Jedro

Ker pritožnica ni imela položaja stranke ali stranskega udeleženca v carinskem postopku, ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje, da ima pravni interes za sodelovanje v carinskem postopku, na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Četudi te njene navedbe držijo, to ne spremeni dejstva, da ni bila stranka ali stranski udeleženec carinskega postopka in da posledično ne izpolnjuje pogoja za priznanje položaja tožnika v upravnem sporu. Pogoje za priznanje položaja tožnika v upravnem sporu določa ZUS-1. Položaja tožnika v upravnem sporu posamezniku ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP (ki določajo pogoje za udeležbo v upravnem postopku) ali na podlagi določb materialnopravnih predpisov (iz katerih izhaja, kdaj ima oseba materialnopravni interes za določen izid posameznega upravnega postopka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnica) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Koper, št. DT 4242-79/2013-4 z dne 27. 3. 2013. S to je navedeni carinski organ prve stopnje pod posamezne tarifne oznake kombinirane nomenklature dokončno uvrstil blago, ki je bilo sproščeno v prost promet na podlagi tam navedene carinske deklaracije, ter carinskemu deklarantu, družbi F., naložil v plačilo carinske dajatve v skupni višini 16.537,11 EUR. Pritožbo družbe F. je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT 498-1-21/2013-3 z dne 8. 5. 2014. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da pritožnica ni bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, kar je pogoj za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu. Prav tako pritožnica zoper izpodbijani upravni akt ni vložila pritožbe, pač pa je to storila družba F. kot carinski deklarant. Tožbo je zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker pritožnica ne more biti stranka v upravnem sporu, navedlo pa je tudi, da bi tožbo moralo zavreči tudi po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker pritožnica zoper izpodbijani upravni akt ni vložila pritožbe v upravnem postopku.

3. V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje pritožnica uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka. Navaja, da utemeljitev sodišča prve stopnje, da ni sodelovala v postopku izdaje prvostopenjske carinske odločbe, po njenem mnenju nima podlage v dejanskem stanju, saj je zoper prvostopenjsko carinsko odločbo dne 27. 3. 2013 vložila pritožbo, na katero je prvostopenjski carinski organ odgovoril dne 11. 4. 2013. O pritožbi sicer ni formalno odločil, saj je ni zavrnil ali zavrgel, vendar takšno ravnanje organa ne more biti v škodo pritožnice. Pritožnico bi moral carinski organ kot prava neuko stranko opozoriti, katere pravice in pravne interese lahko uveljavlja. Ker tega ni storil, je kršil splošno načelo varstva pravic neuke stranke. Pravni interes za sodelovanje v carinskem postopku ima, ker je kot posredni zastopanec v tej carinski zadevi tudi solidarno zavezani carinski dolžnik v skladu s tretjim odstavkom 201. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti oziroma v skladu s tretjim odstavkom 44. člena Uredbe (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku Skupnosti (Modernizirani carinski zakonik). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in tožniku prisodi povrnitev vseh stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi (med drugim), da oseba, ki je vložila tožbo, po tem zakonu ne more biti stranka.

6. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. To pomeni, da mora oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 43. oziroma 229. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

7. Iz podatkov spisa in iz samih pritožbenih navedb izhaja, da pritožnica v carinskem postopku ni imela ne položaja stranke ne stranskega udeleženca. Prvostopenjski carinski organ je ni pozval k udeležbi, udeležbe ni zahtevala, prvostopenjska carinska odločba se nanjo ne glasi, vročitve prvostopenjske odločbe ni zahtevala, vloge, ki jo je pritožnica poslala prvostopenjskemu carinskemu organu (četudi jo je naslovila kot pritožbo), pa ta ni obravnaval kot pritožbe (v njej se je pritoževala zaradi dogodkov, ki naj bi pomenili diskriminatorno obravnavanje pritožnice s strani carinskih organov).

8. Ker pritožnica ni imela položaja stranke ali stranskega udeleženca v carinskem postopku, ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje, da ima pravni interes za sodelovanje v carinskem postopku, na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Četudi te njene navedbe držijo, to ne spremeni dejstva, da ni bila stranka ali stranski udeleženec carinskega postopka in da posledično ne izpolnjuje pogoja za priznanje položaja tožnika v upravnem sporu. Pogoje za priznanje položaja tožnika v upravnem sporu določa ZUS-1. Položaja tožnika v upravnem sporu posamezniku ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP (ki določajo pogoje za udeležbo v upravnem postopku) ali na podlagi določb materialnopravnih predpisov (iz katerih izhaja, kdaj ima oseba materialnopravni interes za določen izid posameznega upravnega postopka).

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

10. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavki 154. člena Zakona o pravdnem postopka v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.