Jedro

V primerih, ko pravna kvalifikacija v aktu ali v kolektivni pogodbi določenih hujših kršitev delovnih obveznosti že sama po sebi vsebuje kvalifikatorne okoliščine v smislu 89. člena ZDR, le-teh ni potrebno posebej ugotavljati.

V primeru nadaljevane kršitve delovne obveznosti se inštitut zastaranja uporablja v prid storilca, kar ima za posledico ugotovitev zastaranja posameznih kršitev, storjenih izven zastaralnih rokov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 21. 4. 1993 in sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 25. 5. 1993. Sklenilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške postopka. Pritožba podaja ugovor zastaranja disciplinskega postopka, napačne pravne kvalifikacije tožnici očitanega ravnanja, zmoten izračun nastale škode, oziroma presojo pomena večje materialne škode in nespoštovanja določb 89. člena Zakona o delovnih razmerjih pri presoji zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa. Trdi, da ni bila razporejena na delovno mesto, na katerem bi imela opravka z denarjem, oziroma z družbenimi sredstvi in da z njimi ni mogla nezakonito razpolagati, za eventualno nepravilno ravnanje blagajničark pa ne more biti odgovorna, saj nanje ni vršila prav nobenega pritiska za izplačilo gotovine na HKS kartico.

Pritožba je neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica v času od 27. 2. 1992 do 4. 3. 1993, v nasprotju z navodili o blagajniškem poslovanju, zlorabljala svojo kreditno kartico, ki jo je izdal H., tako, da je z njo dvigovala gotovinska sredstva in si na ta način pridobivala na škodo družbenega premoženja brezobrestni gotovinski kredit. Sodišče je nadalje ugotovilo, da so blagajničarke tožnici na njen predlog omogočale gotovinske dvige in bile zaradi navedenega nedopustnega ravnanja disciplinsko obravnavane, izrečen pa jim je bil tudi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev pa je bila odložena. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnica vedela, da je opisano dviganje gotovine prepovedano, pa je kljub temu napeljevala blagajničarke, ki so bile njene sodelavke, k prepovedanemu izplačilu gotovine.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je potrdilo pravno kvalifikacijo ugotovljenega ravnanja tožnice in sprejelo pravilno odločitev o tožničini odgovornosti za navedeno ravnanje, ki pomeni nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi. V spornem primeru je odgovornost tožnice kot napeljevalca k nedopustnemu ravnanju enaka, kot odgovornost blagajničark tožene stranke, saj jih je tožnica napeljevala k nedopustnemu ravnanju.

Pritožba neutemeljeno opozarja na kršitev določbe 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), ki kot zakonit opredeljuje le izrek disciplinskega ukrepa v primeru obstoja kvalifikatornih okoliščin. V spornem primeru gre za pravno ureditev na podlagi določbe 1. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije), ki dopušča, da se vnaprej opredelijo tiste kršitve, za katere se mora izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Gre za primer, ko pravna kvalifikacija določenih hujših kršitev delovnih obveznosti že sama po sebi vsebuje kvalifikatorne okoliščine v smislu 89. člena ZDR. Toženec je v Pravilniku o delovnih razmerjih (listina B 2) opredelil kršitve, med drugimi tudi kršitev, ki jo je storila tožnica, kot tako hudo, da se zanjo obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ob upoštevanju določbe 90.člena ZDR pa se izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži največ za dobo enega leta, pri čemer morajo biti podani razlogi, ki utemeljujejo odložitev izvršitve ukrepa. V tožničinem primeru je disciplinska komisija tožene stranke ugotavljala olajševalne okoliščine, t. j. tožničino dotedanjo nekaznovanost in priznanje dejanja, kot tudi obteževalne okoliščine, t. j. načina in obsega nedovoljenega pridobivanja gotovine in tako pri izbiri ukrepa upoštevalo in ocenilo vse relevantne okoliščine primera. Navedeno ravnanje kaže, da disciplinska komisija ni našla razlogov za omilitev izrečenega ukrepa, ki je podan v primeru utemeljenega pričakovanja, da delavec v prihodnje ne bo več kršil delovnih obveznosti. Tudi sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino ocenjuje pogostnost prigovarjanja tožnice k prepovedanemu izplačevanju gotovine kot tožničino vztrajnost in odločenost nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev zaključuje, da ni podanih pogojev za odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa v smislu citiranega člena ZDR.

Neutemeljena je pritožbena trditev o zastaranju disciplinskega postopka. ZTPDR v 67. členu določa zastaralne roke, v katerih je še mogoče delavca klicati na odgovornost zaradi določene kršitve obveznosti, t. j. roke, v katerih je mogoče uvesti in končati postopek za ugotovitev delavčeve disciplinske odgovornosti. V spornem primeru začetek in vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, saj je začel teči subjektivni zastaralni rok od dneva, ko se je zvedelo za tožničino zadnje nedopustno ravnanje, t. j. s 4. 3. 1993. Ker je bila dokončna odločitev o kršitvi delovnih obveznosti tožnice sprejeta dne 21. 4. 1993, so zastarale le posamezne kršitve, storjene pred 21. 10. 1992, saj je v spornem primeru šlo za nadaljevano kršitev delovne obveznosti, pri kateri se inštitut zastaranja disciplinskega postopka uporablja v prid storilca disciplinske kršitve. Vendar pritožbeno sodišče ni poseglo v izpodbijano sodbo iz razloga, ker sporno obdobje od 27. 2. 1992 do 4. 3. 1993 predstavlja le obdobje za izračun, oziroma oceno škode tožene stranke na družbenem premoženju zaradi izpada obresti in provizije, ne predstavlja pa elementa hujše kršitve delovne obveznosti po 4. točki 128. člena pravilnika tožene stranke in ne kvalifikatorne okoliščine po 89. členu ZDR. Po navedeni normi je ugotovljeno dejstvo nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi inkriminirano kot hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se obligatorno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Ob podanih razlogih je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.