Jedro

ZOZP določa zamudo le za primer, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, zato se o zamudi z izplačilom odškodnine odloča na podlagi OZ.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem in stroškovnem delu v toliko spremeni: - da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 25.770,00 EUR za čas od 1. 2. 2013 do 10. 4. 2013 in zakonske zamudne obresti od zneska 340,00 EUR za čas od 28. 3. 2013 do 10. 4. 2013, - da se znesek 1.887,23 EUR nadomesti z zneskom 2.565,73 EUR.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 117,34 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik, takrat star 56 let, se je kot voznik motornega kolesa poškodoval v prometni nesreči, ki se je zgodila 1. 9. 2010. Od toženke s tožbo zahteva povrnitev denarne odškodnine za v tem škodnem dogodku utrpelo nepremoženjsko in premoženjske škodo.

2. Z izpodbijanim delom uvodoma navedene odločbe je sodišče prve stopnje v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek, in sicer za: - 11.577,10 EUR denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje do plačila, - zakonske zamudne obresti od plačanih 25.700,00 EUR za nepremoženjsko škodo za čas od 1. 2. 2013 do 10. 4. 2013, - ter zakonske zamudne obresti od denarne odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer od 340,00 EUR za čas od 28. 3. 2013 do 10. 4. 2013 ter od 70,00 EUR za čas od 4. 10. 2010 do 10. 4. 2013. Toženki je še naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške.

3. Zoper zgoraj predstavljeni zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo s prisojo nadaljnje odškodnine v višini 11.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi in zakonskih zamudnih obresti od že plačanih 26.110,00 EUR od nastanka zamude dalje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožba trdi, da je podano očitno neskladje med obrazložitvijo izpodbijane sodbe ter ugotovitvami v izvedenskem mnenju o trajanju in intenzivnosti primarnega strahu iz razloga, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik utrpel le kratkotrajen primarni strah, čeprav iz mnenja izvedenca Demšarja, na katerega se je sodišče oprlo, izhaja, da je primarni strah pri tožniku vztrajal vse do zaključene kirurške obravnave. Meni, da je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Gornji postopkovni očitek gre zaradi uveljavljanja, da obstoji v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini mnenja in mnenjem, pravno opredeliti kot očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Nadalje pa gre pojasniti, da je strah enotna oblika nepremoženjske škode (132. člen in prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) vendar sodna praksa ločuje primarni in sekundarni strah, pri čemer se ta delitev nanaša na čas nastanka strahu glede na škodni dogodek oziroma na njegov izvor. Primarni strah nastane neposredno pred za življenje ter telesno duševno integriteto nevarnim dogodkom ali nevarno situacijo in med njunim trajanjem. Je neposredna afektivna reakcija na nevaren dogodek ali situacijo in praviloma popusti, ko preneha nevarna situacija in se prične intelektualna obdelava dogodka. Sekundarni strah pa je strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka (strah zaradi izida zdravljenja, strah pred morebitnimi posledicami, strah pred mučnim zdravljenjem, strah pred operacijo ipd.). Opredelitev strahu kot primarnega ali sekundarnega je torej pravno vprašanje in je zato pridržana sodišču.(1)

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika in mnenj izvedencev ugotovilo, da je tožnik neposredno pred, med in po samem trčenju prestajal smrtni strah, saj ni bil nezavesten ter je celotno dogajanje intenzivno doživljal skupaj dve do tri minute in da je bil tožnikov strah kasneje strah povezan z zdravstvenimi posegi takoj po škodnem dogodku. S tem, ko je kot primarni strah ovrednotilo smrtni strah v trajanju dve do tri minute, ker samo ta predstavlja tožnikov odziv na trčenje z zavarovanko, je trajanje primarnega strahu pravno ovrednotilo. Sodišče je torej opravilo pravno izpeljavo, ne napačno preneslo dejanske ugotovitve izvedenca v obrazložitev sodbe kot to očita pritožba. Zato postopkovni očitek ni utemeljen. Pri tem se ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje pravno opredelitev primarnega strahu naredilo na podlagi ugotovljene tožnikove reakcije na škodni dogodek, pravna opredelitev primarnega strahu izkaže tudi za materialnopravno pravilno.

10. Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov prvostopenjske sodbe. Zato pritožbeno sodišče na tem mestu povzema le, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel večkosovni zlom pod obema grčama v zgornjem delu desne stegnenice, zvin palca leve roke in posttravmatsko stresno motnjo.

11. Sodišče prve stopnje je za nepremoženjsko škodo denarno odškodnino odmerilo na 31.500,00 EUR (11.000,00 EUR za telesne bolečine, 2.500,00 EUR za strah, 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 15.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti).

12. Pritožbeno sta sporni odmeri višine denarne odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi z odmero pritožba trdi, da je v skladu z obstoječo sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 409/2009, II Ips 116/2009 in II Ips 574/2009) znesek denarne odškodnine za strah občutno prenizek, saj ob prometni nezgodi tožnik utrpel smrtni strah, sekundarni strah pa je bil zelo intenziven do zmeren in je bil dolgotrajen. Meni, da je iz tega naslova potrebno tožniku prisoditi še nadalje zahtevanih 2.500,00 EUR. Glede denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa utemeljuje, da je prvo sodišče premalo upoštevalo, da je tožnik oviran na vseh ravneh življenja in da je na določenih povsem onemogočen, da absolutni deficit gibljivosti tožnikovega desnega kolka predstavlja 30% telesno okvaro ter da bodo tožnikove psihološke težave v prometu, katerih v celoti ni bilo možno odpraviti niti s psihiatrično pomočjo, prisotne še vse njegovo preostalo življenje. Sklicujoč se na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 116/2009, II Ips 267/99, II Ips 529/2003 in II Ips 127/2007 trdi, da za to obliko nepremoženjske škode tožnik utemeljeno zahteva še 9.000,00 EUR.

13. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

14. Ob ugotovitvah prvega sodišča se relevantne navedbe pritožbe izkažejo za nekoliko pretirane. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine, sploh tožnikovo starost in obseg področij, na katerih se objektivne prizadetosti tožnika odražajo, nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine, saj je prvo sodišče pri odmeri obeh v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Skupni odmerjeni znesek 31.500,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 29,1 takratne povprečne neto plače (Uradni list RS št. 5/2016). Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo(2), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tudi zneska denarne odškodnine za posamezni obliki nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

15. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno materialnopravno zaključilo, da toženka ni bila v zamudi s plačilom zneskov 25.700,00 EUR (nepremoženjska škoda), 340,00 EUR (potni stroški) in 70,00 EUR (stroški izposoje invalidskega vozička), saj so bili plačani šele10. 4. 2013, torej potem, ko je bila toženka že v zamudi.

16. Stališče sodišča prve stopnje, da gredo tožniku v konkretnem primeru zamudne obresti od poteka tri mesečnega roka od postavitve predpravdnega odškodninskega zahtevka, ni pravilno. V drugem odstavku 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu(3) (v nadaljevanju ZOZP) je namreč urejena zamuda le za primer, če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena. V obravnavanem primeru odgovornost res ni bila sporna, vendar je moral tožnik zato, ker je bil sporen obseg škode, vložiti tožbo na izplačilo odškodnine. Ker je bilo tožnikovemu zahtevku (delno) ugodeno, se je izkazalo, da škoda (v predpravdnem postopku) ni bila v celoti ocenjena. Zato ne gre za primer, ko zamudo ureja ZOZP in gredo tožniku zamudne obresti na podlagi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

17. Tožnik s tožbo od zneska 70,00 EUR neutemeljeno zahteva obresti že od nastanka škode. Zamuda se namreč ne veže na nastanek škode (primerjaj 165. člen OZ), saj je za nastanek zamude potrebna zahteva za plačilo obveznosti. Takšno stališče temelji na 378. členu OZ, po katerem zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi, pa tudi na 299. členu OZ, po katerem pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosego izpolnitve zahteva izpolnitev obveznosti.

18. Toženka je predpravdni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo prejela 17. 1. 2013. Določba 943. člena OZ določa, da mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Ker tekom postopka niso bile zatrjevane kakšne posebne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo zaradi ugotovitve višine obveznosti zavarovalnice potrebno posredovanje sodišča, ali da so obstajale kakršnekoli ovire za plačilo zavarovalnine, se izkaže, da je toženka v zamudi s plačilom zneskov 25.700,00 EUR, 340,00 EUR in 70,00 EUR od petnajstega dne po prejemu zahtevka, torej od 1. 2. 2013 dalje (62. člen OZ). Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo zato potrebno zaključiti, da je tožnik upravičen do plačila zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 25.770,00 (= 25.700,00 + 70,00) EUR za čas od 1. 2. 2013 do 10. 4. 2013, od zneska 340,00 EUR pa od 28. 3. 2013 do 10. 4. 2013. V presežku, ko je tožnik od zneska 70,00 EUR zahteval plačilo obresti še za čas od 4. 10. 2010 do 31. 1. 2013 pa je bil tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen.

19. V prvostopno odločitev o stroških zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje ni bilo potrebno poseči, ker prvostopno ugotovljeni uspeh navkljub spremembi odločitve o zakonskih zamudnih obrestih in stroških postopka ostaja enak (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP).

20. Tožnik utemeljeno opozarja, da sodna taksa za tožbo (915,00 EUR) in s plačilom sodne takse nastali strošek bančne provizije (1,90 EUR) predstavljata potrebna stroška za to pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede na to, da ju je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno upoštevati, je toženka dolžna tožniku glede na dosežen uspeh v pravdi poleg prisojenih 1.887,23 EUR povrniti še 678,50 EUR (= 74 % od 916,90 EUR), skupno torej 2.565,73 EUR.

21. Pritožbi je bilo potrebno delno ugoditi zaradi pravilne uporabe materialnega prava in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu, v katerem se pritožba ni izkazala za utemeljeno, ker niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno v pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

22. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov, sorazmernih pritožbenemu uspehu (drugi odstavek 165. člena, drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. čelna ZPP). Upoštevaje dejstvo, da sta bili spremenjeni le odločitvi o stranskih terjatvah, ne pa absolutni znesek zavrnilne sodbe, gre oceniti, da je tožnik s pritožbo uspel v 10 %. Potrebni pritožbeni stroški znašajo 1.173,43 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 164). Upoštevaje pritožbeni uspeh je tako toženka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 117,34 EUR. V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13.12.2006).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 432/2003. Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II DoR 110/2011, VIII Ips 409/2009, II DoR 499/2010. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 70/1994, 29/1996, 67/2002, 13/2005, 30/2006, 114/2006 - ZUE, 52/2007.