Jedro

Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče doseči zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. členu ZDR le, če bi tožnik zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najprej pri delodajalcu, ob predpostavki, da je dani odpovedi sindikat nasprotoval. Tožnik ni zahteval sodelovanja sindikata v postopku pred odpovedjo, kar pomeni, da sindikat sploh ni mogel nasprotovati dani odpovedi. S tem pa je odpadla tudi možnost, da bi tožnik z izdajo začasne odredbe lahko dosegel zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, pa čeprav bi izkazal verjetnost obstoja svoje nedenarne terjatve, kar je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po določbi 272. člena ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočnosti odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi, se zavrne." Pritožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočnosti odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s tem da zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Po mnenju pritožnika v obravnavani zadevi tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja nedenarne terjatve, saj je tožena stranka izpeljala postopek odpovedi v skladu z določbami ZDR, prav tako pa ni prekoračila roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedena preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na podlagi do sedaj ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

Po zaključku sodišča prve stopnje ima izdana začasna odredba pravno podlago tudi v 85. členu ZDR, zato jo je tudi izdalo in z njo zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti dane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se z navedenim pravnim zaključki sodišča prve stopnje ne strinja.

V konkretnem primeru je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala po zadnji alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), zlasti zato, ker je tožena stranka prekoračila 15 dnevni prekluzivni rok.

V sporni zadevi je tožena stranka v odpovedi navedla razlog in obrazložila kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih je tožniku tudi izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita pa po mnenju pritožbenega sodišča ne zadostuje zgolj navedba zakonitega razloga, ki mora biti obrazložen, ampak mora delodajalec ugotoviti tudi vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ki so take narave, zaradi katere ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Navedba zakonitega razloga tudi ne pomeni zgolj citiranje ustrezne alinee iz 1. odstavka 111. člena ZDR, ampak mora biti ta razlog tudi konkretizirati in podrobno obrazložen. Poleg teh vsebinskih zahtev pa mora delodajalec pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovati tudi formalne zahteve, saj mora po 2. odstavku 83. člena ZDR delavcu v postopku pred odpovedjo zagotoviti tudi pravico do zagovora upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR. To pomeni, da mora delavcu podati pisno obdolžitev oziroma pisno obvestilo, v katerem bodo navedena vsa pravno relevantna dejstva, ki bodo vsebinsko opredeljevala odpoved. Pisno obdolžitev mora biti delavcu vročena na način, kot ga določa 2. odstavek 180. člena ZDR in sicer jo je treba vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, iz katerega delavec dnevno prihaja na delo. Delodajalec pa mora po 84. členu ZDR o nameravani izredni odpovedi obvestiti tudi sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, vendar le, če delavec to zahteva. Poleg zakonskih obveznosti pa mora delodajalec spoštovati tudi prekluzivni rok določen v 2. odstavek 110. člena ZDR, saj je možno izredno odpoved podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogom za izredno odpoved oziroma v šestih mesecih od nastanka razloga. Vse te zakonske obveznosti delodajalca so pomembne pri vsebinski presoji, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne, pri izdaji začasne odredbe pa se te okoliščine presojajo le v okviru obstoja verjetnosti nedenarne terjatve, kar je tudi pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98, 11/01, 75/02). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 15 dnevni rok, zato je štelo, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja svoje nedenarne terjatve, saj je prekoračitev prekluzivnega roka razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Vendar pa v konkretnem primeru vse to ni pomembno glede na to, da institut zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je umeščen v 85. člen ZDR, ki se doseže z izdajo začasne odredbe, lahko nastopi le pod določenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, ker se je postavilo na stališče, da je pravna podlaga za njeno izdajo podana v 85. členu, čeprav se ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja zakonitih pogojev za nastop zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Inštitut zadržanja delavec lahko uveljavlja le pod pogojem, če je sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, dani odpovedi nasprotoval. V postopku pred odpovedjo mora delodajalec o nameravani odpovedi obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, če delavec tako zahteva in če sindikat nasprotuje dani odpovedi mora to svoje nasprotovanje pisno obrazložiti. Pravna posledica takega nasprotovanja je suspenzivnost učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, seveda ob predpostavki, da to delavec najprej zahteva pri delodajalcu. Če so izpolnjeni ti pogoji nastopi zadržanje že na podlagi zakona. To zadržanje pa se lahko tudi podaljša, vendar le, če delavec najkasneje ob vložitvi tožbe, s katero zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi, predlaga izdajo začasne odredbe. V tem primeru se na podlagi 3. odstavka 85. člena ZDR zadržanje podaljša in traja vse do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Nadaljnja usoda zadržanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pa je odvisna od odločitve sodišča, ki v skladu z določbami ZIZ bodisi izda začasno odredbo, ali ne, glede na to, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ki so opredeljeni v 272. členu ZIZ. Če so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, sodišče izda začasno odredbo, delavec pa s tem doseže, da prenehanja pogodbe o zaposlitvi, do katerega bi prišlo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ne nastopi vse do pravnomočnosti odločitve sodišča o zakonitosti dane odpovedi.

Ker gre v konkretnem primeru za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo mogoče doseči zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. členu ZDR, vendar le, če bi tožnik zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najprej pri delodajalcu ob predpostavki, da je dani odpovedi sindikat nasprotoval. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da tožnik ni zahteval sodelovanja sindikata v postopku pred odpovedjo, kar pomeni, da sindikat sploh ni mogel nasprotovati dani odpovedi. S tem pa je odpadla tudi možnost, da bi tožnik lahko dosegel z izdajo začasne odredbe zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, pa čeprav bi izkazal verjetnost obstoja svoje nedenarne terjatve, kar je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po določbi 277. člena ZIZ.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje neutemeljeno izdalo začasno odredbo, saj niso podani pogoji za uporabo inštituta za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi po 1. in 3. odstavku 85. člena ZDR. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. tč. 365. člena ZPP spremenilo in predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti dane izredne odpovedi, zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj gre v obravnavani zadevi za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, za katerega velja 22. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) in ki določa, da delodajalec v teh sporih trpi sam svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.