Jedro

Dogovarjanje o znižanju plač, ki je potekalo pri toženi stranki, nima pravnih posledic za zaposlenega. Ker pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka sklenila s tožnico, ni bila spremenjena, je tožnica upravičena do neznižanega zneska plače po tej pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna plačo za meseca junij in julij 2008 v bruto znesku 2.524,93 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke in tožnici izplača skupni neto znesek 1.776,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 881,91 EUR od 16. 7. 2008 do plačila in od zneska 894,23 EUR od 16. 8. 2008 do plačila (1. točka izreka), da tožnici izplača celotni regres za letni dopust za leto 2008 v višini bruto 589,19 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke in tožnici izplača neto znesek 480,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2008 do plačila (2. točka izreka), ter da tožnici plača odpravnino v višini 258,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2008 do plačila (3. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 623,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da sodišče ni v celoti raziskalo dejanskega stanja, oziroma toženi stranki ni omogočilo, da bi na kakršen koli način dokazala svoje navedbe. Poudarja, da je predlagala izvedbo številnih dokazov, ki jih sodišče ni izvedlo. Obrazložitev sodišča, da so ostali dokazni predlogi nepotrebni, po njenem ne zadostuje, saj bi moralo sodišče to v sodbi obrazložiti. Glede navedb, da je bil med strankama sklenjen dogovor o znižanju plač zaradi likvidnostnih težav, je tožena stranka predlagala zaslišanje takratnega direktorja tožene stranke in računovodje ter izvedenca finančne stroke, ki bi pregledal dokumentacijo v zvezi s finančnim stanjem družbe. Dogovor o znižanju plač je bil sklenjen, o čemer je bila seznanjena tudi tožnica. Če je tožnica na zaslišanju to zanikala, to ne pomeni, da tega dogovora ni bilo. Ker sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka, tožena stranka v postopku ni imela enakih možnosti obravnavanja pred sodiščem. Ker se je bila tožnica s toženo stranko pripravljena poravnati, po njenem obstaja možnost, da je dogovor o znižanju plač obstajal. Tožnica je, ko je uvidela, da dogovor ne bo sklenjen, to zanikala, kar pa ne pomeni, da o znižanju ni bilo govora oziroma dogovora. Nadalje navaja, da tožnica ni dokazala svoje navedbe, da ji novi delodajalec ni izplačal dela regresa za leto 2008. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do višine regresa za letni dopust. Tožnica je namreč upravičena do regresa le za tiste mesece, ko je bila zaposlena pri toženi stranki. Podrejeno se pritožuje tudi glede odločitve o pravdnih stroških. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008 - v nadaljevanju: ZPP), ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo obrazložilo z ustreznimi pravnimi in dejanskimi zaključki, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, glede na pritožbene navedbe pa, upoštevaje 1. odstavek 360. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, dodaja naslednje.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica vtožuje izplačilo plače za meseca junij in julij 2008, regresa za letni dopust za leto 2008 in odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pravno podlago za odločitev predstavljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007 – v nadaljevanju: ZDR). Skladno z 42. členom ZDR je obveznost plačila temeljna obveznost delodajalca. Delodajalec mora delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR. Po 1. odstavku 126. člena ZDR je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Skladno s 1. odstavkom 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Regres se mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti pa se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta (2. in 3. odstavek 131. člena ZDR). Delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je dolžan delavcu na podlagi 109. člena ZDR izplačati odpravnino. Če je delavec pri delodajalcu zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto do pet let, mu pripada odpravnina v višini 1/5 povprečne mesečne plače, ki jo je prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za vsako leto dela pri delodajalcu (3. alineja 2. odstavka 109. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, in sicer na podlagi listin v spisu (priloge A2 do A11 in B2) in tožničine izpovedi, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej da tožnici tožena stranka ni izplačala plače za meseca junij in julij 2008, regresa za letni dopust za leto 2008 in odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja. Pravilno je ugotovilo, da pri toženi stranki ni bil sklenjen dogovor o znižanju plač zaradi likvidnostnih težav. Pri tem je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, med njimi tudi zaslišanje tedanjega direktorja tožene stranke in računovodje ter pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke. Izvedbo teh dokazov je tožena stranka predlagala v dokaz zatrjevanemu dejstvu, da je prišlo pri toženi stranki zaradi likvidnostnih težav do pogovorov oziroma dogovorov o znižanju plač zaposlenim. Na izrecen poziv sodišča prve stopnje, ali so bili v zvezi z znižanjem plače pri toženi stranki izdani kakšni sklepi, je tožena stranka navedla, da sklepi o znižanju plač pri toženi stranki niso bili izdani v pisni obliki. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pogovarjanje oziroma dogovarjanje pri toženi stranki o znižanju plač nima nobenih učinkov ali posledic za zaposlene. Ker je torej že sama tožena stranka v postopku zatrjevala, da so se sicer dogovarjali o znižanju plač, do sklepa oziroma do spremembe individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2007 pa ni prišlo, je bilo za razjasnitev dejanskega stanja s tem v zvezi nepotrebno izvajati kakršne koli predlagane dokaze. Zatrjevanje tožene stranke v pritožbi, da je do tega dogovora prišlo, je torej neutemeljeno. V pravdnem postopku je sicer res potrebno zagotoviti enakopravnost in procesno ravnotežje strank, vendar v obravnavanem primeru glede na navedeno to ravnotežje ni bilo porušeno. Skladno z 287. členom ZPP izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odstavek 287. člena ZPP). Dokazne predloge tožene strank je sodišče prve stopnje zavrnilo že v sklepu, sprejetem na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 30. 6. 2009 (zapisnik v spisu na list. št. 33 - 38). Sicer je obrazložilo le, da so ti predlagani dokazi nepotrebni. V izpodbijani sodbi pa je sodišče prve stopnje dokazni sklep dodatno obrazložilo s tem, da je ocenilo, da je izvedlo vse dokaze, ki so relevantni za obravnavano sporno razmerje, zato je ostale dokazne predloge zavrnilo. Zavrnitev predlaganega izvedenca finančne stroke in priče – tedanjega direktorja tožene stranke pa je še posebej obrazložilo. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje dokaznega sklepa ni obrazložilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do celotnega regresa za letni dopust za leto 2008, in ne le do njegovega sorazmernega dela, kot to zmotno meni tožena stranka. Tožnica je bila s toženo stranko v delovnem razmerju na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2007 od dne 28. 5. 2007 do dne 31. 7. 2008. V letu 2008 je bila tako tožnica pri toženi stranki zaposlena več kot šest mesecev in je pridobila pravico do celotnega letnega dopusta. Skladno s 161. členom ZDR delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. S tem je tožnica pridobila pravico do celotnega regresa za letni dopust pri toženi stranki, upoštevaje tudi, da se je pri novem delodajalcu zaposlila šele dne 16. 12. 2008 in ji le-ta sorazmernega dela regresa ni izplačal, kot je izpovedala tožnica, sodišče pa ji je utemeljeno sledilo. Delavec ima pravico le do sorazmernega dela regresa le v primeru, da ima pravico le do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta (4. odstavek 131. člena ZDR). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do višine regresa za letni dopust. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da plačilna lista za mesec avgust 2008 vsebuje podatek o višini regresa za letni dopust, in sicer znaša po tej plačilni listi 589,19 EUR bruto. Takšen znesek regresa za letni dopust za leto 2008 je sodišče prve stopnje tožnici tudi prisodilo (2. točka izreka).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.