Jedro

Pisna oblika pomeni, da je pogodba zapisana in podpisana. Sodna praksa tolerira tudi nečitljiv podpis, če je le mogoče ugotoviti, kdo ga je napravil oz. čigav je, kakor tudi psevdonim oz. drug zgolj za določeno osebo znan način "podpisovanja". Namen podpisa je namreč le identifikacija podpisnika. Overitev podpisa za veljavnost pogodbe ni predpisana. Overitev je v 2. odstavku 72. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določena za primer, ko pogodbenik ne zna pisati. Tak pogodbenik na listini napravi ročni znak, ki ga overita dve priči ali sodišče oz. drug organ.

Z overitvijo se potrjuje le pristnost podpisa, to pa pomeni istovetnost osebe, ki je listino podpisala oz. nanjo dala svoj ročni znak (1. odstavek 1. člena).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo ter dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložil revizijo tožnik. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da je odločitev napačna iz dveh razlogov. Pogodba je nična zato, ker je pokojni na pogodbo dal le svoj prstni odtis in se nanjo ni podpisal. Drugi razlog ničnosti pa je potrjen z izvidom zdravnika ob sprejemu izročevalca v bolnišnico z dne 25.5.1988. Kar zadeva prvi očitek, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče ni izvedlo bistvenega dokaza, to pa je dokaz, ki izkazuje zmožnost pisanja in podpisovanja izročevalca. S prstnim odtisom ni mogoče overjati neobstoječega podpisa. Poleg tega pa ni nobenega zaznamka pri overitvi, zakaj se izročevalec ni lastnoročno podpisal. Očitno je, da je izročevalec namesto podpisa dal le ročni znak iz protesta. Kar zadeva drugi razlog pa bi sodišče moralo raziskati ugovor, da je bila pogodba sklenjena v dementnem stanju izročevalca, kar dokazuje medicinska dokumentacija ob sprejemu v bolnišnico.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP), pa čeprav ga revident formalno izpodbija v okviru revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Enako velja tudi za zahtevano dopolnitev dejanskega stanja. Revizijsko sodišče mora zato dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji, sprejeti kot pravilno in popolno. Med dejanske ugotovitve na prvi stopnji, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, pa sodijo ugotovitve, da je bil izročevalec v času sklenitve izročilne pogodbe povsem psihično orientiran in ob sklenitvi ni kazal znakov neprištevnosti ali neurejenosti, zaradi katerih ne bi razumel pomena sestavljene pogodbe. Med dejanske ugotovitve sodi tudi ugotovitev, da je F. T. pri sestavi pogodbe sodeloval zelo aktivno, da je sam opozarjal na določene posebnosti konkretno dogovorjene izročnine in jo celo sam diktiral, tako da je zagotovo vedel, kaj hoče. To pa pomeni, da je ugotovitev o izročevalčevi zmožnosti izraziti pravo voljo bila ugotovljena in da v to ugotovitev revizijsko sodišče ne sme več posegati.

Sicer pa revizijsko sodišče v odgovor na revizijske ugovore le dodaja, da je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo zdravstveno dokumentacijo Z. d. Ž., poleg tega pa je v zvezi z zdravstvenim stanjem izročevalca v času sklepanja pogodbe zaslišalo lečečega zdravnika dr. L. K., ki je bil pri njem tudi na dan sklenitve pogodbe.

Ostaja zato le vprašanje, ali je ročni znak na pogodbi osebe, ki sicer zna pisati, enakovreden podpisu ali ne, in če je, pod kakšnimi pogoji. Treba pa je poudariti, da tožnik še v reviziji izpodbija pristnost oz. veljavnost takšnega "podpisa" v povezavi s trditvijo, da izročevalec ni bil sposoben izraziti svoje prave volje.

Sporna pogodba je, kot je bilo med postopkom pravilno ugotovljeno, pogodba obligacijskega prava. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je za njeno veljavnost potrebna pisna oblika, ker gre za razpolaganje z nepremičnino. Pisna oblika pa pomeni, da je pogodba zapisana in podpisana. Sodna praksa tolerira tudi nečitljiv podpis, če je le mogoče ugotoviti, kdo ga je napravil oz. čigav je, kakor tudi psevdonim oz. drug zgolj za določeno osebo znan način "podpisovanja". Namen podpisa je namreč le identifikacija podpisnika. Overitev podpisa za veljavnost pogodbe ni predpisana. Overitev je v 2. odstavku 72. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določena za primer, ko pogodbenik ne zna pisati. Tak pogodbenik na listini napravi ročni znak, ki ga overita dve priči ali sodišče oz. drug organ. Situacije, ko pogodbenik zna pisati, pa tega zaradi telesne hibe ne zmore storiti, ZOR ne omenja. Poznala so ga pravna pravila par. 886. Občega državljanskega zakona, ki so določala enako obličnost tako za tistega, ki ne zna pisati kot za tistega, ki "radi hibe ne more pisati". Sodišči sta ugotovili, da je izročevalec na ta način "podpisal" pogodbo zato, ker zaradi tresoče roke in slabega vida ni mogel pogodbe čitljivo podpisati. Zato je odvetnik T. F., ki je pogodbo sestavljal, zahteval še odtis njegovega desnega kazalca, stranki pa podučil, da pogodbo overita na sodišču. Vse to sta stranki tudi storili. Stranki sta tako upoštevali obličnost, ki je potrebna za primer, ko stranka ne zna pisati. Upoštevali sta torej strožjo obličnost kot je potrebna za običajno pisno pogodbo, ker se je izročevalec nečitljivo podpisal, čeprav je sicer znal pisati. Da prstni odtis služi enakemu namenu kot podpis pa najbrž ne more biti sporno.

Če pa je tako, revizijsko sodišče šteje, da je bila pogodba tudi na ta način veljavno sklenjena.

Tudi ureditev po Zakonu o overitvi podpisov, pisave in prepisov (Uradni list SRS, št. 29/72) ne omogoča drugačne presoje. Sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da se z overitvijo potrjuje le pristnost podpisa, to pa pomeni istovetnost osebe, ki je listino podpisala oz. nanjo dala svoj ročni znak (1. odstavek 1. člena). Tudi ta zakon ne ureja situacije, kakršna je obravnavana. Zakon v 6. členu določa le, kako je treba ravnati tedaj, ko oseba ne zna pisati, ne zna brati, ko je gluha ali slepa. Le v teh primerih mora tudi sodišče navesti, da je bila overitev opravljena po določbah tega člena. To pa mora storiti zato, ker mora uradna oseba v takšnih primerih ne le overiti znak, temveč tudi prebrati listino predlagatelju ali pa mora tolmač pojasniti, za kaj gre v listini, na kateri se podpis overja. Kaj takega pa v konkretnem primeru ni bilo potrebno.

Ker torej pogodba z dne 25.5.1988 ni nična, je toženec postal z vpisom v zemljiško knjigo lastnik izročenih nepremičnin. Tožnik pa zaradi tega na dan smrti izročevalca F. T. ni postal dedič njegovega premoženja, ker premoženja tedaj ni bilo več. Zato tudi tožnikov zahtevek na izročitev stvari po stvarnem pravu ne more biti utemeljen. Po dednem pravu pa prav tako ne, ker je pravica iz 141. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78) omejena na osebe, ki imajo zapuščino v posesti kot dediči. Če gre za prenos premoženja na podlagi singularnega pravnega naslova, med katere sodi tudi sporna pogodba, ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za navadno lastninsko tožbo (37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

Zaradi vsega navedenega in ob še nadaljnjem dejstvu, da revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija ni utemeljena. Zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 154., 155. in 1. odstavku 166. člena ZPP. Tožnik revizijskih stroškov ni priglasil, toženec pa v odgovoru ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi zadeve. Zato ni bil potreben.