Jedro

Ker je pogodba o prenosu lastninske pravice na zarubljenem vozilu navidezna, je zahtevek na nedopustnost izvršbe na vozilu neutemeljen.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v odločitvi o stroških (točka II. izreka) razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka I.1. in 2. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo o stroških postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba tožene stranke v izvršilni zadevi Ig 2004/00345 Okrajnega sodišča v Krškem z rubežem in prodajo tožničinega tovornega vozila Megirus deutz reg. št. KK... nedopustna in da ji je toženec dolžan povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je glede stroškov postopka odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 1.220,91 EUR.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bila prodajna pogodba za sporno vozilo sklenjena 9.5.2005, saj je bilo to storjeno 9.2.2005. To pa pomeni, da je tožnica postala lastnica spornega vozila že prej, preden je bil opravljen rubež. Pogodba, ki sta jo sklenila tožnica in G. A., je veljavna, saj je tožnica plačala kupnino in vozilo prevzela v last in posest, saj z njim od 16.2.2005 opravlja prevozniško dejavnost. Po mnenju pritožnice je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da naj bi šlo za navidezen pravni posel. Prodajna pogodba je namreč po njenem mnenju veljavna in ima pravno veljavni učinek. V obravnavani zadevi ni šlo za razhajanje med voljo in izjavo, saj je med pogodbenima strankama obstajala volja v smeri, da se s pravnim poslom prenese lastninska pravica na tožnico, ki je odpirala in odprla samostojno prevozniško dejavnost. Pogodba je bila sklenjena in realizirana, saj je bil prenos lastninske pravice opravljen in torej še zdaleč ni nikakršne navideznosti. Tožnica vozilo tudi uporablja za potrebe prevozniške dejavnosti. Ne drži tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnica kupnine ni plačala, saj je povedala, da je denar namenila za plačilo kredita za hišo, ki je bila tisti čas pod hipoteko. Po mnenju pritožnice pa ta okoliščina tudi ni pomembna za samo zadevo glede na to, da je bil prenos lastninske pravice nanjo veljavno opravljen. Pritožnica nadalje opozarja, da odločitev o stroških postopka ni obrazložena, čeprav jo je pritožbeno sodišče že ob prvi razveljavitvi sodbe opozorilo, da je to dolžno storiti. V tem delu se sodbe ne da preizkusiti. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti v smislu določbe 443. člena ZPP, saj vrednost spora ne presega 2.000,00 EUR, zato se sodba lahko izpodbija le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pri odločitvi o pritožbi vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku na prvi stopnji. Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj je bila sklenjena prodajna pogodba za tovorno vozilo, protispisna. Njene trditve, da je lastnica od 9.2.2005 in ne od 9.5.2005 kot je ugotovilo prvostopno sodišče, namreč izhajajo iz fotokopije prometnega dovoljenja. Kljub temu pritožbeno sodišče sodi, da je odločitev pravilna. Za odločitev relevantne dejanske okoliščine so naslednje: - toženec je v novembru 2004 vložil predlog za izvršbo proti tožničinemu očetu zaradi izterjave denarne terjatve in predlagal izvršbo na denarna sredstva na dolžnikovem osebnem računu in na njegove premičnine; - izvršba na denarna sredstva je bila takoj ustavljena, ker na računu ni bilo sredstev in tudi ne prilivov, zato je sodišče v decembru 2004 določilo izvršitelja, da opravi izvršilna dejanja dovoljene izvršbe na premičnine; - dolžnik A. G. in njegova hči - tožnica sta 9.2.2005 sklenila prodajno pogodbo za dolžnikovo tovorno vozilo za dogovorjeno kupnino 8.000.000,00 SIT; - tožnica je 16.2.2005 registrirala dejavnost opravljanja prevozov v cestnem prometu, vožnje je opravljal njen oče; - tožnica je bila tedaj študentka brez rednih dohodkov; - izvršitelj je dne 1.3.2005 opravil rubež premičnin na dolžnikovem domu in zarubil tudi sporno tovorno vozilo, zato je tožnica vložila ugovor tretjega in pozneje zaradi toženčevega nasprotovanja ugovoru tudi tožbo, ki je predmet tega postopka.

Ob upoštevanju določbe 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je ugovor tretjega, da izvršba na določeno stvar ni dopustna, utemeljen v primeru, če tretji dokaže, da ima na stvari takšno pravico, ki preprečuje izvršbo. Tožnica zatrjuje, da ima na zarubljenem vozilu lastninsko pravico, katero je pridobila na podlagi veljavnega pravnega posla, sklenjenega z dolžnikom dne 9.2.2005. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da je prodajna pogodba, sklenjena med tožnico in njenim očetom navidezna, zato v smislu določbe 1. odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nima pravnega učinka. Ob upoštevanju okoliščin, da je bila pogodba sklenjena v kratkem času po določitvi izvršitelja, ki je moral opraviti rubež premičnin in da tožnica kot študentka ni bila niti strokovno usposobljena, niti ni bilo potrebe, da bi se začeli ukvarjati s prevozniško dejavnostjo z istim vozilom in za istega naročnika, kot jo je do tedaj opravljal njen oče, ki je zanjo prevoze opravljal še naprej, sledi logičen zaključek, da je prišlo do sklenitve pogodbe in prenosa dejavnosti le zato, da bi se tožničin oče izognil dovoljeni izvršbi na njegove premičnine. Tožničina trditev, da se je začela ukvarjati s to dejavnostjo zato, da bi s fantom M. B. imela dohodek za preživetje, je neprepričljiva. M.B. namreč tedaj še sploh ni imel vozniškega dovoljenja za tovorna vozila, do 1.4.2008 je bil redno zaposlen v Revozu, tožnica pa je bila študentka še v letu 2008, kar pomeni, da v februarju 2005, ko je bila stara 20 let in se je komaj vpisala v visoko šolo, ni realno, da bi imela resen namen ukvarjati se s prevozniško dejavnostjo. Njen fant bi potem, ko bi opravil ustrezen vozniški izpit, lahko vozil tudi za njenega očeta in na ta način zaslužil, če je želel opravljati poklic voznika. Tudi njene trditve o načinu poravnave kupnine so nerealne. Znesek 8.000.000,00 SIT predstavlja veliko denarja. Tožničine trditve, da sta ji pomagala fant in mama in da je kupnino poravnala tako, da je poplačala očetov dolg drugemu upniku, niso prepričljive. Od kje bi 20-letno dekle dobilo več milijonov tolarjev, tožnica ni pojasnila. Tudi njen fant z osnovnošolsko izobrazbo z delom v Revozu ni mogel ustvariti velikih prihrankov, kakšnih izrednih virov pa tožnica ni omenjala. Zakaj njena mati, če je imela denar, njen mož kot samostojni podjetnik pa je očitno zašel v hudo finančno stisko, ni dala denarja direktno za poplačilo dolgov njegovih upnikov, pač pa ga je podarila hčeri, da je ta lahko kupila tovorno vozilo od očeta. Vse te okoliščine, ki sicer ne predstavljajo direktnih dokazov, pač pa indice, da je bila prodajna pogodba le navidezna, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na pravilnost zaključka o tem, da sta tožnica in njen oče hotela, da nastane posel le navidez, na zunaj in s ciljem, da se prepreči izvršba na tovorno vozilo, s katerim je oče opravljal dejavnost prevozov. Njena trditev, da ni vedela za očetove dolgove ob vseh zgoraj navedenih dejanskih okoliščinah in zaključkih, ki izhajajo iz celotnega dokaznega postopka, ni sprejemljiva. Drugačna ocena izvedenih dokazov, ki jo pritožnica zatrjuje v pritožbi, ni življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Ker je torej zaključek prvostopnega sodišča o tem, da je prodajna pogodba, ki bi predstavljala pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornem tovornem vozilu v korist tožnice, če bi nastala, le navidezna, zato nima pravnega učinka, pravilen, je posledično pravilna tudi odločitev, da izvršba na tovorno vozilo ni nedopustna, saj tožnica ni dokazala, da ima na njem takšno pravico, ki preprečuje izvršbo. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o glavni stvari potrdilo in tožničino pritožbo v tem delu zavrnilo, saj je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodba pa ni obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP in 2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu stroške v znesku 1.220,91 EUR. Niti iz obrazložitve sodbe, niti iz v spisu vloženih stroškovnikov ne izhaja, katere od priglašenih stroškov je sodišče priznalo in katerih ne, saj če bi priznalo vse priglašene stroške, bi bil znesek stroškov višji. Tako je ravnalo že ob prvi odločitvi in ni upoštevalo napotka pritožbenega sodišča v sklepu z dne 14.1.2009, da je odločitev o stroških postopka potrebno obrazložiti vsaj v takšnem obsegu, da je možen preizkus odločitve. Ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP odločitev o stroških postopka razveljavilo, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more odpraviti samo. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o stroških postopka in svojo odločitev ustrezno obrazloži tako, da bo možen preizkus odločitve.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.