Jedro

Upnik mora dolžniku povrniti le stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Temeljni princip glede povrnitve stroškov je namreč v izvršilnem postopku osnovan na okoliščini, da je dolžnik tisti, ki je zaradi neizpolnitve obveznosti povzročil potrebo po izvršilnem postopku.

Odločitev, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka, je pravilna. Dolžnik je dolg res poravnal še pred prejemom sklepa o izvršbi, vendar pa že po njegovi izdaji in že po prejemu obvestila o poskusu vročitve sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je bil izvršilni postopek zoper dolžnika sprožen utemeljeno, poleg tega pa je dolžnik dolg plačal le delno. Upnik sicer res ni podal umika predloga za izvršbo, je pa s tem, ko ni vložil odgovora na ugovor in so se zatrjevana dejstva štela za resnična, izvedeno plačilo konkludentno priznal, in to v še primernem in razumnem časovnem razmiku. Sámo dejstvo, da je dolžnik ugovor vložil, še preden je upnik plačilo priznal, za zaključek, da je upnik stroške ugovora dolžniku povzročil neutemeljeno, ob opisanem ne zadošča, kljub temu, da je moral dolžnik sicer ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti zaradi varstva svojih pravic v postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 1. 12. 2016 delno ugodilo tako, da je izvršbo delno ustavilo za dne 7. 12. 2016 plačanih 4.712,58 EUR, in stroške upnika, odmerjene v tretjem odstavku izreka, znižalo za 30,00 EUR (na 44,00 EUR) (1. točka izreka sklepa). V preostalem delu je dolžnikov ugovor zavrnilo (2. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tudi predlog dolžnika za povrnitev ugovornih stroškov (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper 3. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik zaradi kršitve šestega odstavka 38. člena ZIZ in zaradi neskladja z ustaljeno sodno prakso. Navaja, da je glavnico poravnal že 7. 12. 2016, upnik pa kljub temu vse do vložitve dolžnikovega ugovora (28. 12. 2016) izvršbe ni umaknil. S tem je dolžniku neutemeljeno povzročil stroške ugovornega postopka, saj dolžniku stroški v primeru, če bi upnik predlog za izvršbo umaknil, ne bi nastali. Ob tem se sklicuje na odločbo VSL III Cp 608/2004 z dne 16. 6. 2004. Navaja, da ob plačilu glavnice še ni vedel, da je upnik vložil predlog za izvršbo, upnik pa je s svojo neaktivnostjo dolžniku povzročil stroške ugovora. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se predlogu dolžnika za povrnitev stroškov ugovora ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno z določbo šestega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) mora upnik dolžniku povrniti le stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Temeljni princip glede povrnitve stroškov je namreč v izvršilnem postopku osnovan na okoliščini, da je dolžnik tisti, ki je zaradi neizpolnitve obveznosti povzročil potrebo po izvršilnem postopku (prim. VSM sklep I Ip 398/2016 z dne 12. 9. 2016).

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je upnik 30. 11. 2016 zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Sodišče prve stopnje je 1. 12. 2016 izdalo sklep o izvršbi, ki je bil dolžniku vročen s fikcijo dne 21. 12. 2016, pri čemer je bilo dolžniku obvestilo o poskusu vročitve sklepa o izvršbi v nabiralniku puščeno že 6. 12. 2016. Dolžnik je 28. 12. 2016 vložil ugovor, v katerem je zatrjeval, da je dolg že poravnal, priložil pa je tudi potrdilo o plačilu zneska 4.712,58 EUR z dne 7. 12. 2016. Dolžnikov ugovor je bil skladno z določbo prvega odstavka 57. člena ZIZ vročen upniku, ki odgovora nanj ni podal. 6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikovemu ugovoru delno ugodilo za plačani znesek, v preostalem pa je ugovor zavrnilo in sklenilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka. Višje sodišče navedeno odločitev o stroških ugovornega postopka sprejema kot pravilno. Iz zgoraj pojasnjenega časovnega poteka izhaja, da je dolžnik dolg res poravnal še pred prejemom sklepa o izvršbi, vendar pa že po njegovi izdaji in že po prejemu obvestila o poskusu vročitve sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je bil izvršilni postopek zoper dolžnika sprožen utemeljeno, poleg tega pa je dolžnik dolg plačal le delno. Upnik sicer res ni podal umika predloga za izvršbo, je pa s tem, ko ni vložil odgovora na ugovor in so se zatrjevana dejstva štela za resnična, izvedeno plačilo konkludentno priznal, in to v tudi po mnenju višjega sodišča še primernem in razumnem časovnem razmiku. Sámo dejstvo, da je dolžnik ugovor vložil, še preden je upnik plačilo (smiselno) priznal, za zaključek, da je upnik stroške ugovora dolžniku povzročil neutemeljeno, ob opisanem ne zadošča, kljub temu, da je moral dolžnik sicer ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti zaradi varstva svojih pravic v postopku.

7. V zvezi s sklicevanjem na odločbo VSL III Cp 608/2004 z dne 16. 6. 2004 višje sodišče pojasnjuje, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni obvezni formalni pravni vir, temveč je sodnik pri odločanju vezan na ustavo in zakon, splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe (3. člen Zakona o sodiščih). Poleg tega pa zgolj iz ene odločbe tudi ni mogoče sklepati na enotno in ustaljeno sodno prakso glede izpostavljenega vprašanja.

8. Glede na navedeno je dolžnikova pritožba neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani 3. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).