Jedro

Ker tožnik telesne okvare nima, spremembe pa so posledica bolezni, je bila z izpodbijanima odločbama zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do invalidnine pa utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 31. 8. 2016 in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 27. 12. 2016 in št. ... z dne 31. 8. 2016 ter priznanje pravice do invalidnine in podredni tožbeni zahtevek1 na odpravo istih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Ker imata odločbi o pravicah iz invalidskega zavarovanja in o pravici do invalidnine enako številko in datum, je z eno pritožbo izpodbijal obe odločbi. Sodišče prve stopnje bi o obeh zadevah moralo odločati vsebinsko. Iz izreka sploh ni razvidno, zoper katero odločbo je tožba zavržena, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno niti, na kakšni podlagi je tožba zavržena, saj je predložil pritožbo, s katero je izpodbijal obe odločbi. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Iz izvidov z dne 28. 11. 2017 in 17. 3. 2017 izhaja, da ima okvaro srčno žilnega sistema, zaradi katere je hitro zadihan, utrujen, brez energije in čuti bolečine v prsnem košu. Zaradi ortopedskih težav je podan tudi nevrološki deficit, ki ga ovira pri hoji, stoji, gibanju in mu povzroča bolečine. Gre za telesno okvaro, vendar se sodišče prve stopnje niti izvedenec do tega nista opredelila. Narok za glavno obravnavo dne 7. 6. 2018, na katerem je bil zaslišan sodni izvedenec, je bil opravljen brez njegove prisotnosti in brez prisotnosti pooblaščenega odvetnika, čeprav je bila pravočasno predlagana preložitev naroka. Pooblaščenec je imel tega dne razpisano kazensko obravnavo z obvezno obrambo, substitut pa ga zaradi dodeljene brezplačne pravne pomoči na naroku v obravnavani zadevi ni mogel nadomeščati. Tudi sam zaradi ortopedskih težav ni mogel pristopiti na narok. Ker o predlagani preložitvi naroka sploh ni bilo odločeno, temveč je bil narok opravljen, izvedencu pa ni mogel postavljati vprašanj, niti mu ni bil vročen zapisnik z naroka, je kršeno načelo kontradiktornosti in neposrednega izvajanja dokazov, 2., 14., 22. in 23. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, podani sta tudi kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljiva obrazložitev sodbe in odsotnost ustne obravnave pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja (Mirovni inštitut proti Sloveniji). Sojenje na prvi stopnji je bilo arbitrarno in pristransko. Po ustavno sodni praksi (U-I-65/2005, U-I-92/96) ne smejo obstajati nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom v videz nepristranskosti sodišča. Po evropski sodni praksi (Saraiva de Carvalho proti Portugalski, De Cubber proti Belgiji) se mora nepristranskost sojenja odražati tudi navzven. Sodnik mora zagotoviti ustrezne varovalke in izključiti vse upravičene dvome. Šele s sodbo se je seznanil z zavrnitvijo predlaganih izvedencev ortopeda, kardiologa in nevrologa. Če stranke ne zastopa pooblaščenec, je podana kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nepreložitev naroka kaže na pristransko voden postopek. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi krivična. Zaradi pristranskega sojenja so podane kršitve 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno vrnitev v novo sojenje, povrnitev stroškov pritožbe in taksno oprostitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta izpodbijana zavrnilna sodba in sklep o zavrženju dela tožbe izdana na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilno uporabljenega materialnega prava.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih. Zatrjevane kršitve 2., 14., 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS (URS)3 ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP)4 iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, niso podane.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

5. Zatrjevana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. T. i. protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Česa takega pritožba sploh ne navaja.

6. Podana ni niti zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana bi bila, če bi sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima.

7. Sodišče prve stopnje tožniku z ničemer ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, zato ni podana niti iz več razlogov zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje ni kršilo dolžnosti opredelitve. Pravici stranke do izjavljanja ustreza obveznost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani in se do njih tudi opredeli. Vendar se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu.

Čeprav sodišče prve stopnje na pritožnikov predlog ni preložilo naroka, mu ni odvzelo možnosti obravnavanja. Po sodni praksi5 udeležba pooblaščenca na drugih obravnavah ni upravičen razlog za preložitev naroka v smislu 115. člena ZPP, temveč odvetnika zavezuje posebna skrbnost pri zagotovitvi nadomeščanja predvidljive odsotnosti. Če pooblaščen odvetnik ne more pristopiti na narok, si lahko za zastopanje na naroku, četudi gre za zastopanje na podlagi brezplačne pravne pomoči, zagotovi substituta. Preložitev naroka je bila predlagana le zaradi razpisane obravnave v drugi zadevi, ne pa zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja. Sodišče o predlogu za preložitev naroka ni dolžno posebej odločati, niti stranke posebej obveščati, da narok ne bo preložen. Tožnikov pooblaščenec je bil na narok za glavno obravnavo dne 7. 6. 2018 pravočasno in pravilno vabljen6. Sodišče strankam ni dolžno niti pošiljati zapisnikov z naroka, ki se ga ne udeležijo. Stranka pa ima po 1. odstavku 150. člena ZPP pravico pregledati sodni spis. Ker je bila pritožniku dana možnost sodelovanja na naroku in torej omogočeno, da je prisoten pri zaslišanju sodnega izvedenca, so morale pritožbene navedbe v smeri kršitve načela kontradiktornosti ostati brezuspešne. Iz navedenih razlogov niso podane niti zatrjevane kršitve URS in EKČP. Izvedba naroka brez prisotnosti pravilno vabljenega pooblaščenca tožnika pa ne pomeni niti kršitve iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zakonita nepreložitev naroka ne predstavlja okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost niti v videz nepristranskosti sodišča. Obsežna pritožbena izvajanja v tej smeri, vključno s sklicevanjem na ustavno sodno in evropsko sodno prakso, pri čemer predlog za izločitev sodnika niti ni bil podan, zato niso utemeljena. Takšne okoliščine niso podane niti, ker sodišče ni postavilo izvedenskega organa, temveč je obstoj telesne okvare razčiščevalo s sodnim izvedencem. Tožnik je v tožbi res predlagal, naj izvedensko mnenje podajo ortoped, kardiolog in nevrolog, vendar je na naroku za glavno obravnavo predlagal pridobitev izvedenskega mnenja specialista medicine dela7. Takšnemu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje tudi ugodilo.

K pritožbi v delu zoper sklep (I. točka izreka)

8. Tožbo na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 31. 8. 2016 in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je sodišče prve stopnje zakonito zavrglo.

9. Sodno varstvo pravic iz invalidskega zavarovanja je praviloma8 dopustno le zoper drugostopenjske oziroma v upravnem postopku dokončne posamične upravne akte toženca, s katerimi je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih zavarovanca oziroma tožnika. Po 1. odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)9 je, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno (2. odstavek 63. člena ZDSS-1). Po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa ni bila vložena (75. člen ZDSS-1). Pravnomočne odločbe10 v sodno socialnem sporu namreč ni več dopustno izpodbijati, niti presojati njene pravilnosti in zakonitosti. Prav takšno procesno dejansko stanje, ko torej socialni spor ni dopusten, je podano v obravnavani zadevi.

10. Čeprav imata obe prvostopenjski odločbi o pravicah iz invalidskega zavarovanja in o pravici do invalidnine enako številko ... in datum 31. 8. 2016, v okoliščinah konkretnega primera, ko je bila pritožba 14. 9. 2016 vložena po pooblaščenem odvetniku, iz pritožbenih navedb in predloga spremembe prvostopenjske odločbe povsem jasno izhaja, da gre za pritožbo zoper zavrnitev pravice do invalidnine, in je pritožbi celo priložena odločba z dne 31. 8. 2016 o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do invalidnine, ni mogoče šteti, da je bila pritožba vložena zoper obe odločbi, temveč le zoper odločbo o zavrnitvi pravice do invalidnine. To seveda pomeni, da je odločba o zavrnitvi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja postala pravnomočna, ker pritožba ni bila vložena. Sodišče prve stopnje je zato postopalo zakonito, ko je tožbo v tem delu na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavrglo.

11. Ker torej procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene, je pritožba v delu zoper sklep o zavrženju tožbe na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 31. 8. 2016 o zavrnitvi zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in na priznanje teh pravic morala ostati brezuspešna.

K pritožbi v delu zoper sodbo (II. točka izreka)

12. Predmet spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb o pravici do invalidnine za telesno okvaro. V predsodnem upravnem postopku sta invalidski komisiji I. in II. stopnje skladno ocenili, da možganska kap, ki jo je tožnik prebolel leta 2013 ni pustila trajnih sprememb v smislu telesne okvare. Da pri tožniku zaradi stanja srčno žilnega sistema in hrbtenice, ki tudi sicer ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, telesna okvara ni podana, je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

13. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve glede pravice do invalidnine je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)11, po katerem pa te pravice ni več mogoče priznavati na način, kot je bil urejen s prejšnjimi predpisi. Telesne okvare so se kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, izločile iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da bi se ta posebna pravica oziroma zavarovalni rizik telesnih okvar, ki ne vpliva na delovno zmožnost zavarovanca, na novo uredila zunaj pokojninskega sistema. Kot izjema je v 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja, vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Seznam TO)12 pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)13, vendar le za poškodbo pri delu ali za poklicno bolezen. Po novem zakonu, ki velja od 1. 1. 2013 dalje14, torej ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela.

14. Čeprav gre pri tožniku nedvomno za bolezen in že zaradi tega niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, je sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja glede obstoja telesne okvare v smislu Seznama TO pridobilo sodno izvedensko mnenje specialista medicine dela, ki je dodatno potrdil, da pri tožniku ni prišlo do nastanka telesnih okvar po nobeni od točk s Seznama TO. Pojasnil je, da morfološka ocena stanja srca, ko sta s CTA koronarnih arterij vidni 35-40 % ostialna zožitev RCA, ki hemodinamsko ni pomembna, in razširitev ascendentne aorte za sinutubularno linijo, premera 4,4 cm, ob svetovanem spremljanju, ne zadošča za oceno telesne okvare. Ocenjuje se le na podlagi ocene zmogljivosti srčno žilnega sistema, torej na podlagi okvare funkcije, ki pa pri tožniku ni podana. Niti morfologija aksialnega skeleta z RTG ledvene hrbtenice, ko gre za delno lumbalizacijo I. sakralnega segmenta, primerno višino korpusov, znake degenerativnih sprememb iv. sklepov, ob normalni funkcionalnosti in brez morfološkega deficita ne predstavlja osnove za oceno telesne okvare po nobeni točki s Seznama.

15. Na zaslišanju je izvedenec vztrajal pri podani oceni, ko je prepričljivo izpovedal, da se telesna okvara ocenjuje le na podlagi okvare funkcije, ki pri tožniku ni podana ne na srčno žilnem sistemu ne na aksialnem skeletu. Dodatno je utemeljil, da je pri tožniku ugotovljena arterijska hipertenzija, ki je v območju mejno povišanega krvnega tlaka, UZ srca ne ugotavlja večje patologije in klinično ni znakov, ki bi govorili v prid koronarni bolezni. Prepričljivo je izpovedal, da dispneja verjetno nima korena v ostialni zožitvi koronarnega ožilja, temveč je posledica znižane telesne aktivnosti in prevelike telesne mase, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Morfološke spremembe nimajo dokazljive funkcionalne in nevrološke motnje, diskretna levostransko hemiparezo pa ne dosega minimalnih meril za oceno telesne okvare. Dodatno je pojasnil, da je vzrok sprememb pri tožniku bolezen.

16. Tudi po stališču pritožbenega sodišča prepričljivo in strokovno utemeljeno izvedensko mnenje daje dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku telesna okvara, ker ne gre za okvaro funkcije srčno žilnega sistema niti aksialnega skeleta, sploh ni podana. Izvedensko mnenje je izdelano na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in tožnikovega osebnega pregleda. Obseg sodne presoje je vezan in omejen na dejansko stanje, kot je obstajalo do dokončnosti odločbe, torej do 27. 12. 2016. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na izvid z dne 28. 11. 2017 in 17. 3. 2017. 17. Ker torej tožnik telesne okvare sploh nima, spremembe pa so posledica bolezni, je bila z izpodbijanima odločbama zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do invalidnine pa utemeljeno zavrnjen. Pritožba v delu zoper zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo zavrnilnih odločb o invalidnini in priznanje te dajatve torej mora ostati brezuspešna.

Odločitev pritožbenega sodišča

18. Iz vseh predhodno navedenih dejanskih, procesnih in materialno pravnih razlogov je bilo potrebno pritožbo s to dodatno utemeljitvijo zavrniti kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ter 2. odstavka 365. člena ZPP potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

19. Ker tožnik, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnik, dodeljen na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči,15 s pritožbo ni uspel, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje. Glede na vložen predlog za oprostitev plačila sodnih taks pa je potrebno še pojasniti, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanja sodne takse sploh ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).

1 Gre zgolj za navidezno kumulacijo tožbenih zahtevkov. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 4 Ur. l. RS – MP, št. 7/1994. 5 Na primer II Ips 431/2009, Psp 409/2017. 6 Vabilo z dne 23. 4. 2018 z vročilnico - listovna številka 31 sodnega spisa. 7 Zapisnik z naroka z dne 26. 1. 2018 - listovna številka 16 do 17 sodnega spisa. 8 Izjema je le molk organa. 9 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 10 225. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami). 11 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 12 Ur. SFRJ, št. 38/83 in 66/89. 13 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 14 Zahteva za priznanje invalidnine za telesno okvaro je bila vložena 13. 1. 2016. 15 BPP 294/2018.