Jedro

Čeprav je tožena stranka kršila določbo 2. odstavka 209. člena ZUP, ker v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla v celoti ugotovljenega dejanskega stanja o pravnomočnih obsodbah tožnika za kazniva dejanja, pa ta kršitev ni bistvena, kolikor je tožnik med upravnim postopkom in v tožbi navedel, da je storil nekatera izmed kaznivih dejanj, ki so podlaga za oceno, da pomeni tožnik nevarnost za javni red države (3. odstavek 40. člena ZDS).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Sekretariatu za občo upravo in notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik že večkrat pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj. Tožnik je bil prav tako večkrat obravnavan in kaznovan pri sodniku za prekrške. Glede na to, da vsi postopki pred sodiščem in pred sodnikom za prekrške ter odmerjene kazni niso prinesle željenih prevzgojnih učinkov, je tožena stranka ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Zato je na podlagi 3. odstavka 40. člena navedenega zakona zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi meni, da je tožena stranka napačno uporabila določbo 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Varnost in obramba države v njegovem primeru nista ogroženi, saj tudi pravnomočne sodbe, na katere se tožena stranka pavšalno sklicuje, ne obsegajo kaznivih dejanj, ki bi predstavljala nevarnost za varnost ali obrambo države. Glede ogrožanja javnega reda, pa se tožena stranka sklicuje na odločbe sodnika za prekrške, pri čemer sploh ne pove, za kakšna kaznovanja naj bi šlo. Obseg prekrškov je namreč širok, pa tudi, če bi šlo za kaznovanje za kršitev zoper javni red in mir, zakonodajalec zagotovo ni imel v mislih vsakršne kršitve javnega reda in miru, ampak bi moral javni red biti resnično v nevarnosti. To pa v njegovem primeru ni podano, ko prihaja do fizičnega obračunavanja med dvema osebama ob družinskih prepirih in podobnem. Glede na to, da izpodbijana odločba v tem delu sploh nima razlogov, ji očita tudi absolutno kršitev določb ZUP. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Meni, da je iz listin v upravnih spisih (podatki iz kazenske evidence in iz uradne evidence ovadenih oseb zaradi kršitev javnega reda in miru) razvidno, da je tožnik pogost storilec kaznivih dejanj in prekrškov, kar po mnenju tožene stranke predstavlja tudi prihodnjo nevarnost za javni red v najširšem smislu. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. in 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče (1. odstavek); ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena, se vloga lahko zavrne osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona (to je, da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države - 3. odstavek).

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer res ni navedla v celoti ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz upravnih spisov, glede tožnikove večkratne pravnomočne obsodbe zaradi storjenih kaznivih dejanj, s čemer je kršila določbo 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po presoji sodišča pa ta kršitev ni taka, da bi lahko vplivala na odločitev tožene stranke o stvari, ki je po mnenju sodišča pravilna. Tožnik je namreč na zaslišanju pri toženi stranki dne 7.9.1992 navedel, da je bil dvakrat pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje izdajanja nekritih čekov (kazen je prestajal od 9.1.1990 do februarja 1992, ko je bil pogojno odpuščen) in za poskus posilstva. V tožbi tožnik tudi navaja pravnomočne sodbe za kazniva dejanja, za katere pa meni, da ne predstavljajo nevarnosti za varnost ali obrambo države. Zato je tožena stranka po presoji sodišča v izpodbijani odločbi pravilno ocenila, da v primeru sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije obstaja nevarnost za javni red Republike Slovenije kar pomeni, da so podani razlogi iz citiranega 3. odstavka 40. člena navedenega zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato je tudi z izpodbijano odločbo pravilno odločila, ko je zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).