Jedro

Preizkusu alkoholiziranosti se je mogoče izmakniti na različne načine. Ker ti načini v splošnih pogojih niso definirani, je sodišče tisto, ki mora upoštevajoč okoliščine vsakokratnega primera presoditi, ali je do tega res prišlo. Nobenega dvoma ne more biti, da je za takšno presojo pomembno tudi dejstvo, ali je voznik poklical policijo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi za znesek 1.197,54 EUR, v preostanku je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, tožencu je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 862,61 EUR.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del in navaja, da je lastniku vozila, podjetju P., d. o. o., izplačala zavarovalnino za škodo na vozilu v višini 5.980,35 EUR. V postopku se je sklicevala na račun o popravilu škode podjetja A., d. o. o., svoje navedbe pa podkrepila z navedenim računom, s fotografijami poškodovanega vozila, z zaključnim sporazumom in s potrdilom o plačilu zavarovalnine. Iz vseh navedenih dokumentov jasno izhaja, da je poravnala zavarovalnino v vtoževani višini. Takšno višino nastale škode, z upoštevanjem odbitne franšize, je v svojem mnenju potrdil v postopku imenovani izvedenec S. Š. Slednji je v mnenju tudi prvič opozoril, da v sodnem spisu manjka ena stran računa, kljub temu pa je potrdil, kateri deli so bili zamenjani ter popravljeni, ter da so skupni stroški popravila znašali 6.190,35 EUR. Toženec je na prvem naroku podal povsem pavšalen ugovor po višini in umaknil dokaz za angažiranje cenilca avtokleparske stroke. Do konca prvega naroka oziroma do prejema izvedenskega mnenja ni bilo znano, da v sodnem spisu manjka ena stran računa, čeprav bi sodišče tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva moralo na to opozoriti, ker je ni, je podana bistvena kršitev določb postopka. Da manjka ena stran računa, je bila tožeča stranka seznanjena šele s prejemom izvedenskega mnenja, sodišče pa ni določilo roka za podajo pripomb, prav tako manjkajoče dokumentacije na naroku 7. 3. 2017 ni hotelo sprejeti. Ob povedanem sodišče ni postopalo v skladu z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ni poskrbelo, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in da se ponudijo ali dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na navedbe strank. S tem, ko sodišče ni uporabilo te določbe, je podana relativna bistvena kršitev določb postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne glede na navedeno, pa listinska dokumentacija, ki jo je tožeča stranka vložila v spis, skupaj z izvedenskim mnenjem nedvomno dokazuje višino škode, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Toženec v pritožbi pojasnjuje, da ni izkazano, da bi se izmaknil preizkusu alkoholiziranosti in zato izgubil zavarovalne pravice ter je dejansko stanje v zvezi s tem nepopolno ugotovljeno. Sodišče pritrjuje tožencu, da splošni pogoji tožeče stranke nikjer ne določajo, da dejstvo, da povzročitelj nesreče ne pokliče policije, pomeni, da se izmakne preizkusu alkoholiziranosti. Splošni pogoji tudi ne določajo, na kakšne načine se voznik lahko izmakne takšnemu preizkusu. Dejstvo, da je toženec po nesreči poklical H., zaposlenega pri tožeči stranki, je neprerekano, zato ga je treba skladno z 214. členom ZPP šteti za priznano. H. je tožencu pojasnil, da ne bo imel stroškovnih posledic, tudi če ne bo poklical policije. Prav tako mu policije ni bilo treba klicati v dveh prejšnjih primerih in zaradi tega ni izgubil zavarovalnih pravic. Ker toženec ni bil pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ni izgubil zavarovalnih pravic, zato tožeča stranka nima pravice zahtevati povračila. Če je tožena stranka očitno menila, da je toženec svoje pravice po zavarovalni pogodbi izgubil, ni imela obveznosti plačati odškodnine leasing družbi. V zvezi s tem se je toženec že v postopku skliceval na sodno prakso VSK I Cp 225/2006 s 15. 5. 2007. Toženec v pritožbi vztraja pri trditvi, da nesreča ni v vzročni zvezi z njegovo morebitno alkoholiziranostjo, saj je po njegovem voznem pasu zelo hitro pripeljalo neznano vozilo in se je bil zaradi izognitve trku primoran umakniti na rob levega voznega pasu. Takšen potek prometne nezgode je izvedenec S. Š. dopustil v svojem mnenju. Zaradi nevarne situacije je povsem logično, da je bila tudi reakcija toženca nenavadna, kot ugotavlja izvedenec. Toženec je že v postopku na prvi stopnji pojasnil, da se na desno stran ni mogel umakniti, saj so bile zaradi strojeloma 14. 10. 2013 tam naložene veje, tako da ni imel druge izbire kot to, da se je umaknil na levo stran vozišča, pri čemer je prišlo do poškodbe vozila. Sodišče je prekršilo procesni zakon, ko ni upoštevalo mnenja izvedenca o delu, ki je šel tožencu v korist. Toženec oporeka odločitvi sodišča tudi v delu odločitve, da glede temelja ni uspel, saj iz povedanega izhaja, da je tožeča stranka povsem neutemeljeno izplačala znesek tretji osebi, katerega sedaj neutemeljeno terja od njega. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje oziroma da sodbo spremeni.

5. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila, toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v njej.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

**Pritožba tožene stranke**

7. Pritožbena trditev, da je dejansko stanje v zvezi z izmikom preizkusa alkoholiziranosti in posledično z izgubo zavarovalnih pravic nepopolno ugotovljeno, ni utemeljena. Pritrditi gre tožencu, da Splošni pogoji tožeče stranke za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-10-2 (priloga A 7) eksplicitno ne določajo, da samo dejstvo, da povzročitelj nesreče ne pokliče policije, pomeni, da se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, kot tudi ne določajo, na kakšne načine se voznik lahko izmakne preizkusu. Kljub temu je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in je upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso, ki jo pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema. Zavarovani vozniki morajo aktivno prispevati k izvedbi preiskave oziroma omogočiti ugotavljanje alkoholiziranosti. Ravnanje, ki naj omogoči strokovno preiskavo oziroma možnost ugotavljanja (ne)alkoholiziranosti, je njihova pogodbena obveznost. Zavarovalnica objektivno nima druge možnosti za ugotavljanje in dokazovanje alkoholiziranosti svojih zavarovancev v času prometne nesreče (ker se v tistem času ne nahaja na kraju nezgode), kakor s pomočjo strokovno usposobljenih oseb čim prej po njej. Zato je v splošnih pogojih voznikom zavarovanih vozil naloženo, da morajo ob prometni nesreči takoj obvestiti policijo, da lahko ta na zakonsko predpisan način ugotovi, ali so vozili pod vplivom alkohola1. Ravnanja kot so izmik preiskavi, njena odklonitev ali uživanje alkohola po prometni nesreči, ki so vsa po vrsti usmerjena v onemogočanje oziroma v zmanjševanje učinkovitosti ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti povzročitelja prometne nesreče, so nedopustna že sama po sebi in predstavljajo kršitev zavarovalne pogodbe, ki je sankcionirana z izgubo zavarovalnih pravic2. Okoliščina, da zavarovanec v prometni nesreči ne obvesti policije, sama po sebi ne pomeni podlage za izgubo zavarovalnih pravic, takšna opustitev predstavlja zgolj eno od okoliščin za sklepanje, ali se je zavarovanec oziroma voznik s tem izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti. Vendar ni za spregledati, da se je zavarovalnica v postopku na opustitev te dolžnosti sklicevala v povezavi s trditvijo, da se je voznik s takšnim ravnanjem oziroma opustitvijo izmaknil preizkusu svoje alkoholiziranosti. Preizkusu alkoholiziranosti se je mogoče izmakniti na različne načine. Ker ti načini v splošnih pogojih niso definirani, je sodišče tisto, ki mora upoštevajoč okoliščine vsakokratnega primera presoditi, ali je do tega res prišlo. Nobenega dvoma ne more biti, da je za takšno presojo pomembno tudi dejstvo, ali je voznik poklical policijo.3 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec ni poklical policije, ki je strokovno usposobljena za ugotavljanja alkoholiziranosti, čeprav je bil k temu zavezan v skladu s tretjim odstavkom 1. točke 30. člena Splošnih pogojev. Prav tako ni na drug način poskrbel, da se to dejstvo ugotovi, niti ni navajal, da klic policije zaradi objektivnih okoliščin ni bil mogoč.

8. Nadalje ni utemeljena pritožbena trditev, da tožeča stranka ni prerekala toženčevih trditev, da je pri njej zaposleni H. tožencu zagotovil, da ni potrebno klicati policije in da toženec zaradi nezgode ne bo imel stroškovnih posledic. Na naroku, kjer tožnik podal takšne trditve, jih je tožeča stranka prerekala, zato jih sodišče pravilno ni štelo za dokazane, posledično je pravilno obrazložilo, da toženec z ničemer ni izkazal, da je po nesreči klical H. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi če bi dokazal, da je H. poklical, po lastnih trditvah naslednji dan, bi bila navedena okoliščina pravno neupoštevna, saj je ob zgoraj navedeni sodni praksi bistveno, da se preizkus alkoholiziranosti opravi neposredno po nezgodi, torej bi moral toženec v vsakem primeru takrat poklicati policijo. Niso utemeljene pritožbene trditve, da je toženec upravičeno menil, da mu policije ni treba klicati zaradi tega, ker je ob dveh prejšnjih nezgodah ni poklical in ni izgubil zavarovalnih pravic. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v prejšnjih primerih šlo za poškodbo na parkirišču in za nalet kamna v vetrobransko steklo, da ne gre za primerljiva primera in da v obeh primerih alkoholiziranosti ni bilo treba ugotavljati. V tem obravnavanem primeru pa je bilo pomembno, da bi se morebitna alkoholiziranost ugotovila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da se je toženec izmaknil preizkusu alkoholiziranosti zaradi česar je izgubil zavarovalne pravice in so nasprotne pritožbene trditve v celoti neutemeljene.

9. Toženec nima prav, da je tožeča stranka plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati. Skladno z 2. točko drugega odstavka 8. člena Splošnih pogojev zavarovalnica krije škodo, nastalo ob zavarovalnem primeru, zavarovancu, ki se ukvarja z dajanjem vozil v zakup ali najem, če je zavarovalni primer povzročil voznik, ki je vozilo najel oziroma vzel v zakup in je bil pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Takšen je obravnavani primer, zgoraj navedena sodna odločba VS RS II Ips 179/2009 pa potrjuje, da je v takšnih primerih podano zavarovalno kritje za podjetja, ki se ukvarjajo z leasingom. Sodna odločba VSK I Cp 225/2006 s 15. 5. 2007, na katero se sklicuje toženec, je v tem primeru neuporabljiva, saj je šlo za toženca, ki je bil po eni strani zavarovanec, ki je izgubil zavarovalne pravice, po drugi strani pa oškodovanec, ki je bil upravičen do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti. V tu obravnavanem primeru pa iz zavarovalne police (priloga A 2) izhaja, da je toženec zavarovalec, leasing podjetje pa zavarovanec, ki ima skladno s splošnimi pogoji pravico do odškodnine.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni podane vzročne zveze med morebitno alkoholiziranostjo toženca in nastalo škodo. Izvedenec S. Š. je res dopustil možnost, da se je obravnavana nezgoda zgodila na način, kot trdi toženec. Vendar je ta ugotovitev izvedenca v pritožbi izvzeta iz celotnega konteksta. Ugotovitve v 5. točki izvedenskega mnenja je treba brati celovito. Poleg tega, da je izvedenec dopustil možnost, da se je obravnavana nesreča zgodila na način, kot trdi toženec, je navedel tudi, da je zagotovo dokaj nenavadno in neobičajno, da se je toženec pri vožnji v levem slabo preglednem ovinku odločil za umikanje na nasprotno smerno vozišče, pri tem pa je imel na razpolago 2,2 metra širok travnat obcestni del na svoji desni strani, na katerega bi se ob nastanku zatrjevane kritične situacije lahko umaknil. Nadalje je navedel, da se vozniki v tovrstnih situacijah pravilom umikamo v nasprotno smer od smeri nenadnega in nepričakovanega drugega vozila ter da je tako opisano reagiranje instiktivno, ter še, da iz vsebine do sedaj zbranih podatkov ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, zaradi katerega vzroka se je toženi v zatrjevani kritični situaciji odločil za zelo nevarno zavijanje na nasprotno smer vozišča. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženec ni dokazal, da je za nastalo nesrečo krivo neznano vozilo in da ni vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo4 in nesrečo, saj je bila njegova reakcija zelo nenavadna in nevarna in bi povprečni voznik, ki bi se znašel v takšni situaciji, instiktivno ravnal drugače, torej bi se umaknil v desno stran. Logična je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi toženec v zatrjevani situaciji poklical policijo, če se ne bi čutil krivega za nezgodo in po lastnih trditvah ne bi bil pod vplivom alkohola, saj bi policiji dal možnost, da bi odkrila povzročitelja nezgode, še posebej, ker je šlo za vozilo, ki je bilo last leasingodajalca.

11. Da so bile na dan škodnega dogodka na desni strani ceste, kamor bi se toženec lahko umikal, naložene veje, ni z ničemer izkazano, kot tudi ne, da je do nezgode prišlo zaradi ravnanja cestnega podjetja, ki vej ni odstranilo. Trditve toženca so tudi v nasprotju z vzrokom prometne nesreče, ki ga je opisal pri tožeči stranki neposredno po nezgodi (prijava zavarovalnega primera v prilogi A 1), saj tam ni zapisa o nobenih naloženih vejah, ki jih cestno podjetje ni odstranilo, ampak je navedel, da je bilo na njegovi desni stranki drevje in meja (dolina). Izvedenec je izmeril, kje se je pričelo drevje in meja (dolina) in ugotovil, da je toženec imel prostor, da bi se umaknil v desno stran. Ob povedanem gre zaključiti, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba toženca v zvezi s temeljem terjatve v celoti neutemeljena.

**Pritožba tožeče stranke**

12. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča glede višine v zavrnilnem delu. V nasprotju s podatki spisa je pritožbena navedba, da sodišče ni določilo roka za podajo pripomb na izvedensko mnenje. Osemdnevni rok za pripombe je bil dan z dopisoma obema strankama. Tožeča stranka je dopis prejela 23. avgusta 2015, pripomb ni podala. Ob prejemu izvedenskega mnenja je imela možnost ugotoviti, da sodišču ni predložila druge strani računa A., d. o. o., s katerim dokazuje višino terjatve. Glede na to, da je na nepopoln račun opozoril že izvedenec, sodišče ni imelo obveznosti, da jo v okviru materialno procesnega vodstva na navedeno pomanjkljivost opozori. Tudi ni res, da je sodišče postopalo v nasprotju z 285. členom ZPP, saj so stranke dolžne v pravdi aktivno sodelovati in se na postopek skrbno pripraviti. Pritožbeno sodišče razume, da tožeča stranka navedene listine pomotoma ni predložila, a bi jo morala neposredno po tem, ko je bila na pomanjkljivost opozorjena s strani izvedenca. Ker tega ni storila, mora sama nositi posledice, ki izhajajo iz njenega ravnanja.

13. Ni res, da je toženec zgolj pavšalno prerekal višino terjatve. Na naroku 7. 5. 2015 je navedel, da je škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, povsem nerealna in bistveno presega običajne standarde v avtokleparski stroki, zaradi česar je zahtevek močno pretiran po višini. Toženec je zahtevek po višini ustrezno prerekal, zato je bila dolžnost tožeče stranke predložiti celotno specifikacijo opravljenih del, da bi toženec lahko preveril višino. Dejstvo, da iz zadnje strani računa izhaja skupni znesek 6.190,35 EUR, ne izkazuje višine terjatve po posameznih postavkah opravljenih del. Tudi fotografije poškodovanega vozila, zaključni sporazum in potrdilo o plačilu zavarovalnine višine terjatve ustrezno ne dokazujejo. Tožeča stranka se sklicuje na ugotovitve izvedenca, ki je res navedel, da so skupni stroški popravila znašali 6.190,35 EUR, vendar je tudi on ugotovil, da so bili popravljeni tisti deli, ki so navedeni na predloženem računu v višini 1.197,54 EUR, v nadaljevanju pa je iz fotografij poskušal ugotoviti, kaj vse naj bi bilo še popravljeno. Tako je le dopustil možnost, da so bili poškodovani tudi drugi deli, pri čemer je navedel, da zavarovalniškega zapisnika o ogledu poškodovanega vozila v pravdnem spisu ni. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka zaradi tega, ker ni predložila celotne specifikacije opravljenih del, višine terjatve ni izkazala v višjem znesku, kot ga je sodišče prve stopnje priznalo. Tudi njena pritožba je neutemeljena.

14. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, toženec mora, glede na to, da je s pritožbo propadel, sam nositi pritožbene stroške (165. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 179/2009. 2 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 158/2009. 3 Primerjaj VSL sklep II Cp 333/2014. 4 Zaradi izmika preizkusu se skladno s splošnimi pogoji šteje, da je bil toženec ob nezgodi pod vplivom alkohola oz. drugih za vožnjo prepovedanih snovi.