dejanske oblasti nad stvarjo: – dejansko izvrševanje voženj v daljšem časovnem obdobju privede do priposestvovanja služnosti (217. čl. SPZ); – eden od načinov urejanja meje v sodnem postopku je zadnja mirna posest (četrti odstavek 77. čl. SPZ).

9. Ker je ne samo pravica, ampak tudi posest – dejanska oblast nad stvarjo – varovana, tožnici, ki je izkazala svoj pravovarstveni interes za tožbo, sodnega varstva ni mogoče odreči. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava so pravno odločilna dejstva ostala neugotovljena, zato je sklep razveljavljen (3. točka 365. čl. ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče presodi toženčev ugovor pasivne legitimacije, ki je, poleg zanikanja prvovarstvenega interesa, glavni ugovor, s katerim tožena stranka zavrača utemeljenost zahtevka. Ker je očitno nesporno, da tožena stranka niti pravice niti posesti voženj po tožničinem zemljišču nima, bi bilo v interesu obeh strank, da s poravnavo to ugotovita, pri stroških postopka pa obe popustita.

10. Pogojev za izdajo zamudne sodbe ni, ker je tožena stranka, ki ji je bila tožba s pozivom na odgovor vročena dne 20.8.2013, odgovor na tožbo vložila priporočeno na pošti dne 27.8.2013, torej v zakonitem osemdnevnem roku. Dejstvo, da pošiljka s tožbo in pozivom na odgovor iz sodišča ni bila odpravljena 16.7.2013, kakor izkazuje žig o realizaciji sodnikove odredbe, ni nenavadno, ker je od 15.7. do 15.8. čas sodnih počitnic, v katerem glede odpravljanja sodnih pošiljk veljajo posebna pravila.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.