Jedro

Če se ugotovi, da je škodo povzročil delavec na delu ali v zvezi z njim z razžalitvijo dobrega imena ali časti, se mora sodišče opredeliti do vprašanja, ali delavec sam odgovarja odškodninsko.

Izrek

Reviziji se ugodi.

Sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženci nerazdelno plačati tožniku 1,500.000,00 SIT odškodnine zaradi blatenja dobrega imena in časti, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi s pasivno legitimacijo je med drugim ugotovilo, da so bili toženci, ko je nastalo sporno pismo (06.05.1983), voditelji takratnih družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov, prvi toženec direktor tozda tehničnih služb in zadnji toženec vodja sektorja.

Pisma niso napisali po službeni dolžnosti. Šlo je za osebni obračun. Tožniku je že 16.05.1981 prenehalo delavno razmerje. Glavni avtor pisma je bil zadnji toženec, ki je pridobil za podpis ostale tožence kot funkcionarje, da bi listina pridobila na svoji teži. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, pritožbama tožencev pa ugodilo in tožbeni zahtevek za plačilo 1,500.000,00 SIT zavrnilo, tožniku pa naložilo povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov.

Osredotočilo se je na vprašanje pasivne legitimacije in ugotovilo, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Že iz uvodnega dela obravnavanega pisma sledi, da so delavski svet, osnovna organizacija zveze komunistov, predstavniki osnovne organizacije zveze socialistične mladine ter predstavniki samoupravne delavske kontrole na skupni seji 07.03. in 05.06.1983 sprejeli sklepe, ki so opisani v pismu, le tega pa so razen prvega in zadnjega toženca podpisali ostali toženci kot nosilci navedenih funkcij. Delovali so v okviru svojih uradnih pooblastil in pri opravljanju svojih del in nalog. Nepomembno je, da je pismo nastalo 06.05.1983, tožniku pa je delovno razmerje v U. prenehalo 16.05.1981, saj je tožnik prav v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja naslavljal vloge na organe oblasti in družbenopolitične organizacije, sporno pismo pa je nastalo prav v zvezi s tožnikovimi kritičnimi pisanji o razmerah v tozdu tehnične službe in njegovimi zahtevami za ustrezno ukrepanje. Pismo ni rezultat osebnega (zasebnega) delovanja tožencev, pač pa njihov uradni odziv. Prvi in zadnji toženec, ki sicer pisma nista podpisala, sta takrat tudi imela vsak svoj uradni položaj, torej kot drugi toženci. Če bi toženci storili kakršnokoli protipravno dejanje, bi za te posledice odgovarjala njihova delovna organizacija po 170., 171. in 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tožnik je vložil revizijo proti tej sodbi zaradi procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 370. člena ZPP, ker so v njej zamolčana odločilna dejstva in dokazi, nekatera pa izmišljena glede vsebine listin, ter kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP in nepravilne uporabe materialnega prava. Tako očita, da sodišče ni presodilo pritožbenih klevetanj in neresnic v pritožbah odvetnikov J. in T. A. P. Nadalje trdi, da je zmotna presoja pasivne legitimacije, saj je na primer že iz signacije listine z dne 06.05.1983 pa tudi njene vsebine razvidno, da se tiče prvega toženca; da izpodbijana sodba zamolči vsebino te listine in ne omeni krive ovadbe tožencev zoper tožnika in da je bila listina poslana poleg naslovnikom še drugim institucijam tedanjega totalitarnega režima; da zamolči tožnikovo kritično pisanje, ki ni dajalo nobene podlage za takšen odziv tožencev, ki svojih neresnic niso pravno argumentirali; da zamolči očitana kazniva dejanja zlorabe samoupravljanja po 78. členu ZK SRS in dejstvo, da bi morali prvi trije toženci politično odgovarjati; da tožnik v temeljni organizaciji ni bil zaposlen od 16.05.1981, kriva ovadba pa je bila vložena 16.05.1983; da sodba zamolči, da so toženci listino spisali, podpisali in lansirali iz osebnih nizkotnih, nemoralnih in podlih političnih motivov; da sodba tvezi o skupnih sejah in sprejemanju izmišljenih sklepov, za katere je dokazni postopek pokazal, da jih ni bilo; da je sodišče druge stopnje v zvezi s tem ugotovilo drugačno stanje po 4. točki 358. člena ZPP, čeprav sodba govori o tem, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno ugotovljeno. Da gre pri tem za naklepno kršitev 1. točke 358. člena ZPP, saj je drugostopni senat ponaredil dejansko stanje. Zato revident predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in ponovno sojenje na prvi stopnji. Navaja, da morajo toženci nerazdelno povrniti protipravno prisojene pravdne stroške, tožniku pa povrniti njegove stroške z revizijo. Opozarja še, da je zahtevek vložil 05.05.1986, izpodbijano sodbo pa je prejel 14 let in 19 dni pozneje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija se sklicuje na določbe novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - ZPP). Ta določa, da če je bila pred njegovo uveljavitvijo izdana sodba, s katero se je postopek končal pred sodiščem prve stopnje, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 488. člena). Zakon je začel veljati 14.07.1999 (503. člen ZPP), sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana 17.09.1998. Zato je treba v tej zadevi tudi v revizijskem postopku uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP (1977)).

Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP (1977)). Ta zakonska določba pomeni, da pritožbenemu sodišču v obrazložitvi svoje odločbe ni treba odgovarjati na tiste revizijske trditve, ki se ne tičejo okoliščin, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločitev o stvari, tako v procesno kakor tudi v materialnopravnem pogledu. V tej zadevi se je sodišče upravičeno najprej ukvarjalo z vprašanjem pasivne legitimacije, in ko je zavzelo stališče, da ta ni podana, ni obravnavalo drugih vprašanj, ker ta za končni izid zadeve niso pomembna. Zato ni očitane procesne kršitve, da ni bilo odgovorov na vse pritožbene trditve.

Pač pa ima revizija prav, da je pritožbeno sodišče glede pomembne okoliščine (prav za presojo pasivne legitimacije), ali je obravnavano pismo sad skupne seje delavskega sveta, osnovnih organizacij zveze sindikatov, zveze komunistov in zveze socialistične mladine in samoupravne delavske kontrole ali ne. Prvo sodišče je ugotovilo, da te seje ni bilo, pritožbeno sodišče pa, da je bila. Gre za vprašanje dejanskega stanja, le to pa lahko pritožbeno sodišče ugotovi drugače le na podlagi obravnave, ki jo opravi samo (razlog iz 1. točke 373. člena ZPP (1977)) ali pa kadar je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze (3. točka 373. člena ZPP (1977)). Glavne obravnave ni opravilo, do ugotovitve, da ni bilo seje, pa prvo sodišče ni prišlo le na podlagi listinskih ali posredno izvedenih dokazov. Gre torej za kršitev po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP (1977) in že to je narekovalo razveljavitev sodbe po prvem odstavku 394. člena ZPP (1977).

Ob tem velja opozoriti, da je vprašljiva tudi pravilnost uporabe materialnega prava. Ko izpodbijana sodba ugotavlja, da po prvem odstavku 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odgovarja organizacija združenega dela za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z njim tretjemu, pa gre mimo določbe drugega odstavka tega člena, po kateri ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma. Dejanje razžalitve dobrega imena in časti je mogoče storiti le namenoma. Pritožbeno sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo. Če naj bi šlo pri tožencih v zvezi z očitanim dejanjem res samo za delavce organizacije U. in če naj bi šlo pri njihovem ravnanju za razžalitev dobrega imena in časti tožnika, bi bili ti po pravkar omenjeni zakonski določbi pasivno legitimirani.

Ob novem odločanju bo moralo sodišče paziti, da ne stori vnovič omenjene procesne kršitve, zadevo pa bo moralo pretresti tudi s pravkar omenjenega vidika in pri tem znova preizkusiti, v kakšni funkciji, lastnosti so toženci delovali v zvezi z obravnavanim pismom, upoštevaje določbe 170. do 172. člena ZOR, kar bo dalo odgovor na vprašanje pasivne legitimacije.