Jedro

V zvezi s trajanjem postopka, ki je eno od meril, ki ga je treba upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je treba upoštevati čas vložitve tožbe (28. 2. 1986) in ne šele trenutka, ko je za Republiko Slovenijo začela veljati Evropska konvencija za človekove pravice (to je 28. 6. 1994).

Pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine se določi zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, upoštevajoč načelo individualizacije (3. odst. 16. člena ZVPSBNO, ki določa merila, ki jih je treba pri tem upoštevati) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (2. odst. 16. člena ZVPSBNO, ki določa, da se denarna odškodnina za posamezno pravnomočno rešeno zadevo prizna v znesku od 300 EUR do 5.000 EUR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka in 3. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine in naložilo toženki v plačilo 4.275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, za plačilo 725,00 EUR z obrestmi, je zavrnilo. Hkrati je toženki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 494,30 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Toženka se je pritožila zoper obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v smislu pritožbenih navedb ustrezno spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da med strankama ni sporen temelj zahtevka, pač pa višina dosojene odškodnine in tek zakonskih zamudnih obresti. Temeljni postopek je dejansko trajal 22 let in 8 mesecev, vendar bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevati obdobje od uveljavitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), to je od 28. 6. 1994 dalje, ne pa celotno obdobje. S sprejetjem EKČP se je Republika Slovenija zavezala k izvajanju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Takšno stališče je uveljavljalo tudi Državno pravobranilstvo v predhodnih postopkih po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), potrdilo pa ga je tudi Vrhovno sodišče RS, ki je priporočilo upoštevanje enakih kriterijev v sodnih postopkih. Upoštevaje datum uveljavitve EKČP je postopek trajal 14 let in 3 mesece, pri čemer odpade glavni očitek prvega sodišča, da je Sodišče združenega dela potrebovalo kar štiri leta, da je sprožilo spor o pristojnosti. Glede na število stopenj v tem obdobju je primerna odškodnina, z ustreznim 55 % znižanjem, 1.620,00 EUR. Po odločitvi na drugi stopnji 12. 5. 1995 je dolgotrajnost postopka mogoče očitati sodišču prve stopnje do izdaje sodbe 11. 2. 2005, potem pa je postopek tekel brez zastojev do sklenitve sodne poravnave. Sodišče prve stopnje je dalo tudi prevelik poudarek pomenu, ki ga je imela zadeva za tožečo stranko, ki je v temeljnem sporu nastopala kot tožena stranka, ki je sklenila sodno poravnavo in se zavezala poravnati povzročeno škodo. Napačna je tudi odločitev o teku obresti od 19. 5. 2009 dalje do plačila. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka posredovala tožnici poravnalno ponudbo 14. 5. 2009, na katero tožnica, čeprav se z njo ni strinjala, ni odgovorila. Ker na poravnalno ponudbo ni reagirala, ima pravico do zamudnih obresti kvečjemu od vložitve tožbe 28. 5. 2009 dalje.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka se pritožuje zoper obsodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje, zato je v zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje pravnomočna. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

V obravnavani zadevi tožnik na podlagi določila 16. člena Zakona o varstvu pravice sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006; ZVPSBNO) uveljavlja pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine za povzročeno nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V skladu s 6. odst. 20. člena ZVPSBNO je treba uporabiti določbe ZPP za postopek v sporih majhne vrednosti, ne glede na vrsto ali višino zahtevka. Sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, ne glede na vrsto ali višino zahtevka. Sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, se sme po 1. odst. 458. člena ZPP izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP.

Pritožnica se v pritožbi strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo trajanje postopka pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici P 125/2006, tožnika T. L. zoper toženki OF, d.o.o., (tožnico v obravnavani zadevi) in T. O. G., d.d., predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku. Neutemeljeno pa nasprotuje materialnopravni presoji višine odškodnine kot pravičnega zadoščenja zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Eden od kriterijev (prim. 4. člen in 3. odst. 16. člena ZVPSBNO), ki ga mora upoštevati sodišče pri določanju višine odškodnine, je relevantno trajanje postopka. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se je v obravnavani zadevi obdobje, ki ga je treba upoštevati, začelo 28.2.1986, z vložitvijo tožbe, in ne šele 28.6.1994, ko je za Republiko Slovenijo začela veljati Evropska konvencija za človekove pravice (RKČP), kot v pritožbi vztraja pritožnik. Glede upoštevnega obdobja od uveljavitve EKČP, če se je začel postopek prej, ni domače sodne prakse (pritožnica je tudi ne navaja), kot zmotno meni pritožba. Tudi morebitne večinske sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČO) glede tega vprašanja pritožnica ni dokazala. Ne drži, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) v prispevku, objavljenem v Sodnem Informatorju št. 9/2008, zavzelo stališče, da se v primerih, ki so se začeli pred 28.6.1994, začne relevantno obdobje od uveljavitve EKČP. Prej nasprotno, VS RS je navedlo, da se relevantno obdobje za potrebe presoje odškodnine začne z vložitvijo tožbe oziroma predloga. Pritožbeno stališče pa tudi nima podlage v določbah ZVPSBNO. Na upoštevanje celotnega obdobja sojenja kaže tudi Ustava Republike Slovenije iz leta 1991, ki v 23. členu ureja pravico do sojenja v razumnem roku. To pravico pa je zagotavljala tudi Ustava Socialistične Republike Slovenije (1974) v okviru pravico do sodnega varstva (249. člen), katere bistveni sestavni del je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odločitev v razumnem času pa je tudi v interesu pravne varnosti. Gre za pravico, ki je eden od bistvenih pogojev za učinkovito uresničevanje vseh drugih človekovih pravic.

Četudi bi se upoštevala dolžina trajanja zadeve, v kateri je prišlo do tožničine kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, od junija 1994 do oktobra 2008, ko sta pravdni stranki temeljnega postopka sklenili sodno poravnavo, je pravilna določitev osnove za odmero višine odškodnine v znesku 9.500,00 EUR. Za 14 let in 3 mesece trajajoči postopek, glede na število stopenj v tem obdobju (postopek je bil izpeljan na treh stopnjah), upoštevajoč, da je od razveljavitve sodbe prvostopenjskega sodišča 12. 5. 1995 do ponovne odločitve 11. 2. 2005 (ki je bila še enkrat razveljavljena s sklepom 3. 10. 2006) prišlo šele po desetih letih, pri čemer je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prišlo do dolgega trajanja postopka zaradi ravnanja sodišča, ne pa prve toženke (tu tožnice), je to primerljiva odškodnina, kot bi jo prisodilo ESČP kot povračilo za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz 1. odst. 6. člena EKČP (primerjaj zadeve Kračun zoper R Slovenijo z dne 30.11.2006, Čakš zoper R Slovenijo z dne 7.12.2006 in Knez zoper R Slovenijo z dne 21. 2. 2008, v katerih je postopek trajal manj časa). Tudi iz razpredelnice, ki je sestavni del zgoraj omenjenega prispevka in jo Državno pravobranilstvo RS uporablja pri določanju višine izvensodnih poravnav, je razvidno, da znaša osnova za odmero denarne odškodnine v podobnih primerih celo nekaj več (9.600,00 EUR).

Neutemeljen je sicer neobrazložen pritožbeni očitek, da je prvo sodišče pri določitvi osnove za odmero odškodnine dalo preveliko težo pomenu zadeve za tožnico. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da glede na naravo spora (odškodninski spor) zadeva za tožnico ni bila neznatnega pomena, čeprav je v njem nastopala kot toženka. Iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče temu kriteriju dalo poseben pomen. Pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine se določi zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, upoštevajoč načelo individualizacije (3. odst. 16. člena ZVPSBNO, ki določa merila, ki jih je treba pri tem upoštevati) in na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (2. odst. 16. člena ZVPSBNO, ki določa, da se denarna odškodnina za posamezno pravnomočno rešeno zadevo prizna v znesku od 300 EUR do 5.000 EUR). Višina odškodnine, ki se jo je toženka v temeljni zadevi (sedaj tožnica) zavezala plačati s sodno poravnavo, ni pomembna (na višino odškodnine v tem postopku ne vpliva). Dejstvo, da je tožnica v navedeni zadevi nastopala kot toženka, ji ne more biti v breme, kot tudi ne okoliščina, da je bil postopek končan s sklenitvijo sodne poravnave. Prisojena odškodnina v znesku 4.275,00 EUR (kar predstavlja 45 % osnove za odmero odškodnine) je, po oceni pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna, v skladu s 16. členom ZVPSBNO.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja začetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o teku zamudnih obresti pravilno upoštevalo določbo 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in odločilo, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 19. 5. 2009, kot zahteva s tožbo. Ugotovitev sodišča, da je tožnica vložila predlog za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu 19. 5. 2009 in je od tedaj toženka v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, je sicer zmotna (iz priloge A2 je namreč razvidno, da se je toženka 14.5.2009 opredelila do predloga tožnice po njenem urgiranju 17.2.2009 v prilogi A3, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve. Iz predloga za poravnavo o plačilu pravičnega zadoščenja (priloga A4) je razvidno, da je tožnica uveljavljala zahtevek pri Državnem pravobranilstvu že 14. 11. 2008 (kar med strankama v postopku pred prvim sodiščem ni bilo sporno). Upoštevajoč določbo 1. odst. 19. člena ZVPSBNO, ki določa, da se mora Državno pravobranilstvo opredeliti do predloga stranke najkasneje v roku treh mesecev in da do izteka tega roka stranka ne sme uveljavljati denarne odškodnine s tožbo pred pristojnim sodiščem, je toženkina zamuda nastopila kvečjemu že 15. 2. 2009. Za nastop zamude ni odločilno, da tožnica ni odgovorila na poravnalno ponudbo Državnega pravobranilstva z dne 14.5.2009 (tožnica jo je po podatkih spisa prejela 18. 5. 2009), posredovano tožnici že po preteku zakonsko določenega roka. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnica upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe, od 28.5.2009 dalje do plačila.

Neutemeljena je pritožba zoper stroškovno odločitev. Pritožnica odmere stroškov ne izpodbija obrazloženo in veže nepravilnost strokovne odločitve na nepravilnost odločitve o glavni stari, ki je ni uspela izpodbiti s pritožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odmera stroškov materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.