Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izhajajoč iz dejanske ugotovitve, da gre pri sporni parceli za stavbišče in funkcionalno zemljišče (in je šlo za tako parcelo (v prostorskem smislu) tudi v trenutku uveljavitve ZLNDL), je glede na dejanske ugotovljene okoliščine potrebno samo še ugotoviti, kdo je glede na naravo (prostorsko) navedene sporne parcele bil imetnik pravice uporabe navedene parcele v času uveljavitve ZLNDL. Upoštevajoč naravo zemljišča, vse citirane predpise (vključno z določbami 12. člena ZTLR), kot tudi določbe SZ o lastninjenju stanovanjskih hiš, prevzemu pravic in obveznosti lastnikov stanovanj(skih hiš) in glede funkcionalnega zemljišča (vključno z lastninskopravnimi razmerji glede funkcionalnega zemljišča), je (več kot jasno) v sistemu družbene lastnine sporna parcela pripadala lastniku stavbe, lastnica stavbe pa je nesporno v času uveljavitve ZLNDL bila tožnica.
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. 73/109, vpisane v vl. št. 397 k.o. X, zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine pa zavrnilo. Tožencem je še naložilo, da tožnici povrnejo pravdne stroške v znesku 2.760,95 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je parc. št. 73/109 k.o. X, stanovanjska stavba v izmeri 66 m2 in dvorišče v izmeri 217 m2, stavbišče in funkcionalno zemljišče (zemljišče, ki je potrebno za redno rabo) polovice stanovanjske hiše (dvojčka), ki jo je od Republike Slovenije s pogodbo z dne 15. 11. 1991 v skladu z določbami Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SZ) kupila tožnica, da je v skladu z določbami SZ o lastninjenju pravico uporabe navedene parcele, takrat (leta 1991) sicer še dela parc. št. 73/14 in 73/12 k. o. Y, kot stavbišče in funkcionalno zemljišče (dvorišče oziroma zemljišče, ki je potrebno za redno rabo) imela RS (ker je bila stanovanjska hiša, dvojček, zgrajena na zemljišču, ki je bilo družbena lastnina, in to v skladu z zakonom – kar dokazujeta (1) Odločba oddelka za gradnje in komunalne zadeve Občinskega ljudskega odbora Ljubljana – Vič z dne 12. 11. 1960 (S. izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjskih hiš dvojčkov) in (2) Odločba Občinskega ljudskega odbora Ljubljana – Vič z dne 3. 11. 1959 (S. dovoljena uporaba parc. št. 73/14 za gradnjo stanovanjskih stavb)), le-ta (pravica uporabe) pa je s prodajo polovice stanovanjske hiše (dvojčka) kot stavbišče in funkcionalno zemljišče po samem zakonu (ex lege – 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84 s spremembami in dopolnitvami – v nadaljevanju ZUN)) prešla na tožnico (vknjižba ni bila konstitutivne narave, zato zemljiškoknjižni vpisi niso bili pravno pomembni), da je torej ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) pravico uporabe navedene parcele imela tožnica, zaradi česar je tožnica (originarno - izvirno) postala lastnica navedene parcele.
Zoper sodbo se, kolikor je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in zoper stroškovno odločitev, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da izpodbijana sodba na več mestih prihaja v nasprotja in protislovja, tako da je ni mogoče preizkusiti, razlogi sodbe pa so glede odločilnih dejstev nasprotni z vsebino trditev tožnice in vsebino listin. Ugotovitev, da je tožnica lastnica parcele št. 73/109 k.o. X, sodišče enkrat utemeljuje s pravnoposlovno pridobitvijo, drugič pa z originarno pridobitvijo lastninske pravice, ta dva pridobitna načina pa se medsebojno izključujeta. Poleg tega ni pojasnjeno, kako je tožnica pridobila lastninsko pravico na originaren način, pojasnilo pa je bistvenega pomena. Sprejeta podlaga originarne pridobitve lastninske pravice pa je tudi v nasprotju s trditvami tožnice in dokazi o pridobitvi lastninske pravice na derivativen način (na temelju kupoprodajne pogodbe iz leta 1991 med tožnico in RS). Poleg tega sodišče ugotavlja, da so bili toženci imetniki pravice uporabe navedene parcele in da je bila vknjižba njihove lastninske pravice materialnopravno pravilna, nato pa ugotavlja, da je bila navedena nepremičnina v posesti tožnice in je bila zato tudi imetnica pravice uporabe, zaradi česar naj bi imela pravico vknjižbe lastninske pravice po ZLNDL. Absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da se v sodbi sklicuje na odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Vič z dne 29. 3. 1960, tega dokaza pa ni predlagala nobena od pravdnih strank, niti se nobena od strank na to ne sklicuje. Sodišče tega dokaza tudi ni izvajalo (izvedlo), s tem pa poseglo v razpravno načelo. Sodišče je obravnavalo tudi nesklepčen tožbeni zahtevek. Nepravilnost vpisa temelji na materialnopravno nepravilni vknjižbi, zaradi česar naj bi bila kršena pravica tožeče stranke. Ob zmotni uporabi materialnega prava zahtevka ne obravnava kot izbrisne tožbe, pač pa obravnava nesklepčen tožbeni zahtevek; tak zahtevek pa bi skladno z določbami ZZK 95 moralo zavreči kot prepozen. Sodišče je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj tožena stranka utemeljeno dokazuje, da nikoli ni izgubila pravice uporabe navedene nepremičnine; ta ji ni bila nikoli odvzeta s pravnomočno odločbo. Skupaj s pravnimi predniki je tožena stranka več kot 60 let vpisana v zemljiško knjigo – najprej kot lastnik, po nacionalizaciji kot imetnik pravice uporabe, po uveljavitvi ZLNDL pa ponovno kot lastnik zemljišča, ki ji nikoli ni bilo odvzeto. Sodišče se v bistvu opira na odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana – Vič z dne 3. 11. 1959, s katero je bila S. z. P. dovoljena uporaba parc. št. 73/14 za gradnjo stavb, nato pa je bilo S. kot investitorju s strani Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Vič izdano gradbeno dovoljenje z dne 11. 3. 1960. Kot bistveno sodišče prve stopnje navaja odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Vič z dne 29. 3. 1960, ki naj bi dokazovala, da naj bi bila parc. št. 73/14 dodeljena S. v uporabo v skladu z določilom 41. člena ZNNZGZ, s tem pa naj bi pravna prednika tožencev izgubila pravico uporabe po 38. in 39. členu ZNNZGZ. Takšen zaključek glede obstoja dejanskega stanja je nepravilen. Predmetna odločba, ki je tožencem nepoznana, je tekom postopka ni navedla nobena od pravdnih strank in tudi ne predlagala kot dokaz, ne dopušča sklepa o odvzeti pravici uporabe. Odločba Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Vič z dne 6. 4. 1960 (o dodelitvi parcele v posest v gradbene namene) nikoli ni postala pravnomočna in zato tudi ni moglo priti do veljavne izročitve zemljišč. Dogovor z dne 17. 11. 1960 ni nepomemben, kot meni sodišče prve stopnje, saj jasno kaže, da sta bila pravdna prednika tožencev še vedno posestnika in imetnika pravice uporabe sporne parcele. Dejstvo je, da dogovor nikoli ni bil izvršen, kar kaže tudi na to, da očitno le ni bil podpisan, kot je trdila tožena stranka. Če bi namreč naveden dogovor veljal, bi pravna prednika tožencev umaknila vsa pravna sredstva. Dokazuje pa, da odločba o odvzemu iz posesti ni bila pravnomočna (zaradi vložene pritožbe), zato sta tudi pravna prednika tožencev ostala imetnika vseh pravic, ki so jima kot bivšima lastnikoma šle. Nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje izhaja tudi iz odločb z dne 14. 2. 1963 in 21. 7. 1966, ki dokazujeta dodelitev parcel 73/2 in 73/14 pravnima prednikoma tožencev za gradnjo kot bivšima lastnikoma na podlagi ZNNZGZ. Iz tega izhaja, da sta imela pravna prednika tožencev pravico uporabe navedene parcele. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je bil 10. 5. 1967 sklenjen „sporazum“ med pravnima prednikoma tožencev in Upravo zgradb SR Slovenije (glede prenosa pravic pravnih prednikov tožencev glede parcel 73/3 in 73/14 X proti plačilu 6.000.000,00 DIN). Pravice pravnih prednikov tožencev (splošna in posebna pravica uporabe – slednja, da lahko na zemljišču zgradita stavbo) nikoli niso bile niti odvzete niti prenešene. Zemljišče se namreč ni moglo dodeliti za gradnjo (po 40. členu ZNNZGZ), če je bilo prejšnjemu lastniku že formalno odvzeto iz posesti, s čimer ni imel splošne pravice uporabe iz 39. člena. Če ni imel prve pravice (splošne), tudi druge (posebne) ni mogel dobiti. Dodelitev parcele bivšemu lastniku v uporabo za gradnjo po 40. členu ZNNZGZ dokazuje, da to zemljišče prejšnjemu lastniku ni bilo odvzeto iz posesti in pravico uporabe po 39. členu navedenega zakona. Sodišče ni pojasnilo, kako bi lahko pravna prednika tožencev dobila pravico postaviti hišo, če je ObLO to isto parcelo že dodelil S. za gradnjo in jo s tem odvzel iz njune posesti. Glede prodajne pogodbe z RS z dne 15. 11. 1991 sodišče ni upoštevalo, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je RS s pogodbo tožeči stranki prodala funkcionalno zemljišče objekta (kot navedeno tega RS niti ni mogla narediti, tudi če bi hotela). Tožnica poleg tega navaja, da lastnica objekta, ki stoji tudi na delu parc. št. 73/109, terja pa ugotovitev lastninske pravice v celoti (čemur sodišče nepravilno sledi). Sklenjena pogodba ne prenaša pravice uporabe na današnji parc. št. 73/109 k.o. X, tožnica pa tudi ne more zahtevati v pravdi več, kot ji gre po pogodbi. Da gre v preostalem delu parcele, ki ni zajet s pogodbo, za funkcionalno zemljišče, tožeča stranka ne izkaže, sodišče pa gre s presojo, da celotna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče, preko navedb same tožnice. V pritožbi toženci grajajo tudi zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali gre v obravnavanem primeru za izbrisno tožbo. Zmotno uporabo materialnega prava pa predstavlja tudi napačna uporaba določb ZNNZGZ glede odvzema iz posesti. Da pa je relevanten formalen odvzem posesti s pravnomočno odločbo, in ne dejanska izguba posesti in s tem tudi odvzem pravice uporabe, je ustavno sodišče že zavzelo stališče v odločbi Up-2677/08-21 z dne 15. 4. 2010. Enačenje posesti in pravice uporabe ima za posledico napačno stališče, da se z odvzemom posesti odvzame tudi pravica uporabe, kar predstavlja arbitraren in nezakonit poseg na pravico uporabe njenega imetnika oziroma lastninsko pravico. V nasprotju s pravno varnostjo in načelom zaupanja v pravo je tudi, da tožnica in njeni predniki vse od leta 1960 niso poskrbeli za vpis njihovih pravic v javne knjige. Prav tako pa je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo tudi glede vprašanja pridobitve lastninske pravice tožnice, saj tožnica kot glavni argument navaja pridobitev lastninske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15. 11. 1991. Gre torej za derivativen, in ne originaren način pridobitve lastninske pravice.
Pritožba ni utemeljena.
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi (v okvirih izpodbijane odločitve) vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane, niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti (1). Ker toženci izpodbijajo zgolj ugotovitev, da je tožnica lastnica parc. št. 73/109 k.o. X, so pritožbene trditve glede izbrisne tožbe pravno nepomembne in se z njimi zato pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Dejstvo je tudi, da je tožnica zahtevek za ugotovitev njene lastninske pravice navedene nepremičnine uveljavljala (nesporno), tak zahtevek pa je ob dejstvu domnevnega lastništva tožencev (zaradi vknjižbe v zemljiški knjigi) mogoč le na podlagi trditev o originarni pridobitvi lastninske pravice, to pa v obravnavani zadevi omejuje okvir relevantnih sodbenih in pritožbenih razlogov, ki jih je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati. Vse ostalo je v obravnavani zadevi pravno nepomembno in izven navedenih okvirov pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene trditve in se ne spušča v razloge izpodbijane sodbe.
Ker ni sporno, da se je sporna nepremičnina lastninila po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) z enostavnim pravilom, da imetniki pravice uporabe z dnem uveljavitve ZLNDL postanejo lastniki teh nepremičnin, upoštevajoč da v sistemu družbene lastnine prenosi pravice uporabe večinoma niso potekali knjižno, temveč izvenknjižno in vpis teh pravic tudi ni bil konstitutiven (primerjaj odločbo VS RS II Ips 110/2011), sta ob trditvi, da gre za funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše, katere lastnica je postala tožnica na podlagi določb Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (v nadaljevanju SZ) s sklenitvijo citirane kupoprodajne pogodbe z dne 15. 11. 1991 (pogodba tožnice z RS) odločilni vprašanji v obravnavani zadevi torej (1) za kakšno parcelo (v prostorskem smislu) je v obravnavanem primeru šlo v trenutku uveljavitve ZLNDL, in (2) kdo je bil takrat imetnik pravice uporabe in je na podlagi ZLNDL (ex lege - originarno) pridobil lastninsko pravico.
Glede obravnavanih vprašanj je potrebno najprej izhajati iz dejstva, da je sporna parcela, stanovanjska stavba 66 m2 in dvorišče 217 m2, nastala leta 1999 s parcelacijo parcel št. 73/2, 73/14 in 73/15 k.o. Y, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi (Odločba Geodetske uprave RS št. 903/12-403/98-25 brez datuma (parcelacija) – priloga A 17 spisa, odločba je pravnomočna 23. 4. 1999 – nesporno). V skladu z veljavno zakonodajo (ZUN (2) in Zakon o stavbnih zemljiščih – v nadaljevanju ZSZ (3)) je bila s tem (parcelacijo) določena gradbena parcela (ki je stavbno zemljišče, na katerem stoji stavba (stavbišče) in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče)) (4). Navedena odločba zato dokazuje obseg funkcionalnega zemljišča (stavbišče ni sporno), pripadajočega stanovanjski stavbi (polovici dvojčka), ki je bila predmet citirane kupoprodajne pogodbe z dne 15. 11. 1991 (pogodba tožnice z RS), kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pritožniki pa v pritožbi neutemeljeno grajajo. Ne le, da iz citiranih predpisov izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru za gradbeno parcelo, ki obsegala stavbišče (na katerem stoji stavba) in stavbi pripadajoče funkcionalno zemljišče, temveč na to jasno kaže tudi dejansko stanje navedene parcele s citiranimi katastrskimi podatki (nesporno), ko gre za stavbišče s stanovanjsko hišo in dvorišče, na kar nenazadnje kaže tudi že sama površina sporne parcele.
Izhajajoč iz dejanske ugotovitve, da gre pri sporni parceli za stavbišče in funkcionalno zemljišče (in je šlo za tako parcelo (v prostorskem smislu), to je (stavbišče in) funkcionalno zemljišče, v trenutku uveljavitve ZLNDL), je glede na dejanske ugotovljene okoliščine potrebno samo še ugotoviti, kdo je glede na naravo (prostorsko) navedene sporne parcele bil imetnik pravice uporabe navedene parcele v času uveljavitve ZLNDL. Upoštevajoč naravo zemljišča, vse citirane predpise (vključno z določbami 12. člena ZTLR (5)), (6) kot tudi določbe SZ o lastninjenju stanovanjskih hiš, prevzemu pravic in obveznosti lastnikov stanovanj(skih hiš) in glede funkcionalnega zemljišča (vključno z lastninskopravnimi razmerji glede funkcionalnega zemljišča), (7) je (več kot jasno) v sistemu družbene lastnine sporna parcela pripadala lastniku stavbe, lastnica stavbe pa je nesporno v času uveljavitve ZLNDL bila tožnica (če že ne lastnica, pa imetnica vseh pravic, kot da bi bila lastnica – 118. člen SZ). Ker je iz navedenih okoliščin obravnavane zadeve povsem jasno, da je bila v trenutku uveljavitve ZLNDL imetnica pravice uporabe sporne parcele tožnica, z uveljavitvijo ZLNDL pa je postala lastnica sporne nepremičnine, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in je pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo (8). Pravno nepomembne so zato pritožbene trditve o tem, ali je tožena stranka (njeni pravni predniki) izgubila ali ni izgubila pravice uporabe, kot tudi (kot že navedeno) druge pritožbene trditve (ne glede na sicer napačno stališče sodišča prve stopnje glede (ne)zakonitosti vknjižbe lastninske pravice tožencev).
Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka (tožene stranke) je obsežena v izreku o zavrnitvi pritožbe in ima podlago v prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.
(1) Po citirani zakonski določbi preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava;
(2) ZUN, ki je veljal (oz. se uporabljal) tako v času uveljavitve SZ (19. 10 1991), kot v času parcelacije (v letu 1999), je glede parcelacije (46. do 48. člen) določal: (46. člen) Z načrtom gradbenih parcel, ki je sestavina prostorskega izvedbenega načrta oziroma lokacijske dokumentacije, se določijo gradbene parcele za graditev objektov in za druge posege v prostor.
Gradbena parcela je stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče) in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče).
Funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev.
(47. člen) Parcelacija stavbnih zemljišč se na terenu izvede na podlagi načrta gradbenih parcel iz sprejetega prostorskega izvedbenega načrta oziroma načrta gradbenih parcel iz lokacijske dokumentacije, na podlagi katere je bilo izdano lokacijsko dovoljenje.
(48. člen) Za geodetske zadeve pristojni občinski upravni organ obvesti za urejanje prostora pristojni upravni organ o vsaki delitvi parcel na stavbnem zemljišču, ki jo izvrši na zahtevo njihovega lastnika ali uporabnika.
(3) Po drugem odstavku 15. člena ZSZ je lastnik stavbe imel pravico uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču, dokler stoji stavba; ta pravica se ni mogla samostojno prenašati.
(4) Parcelacija v nasprotju s citiranimi predpisi ni bila dopustna;
(5) 12 člen ZTLR je določal: „Če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja.Pravico uporabe iz prvega odstavka tega člena je mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi“.
(6) Več o tem glej prispevek dr. Mihe Juharta „Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise“, Pravna praksa št. 3/2008, GV Založba;
(7) Prvi odstavek 111. člena (Republika Slovenija postane z dnem uveljavitve tega zakona lastnica družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih je imela pravico uporabe), 118. člen (s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe kupec prevzame vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, če ni v tem zakonu drugače določeno), prvi odstavek 9. člena (funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše je po tem zakonu tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno njeni redni rabi in brez katerega ne more funkcionirati, kot npr.: dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek in podobno) in tretji odstavek 12. člena - lastninskopravna razmerja (o (so)lastnini funkcionalnega zemljišča);
(8) O tem, da je bila stavba, na kateri ima tožnica lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, glej v točki 1. obrazložitve navedene razloge sodišča prve stopnje, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje in jih ne ponavlja; dodaja le, da razlogi o navedenem ne temeljijo na v pritožbi grajani odločitvi, ki naj bi temeljila na odločbi Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Vič z dne 29. 3. 1960.