Jedro

V konkretnem primeru zahtevi po določnosti opisa stvarne služnosti ni bilo zadoščeno. Pojem "komunalna infrastruktura" je preveč širok in bi lahko zajemal najrazličnejše objekte komunalne infrastrukture, zato ni enoznačen, saj ni jasno, kaj konkretno zajema.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. Toženki sta dolžni nerazdelno v roku 15 dni odstraniti plinovodno postajo - dva plinohrama (cisterni za plin), ki sta vkopana oziroma postavljena na nepremičnini parc. št. 169/20 k. o. X. (na njenem severnem delu), ki je v solasti tožnikov, vsakega do 1/2, in vzpostaviti stanje na tej parceli primerljivo okolici mesta vkopanih plinohramov (oziroma vzpostaviti stanje, ki bo skladno z določili pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 21. 1. 2009 za izgradnjo kanalizacijskih vodov in male čistilne naprave na njuni parceli).

2. Toženkama se prepoveduje nadaljnje vznemirjanje tožnikov na njuni nepremičnini parc. št. 169/20 k. o. X., predvsem pa se jima prepoveduje izgradnja, postavitev ali vkop plinohrama na predmetni nepremičnini, drugi toženki pa se prepoveduje v bodoče tudi kakršnakoli dobava oziroma polnjene plinohrama s plinom na predmetni nepremičnini pod izvršbo.

3. Toženki sta dolžni tožnikoma nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.006,91 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. Toženki sta dolžni tožnikoma nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 660,04 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki nerazdelno dolžni v roku 15 dni odstraniti plinovodno postajo - dva plinohrama, ki sta vkopana oziroma postavljena na nepremičnini parc. št. 169/20 k. o. X., ki je v solasti tožnikov, vsakega do 1/2, in vzpostaviti stanje na tej parceli primerljivo okolici mesta vkopanih plinohramov (oziroma vzpostaviti stanje, ki bo skladno z določili pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 21. 1. 2009 za izgradnjo kanalizacijskih vodov in male čistilne naprave na njuni parceli) ter da se toženkama prepoveduje nadaljnje vznemirjanje tožnikov na njuni nepremičnini parc. št. 169/20 k.o. X., predvsem pa se jima prepoveduje izgradnja, postavitev ali vkop plinohrama, drugi toženki pa se prepoveduje v bodoče tudi kakršnakoli dobava oziroma polnjene plinohramov s plinom (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožnika dolžna nerazdelno v roku 15 dni povrniti prvi toženki 665,83 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 657,07 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta tožnika. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi z vsemi stroškovnimi posledicami, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi pritožbene stroške. Menita, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče je tako navedlo, da sta bili pri parc. št. 169/20 k. o. X. v času nakupa na podlagi pogodb o ustanovitvi služnostne pravice z dne 15. 10. 2014 in 26. 2. 2014 vknjiženi služnostni pravici, vendar iz zemljiškoknjižnega izpiska to ne izhaja. Nadalje navajata, da v času njunega nakupa nepremičnine parc. št. 169/20 k. o. X. ni bila vpisana nobena služnost, ki bi se nanašala na izgradnjo plinske postaje in vgradnjo plinohramov. Za odločanje o tožbenemu zahtevku sta pomembni Pogodba o ustanovitvi služnosti z dne 26. 2. 2009 in Pogodba o ustanovitvi služnosti z dne 21. 1. 2009. Prva se nanaša na izgradnjo komunalnih vodov tudi na nepremičnini tožnikov ter ne zajema morebitne čistilne naprave ali gradnje plinohramov. Druga pa se nanaša na izgradnjo male čistilne naprave in na kanalizacijske vode ter zajema tudi nepremičnino tožnikov. V sodnem spisu se nahaja še ena Pogodba o ustanovitvi služnosti z dne 21. 1. 2009, s katero je bila ustanovljena služnost izgradnje plinovodnega omrežja s plinsko postajo, ki pa ni v breme nepremičnine tožnikov. Vse navedeno dokazuje, da ob nakupu v letu 2009 nepremičnina parc. št. 169/20 k. o. X. ni bila obremenjena s služnostjo, ki bi se nanašala na izgradnjo plinske postaje. Takrat tudi nista bila seznanjena še z drugimi morebitnimi bremeni, razen vpisanimi. Toženki se v zvezi z izgradnjo plinohramov sklicujeta na Dogovor o prestavitvi male čistilne naprave in plinohramov z dne 20. 4. 2009 (v nadaljevanju Dogovor o prestavitvi), s katerim sta bila sama seznanjena šele v mesecu maju 2010. Pritožnika sicer dvomita v njegovo pristnost, vendar svojih dvomom ne moreta dokazati. Nadalje menita, da za odločanje v tej pravdi Dogovor o prestavitvi nima nobene teže. Pravica postavitve plinske postaje na tujem zemljišču lahko namreč temelji le na služnostni pravici, za nastanek katere pa se v primeru pravnoposlovne pridobitve zahtevata tudi zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. V konkretnem primeru pravica izgradnje plinohramov, ki naj bi izhajala iz Dogovora o prestavitvi, ni bila vpisana v zemljiško knjigo, česar se je prva toženka zavedala. Da sta se stranki pogodb o ustanovitvi služnosti zavedali, da je za nastanek stvarne služnosti potreben vpis v zemljiško knjigo, dokazujejo izvedeni vpisi služnostnih pravic v zemljiško knjigo in 3. čl. Dogovora o prestavitvi, iz katerega tudi izhaja, da je bil dogovor sklenjen za nazaj. Z navedenim Dogovorom je prva toženka očitno skušala opravičiti svoje nezakonito ravnanje na parceli tožnikov. Toženki kot tudi stranke pogodb o ustanovitvi služnosti in Dogovora o prestavitvi so gospodarski subjekti, za katere se zahteva še dodatna skrbnost pri sklepanju pravnih poslov. Prva toženka se je zavedala, da ji podpisani Dogovor ni dajal pravice do vgradnje plinohramov na parceli tožnikov, njena dobra vera pa je prenehala najkasneje v trenutku, ko je dobila prepoved izvedbe del s strani tožnikov v fazi, ko plinohrama še nista bila vgrajena. Morebitna sklenitev Dogovora o prestavitvi je zaradi odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa izgubila vse učinke z dnem, ko sta tožnika kupila obravnavano nepremičnino. Ker so podatki o lastništvu nepremičnin javno dostopni, se prva toženka ne more sklicevati, da ji ni bila znana sprememba lastništva. Prav tako bi se morala o lastništvu sporne nepremičnine prepričati druga toženka. Ker nista dala soglasja za vgradnjo plinohramov, druga toženka ni mogla pridobiti nikakršnih pravic, ki bi ji dovoljevale posege v njuno nepremičnino. Ker torej nikoli ni bila pridobljena nobena pravica do vgradnje plinohramov na njuni parceli, upravičeno zahtevata njuno odstranitev.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP sicer ni podana. Drži pritožbena navedba, da iz zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino parc. št. 169/20 k. o. X. ne izhaja, da sta bili služnostni pravici, ki sta povzeti v 1. in 3. al. 11. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, v času nakupa vknjiženi na podlagi pogodb o ustanovitvi služnosti z dne 15. 10. 2014 in 26. 2. 2014, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče. Po podatkih zemljiške knjige sta bili namreč omenjeni pogodbi sklenjeni 15. 10. 2004 in 26. 2. 2009. Ker gre pri zapisu teh dveh datumov oziroma letnic po ceni pritožbenega sodišča zgolj za očitno pisno pomoto, jo lahko sodišče kadarkoli odpravi s popravnim sklepom (1. odst. 328. čl. ZPP).1

6. V tej pravdni zadevi tožnika zahtevata od toženk na podlagi določbe 1. odst. 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) prenehanje vznemirjanja njune lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 169/20 k. o. X. in prepoved nadaljnjega vznemirjanja, do katerega naj bi prišlo z vkopom dveh plinohramov (cistern za plin). Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje njun tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je zaključilo, da očitano ravnanje toženk ni bilo protipravno. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je materialnopravno napačen.

7. Vznemirjane lastninske pravice ni protipravno, če ima tisti, ki vznemirja, do tega pravico.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska za parcelo tožnikov sicer pravilno ugotovilo, da je bila, ko sta jo junija 2009 tožnika kupila, obremenjena med drugim s služnostjo "gradnje komunalne infrastrukture". Vendar po presoji pritožbenega sodišča tako navedena služnost ne daje podlage za vkop plinohramov. Vsebina stvarne služnosti mora biti jasno izražena oziroma mora iz opisa služnosti določno izhajati, na kaj se nanaša. Če je opis stvarne služnosti nedoločen, je npr. pogodba o ustanoviti služnosti nična.2 V konkretnem primeru zahtevi po določnosti opisa stvarne služnosti ni bilo zadoščeno. Pojem "komunalna infrastruktura" je preveč širok in bi lahko zajemal najrazličnejše objekte komunalne infrastrukture, zato ni enoznačen, saj ni jasno, kaj konkretno zajema.3 Že sodišče prve stopnje je denimo šele na podlagi gradbenega dovoljenja in ne na podlagi samega opisa služnosti zaključilo, da pojem "komunalna infrastruktura" vključuje tudi "plin" oziroma "plinsko napeljavo". Da tako nedoločno opisana stvarna služnost ne zadošča za vkop plinohramov na nepremičnini tožnikov, so se sicer očitno zavedale tudi pogodbene stranke, saj so po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje po sklenitvi pogodbe o ustanovitvi služnosti iz leta 2007, iz katere izhaja pravica do gradnje komunalne infrastrukture, sklenile še pogodbo o ustanovitvi (konkretne) služnosti izgradnje plinovodnega omrežja s plinsko postajo, ki je bila 15. 4. 2009 vpisana v zemljiško knjigo v breme nepremičnine parc. št. 169/18 k. o. X., iz katere pa ni nastala nepremičnina tožnikov, na kar utemeljeno opozarjata pritožnika.

9. Materialnopravno zgrešen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za protipravno vznemirjanje tudi zato, ker je imela prva toženka, ki je po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča postavila sporna plinohrama na nepremičnini tožnikov, na podlagi Dogovora o prestavitvi z dne 20. 4. 2009, iz katerega izhaja, da bosta plinohrama postavljena na nepremičnini tožnikov, za to ravnanje soglasje pravnega prednika tožnikov. Omenjeni Dogovor o prestavitvi, ki sta ga sklenila prva toženka in družba S., d. n. o., od katere sta tožnika junija 2009 kupila obravnavano nepremičnino, predstavlja zavezovalni pravni posel,4 ki pa skladno s 1. odst. 215. čl. SPZ ne zadošča za nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla. Zahtevata se namreč tudi zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. Ker navedena pogoja v konkretnem primeru nista bila izpolnjena, kar ni bilo sporno, stvarna služnost izgradnje plinohramov na podlagi Dogovora o prestavitvi v breme nepremičnine tožnikov ni nastala.

10. Sam Dogovor o prestavitvi, ki je pogodba obligacijskega prava in zato zanj veljajo splošna pravila obligacijskega prava, med drugim določba 1. odst. 125. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, pa tožnikov ne zavezuje, saj pri njem nista sodelovala. Pogodbeni stranki sta bila namreč, kot že pojasnjeno, njun prodajalec (družba S., d. n. o.) in prva toženka. Razen izjemoma sicer pogodba učinkuje tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank (2. odst. 125. čl. OZ), kar pa tožnika kot kupca tudi nista.5

11. Prva toženka za sporni vkop plinohramov na nepremičnini tožnikov torej ni imela pravice niti na podlagi vknjižene stvarne služnosti "gradnje komunalne infrastrukture" niti na podlagi Dogovora o prestavitvi. Očitano vznemirjanje lastninske pravice tožnikov na predmetni nepremičnini je zato bilo protipravno. (Pri tem je kljub temu, da je sporna plinohrama vkopala prva toženka, podana tudi pasivna legitimacija druge toženke, saj je bila investitor gradnje plinske napeljave, ki vključuje tudi sporna plinohrama, in je dobavitelj plina,6 kar ni bilo sporno, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, pa plinohrama tudi redno vzdržuje. Okoliščina, ali sta toženki vedeli za prodajo nepremičnine tožnikoma oziroma za spremembo lastništva, ni odločilna. V skladu s 1. odst. 99. čl. SPZ je namreč pogoj objektivna protipravnost vznemirjanja, vprašanje krivde pa je irelevantno.7)

12. Tožnika zato od toženk na podlagi določbe 1. odst. 99. čl. SPZ utemeljeno zahtevata prenehanje vznemirjanja njune lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 169/20 k. o. X. (odstranitev plinohramov in vzpostavitev prejšnjega stanja) ter prepoved nadaljnjega vznemirjanja (zlasti prepoved izgradnje, postavitve ali vkopa plinohramov, od druge toženke kot dobaviteljice plina pa tudi prepoved kakršnekoli dobave oziroma polnjena plinohramov s plinom).

13. Ker je torej podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pravno pomembna dejstva pa so bila pravilno ugotovljena oziroma niso bila sporna, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku (5. al. 358. čl. ZPP).

14. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP).

15. Po spremenjeni odločitvi sta tožnika v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, zato sta jima toženki dolžni nerazdelno povrniti njune potrebne pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 154. čl., 155. čl. in 161. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje je tožnikoma priznalo: 253,50 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT), 58,50 EUR iz naslova povišanja nagrade za postopek zaradi zastopanja dveh strank (tar. št. 1200 ZOdvT), 234,00 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT), 50,32 EUR za potne stroške (pristop odvetnika na dva naroka)8, vse zvišano za 22 % DDV, ter 255,00 EUR za sodno takso za postopek, skupaj 1.006,91 EUR. Ostali priglašeni stroški jima glede na ZOdvT ne pripadajo.

16. Tožnika sta prav tako v celoti uspela s pritožbo, zato sta jima toženki dolžni nerazdelno povrniti tudi pritožbene stroške v znesku 660,04 EUR (gre za nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v višini 312,00 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje zvišano za 22 % DDV, ter strošek sodne takse za pritožbo v višini 255,00 EUR).

17. Priznane stroške morata toženki tožnikoma plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Kar podrejeno navajata tudi pritožnika, ki sta tudi sama v prvi pripravljalni vlogi navedla napačni letnici obravnavanih pogodb, glej list. št. 25 sodnega spisa. 2 Tako M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, st. 889. 3 Če bi ga šteli za dovolj jasnega in določnega, bi reductio ad absurdum omogočil tudi postavitev jedrske elektrarne. 4 Da gre za zavezovalni pravni posel, je sicer pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. 5 Tožnika sta le singularna pravna naslednika družbe S., d. n. o. 6 Poleg neposrednega motilca je na podlagi 1. odst. 99. čl. SPZ toženec lahko tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika stvari v njegovi pravici (A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, st. 504). Kot naročnika je treba šteti tudi investitorja gradnje, ki drugemu prepusti izvedbo del - prva toženka je izvedla sporni vkop v soglasju z drugo toženko, kar ni bilo sporno. 7 A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, st. 503. 8 Potni stroški so izračunani ob upoštevanju, da razdalja od Trebnjega do Grosupljega in nazaj znaša 68 km, kilometrina pa 0,37 EUR.