Jedro

ZEPI in Uredba o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivni ali pirotehnični izdelki ne vežeta samega dovoljenja za prodajalno s pirotehničnimi izdelki na pogoj ozemljenosti in sidranosti, če gre za količine izdelkov na prodajnem mestu iz 53. člena Uredbe. Tožnik v pripravljalni vlogi zagotavlja, da bo imel v prodajalni le dovoljene količine iz Uredbe, vendar je zatrjevano v nasprotju z dejanji samega tožnika. Iz zapisnika, na katerega se tožeča stranka sama izrecno sklicuje v pritožbi, namreč izhaja, da je imel v času nadzora v „prodajalni“ - premičnem kontejnerju skupaj 240 kg NEM, kar je bistveno več kot je po Uredbi dovoljeno za prodajalne, gre pa za količino, ki je po četrtem odstavku 56. člena Uredbe dovoljena v trgovinskem skladišču kot samostojnem objektu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki na podlagi 7. člena Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih (ZEPI, Uradni list RS, št. 35/08) zavrnjena izdaja dovoljenja za trgovino s pirotehničnimi izdelki na drobno v začasnem objektu na naslovu ..., Nova Gorica, na dvorišču – parkirišču TC A. in odločeno, da v postopku posebnih stroškov ni bilo. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožeča stranka z vlogo z dne 24. 11. 2010 in njenimi dopolnitvami z dne 10. 12. 2010 in 13. 12. 2010 zaprosila za izdajo dovoljenja za trgovino s pirotehničnimi izdelki na drobno v začasnem objektu na navedeni lokaciji. Organ citira 7. člen, peti odstavek 6. člena, prvi odstavek 10. člena ter prvi in drugi odstavek 14. člena ZEPI, 1. točko prvega odstavka 2. člena Zakon o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/04, 126/07), 12. točko prvega odstavka 4. člena in 59. člen Uredbe o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki (Uredba, Uradni list RS, št. 124/08). Iz vloge za izdajo dovoljenja za trgovino na drobno s pirotehničnimi izdelki izhaja, da naj bi se vršila prodaja pirotehnike v kontejnerju (kiosku), postavljenem na dvorišču trgovskega centra od 2. 12. 2010 do 31. 12. 2010. V konkretnem primeru bi bila prodajalna s priročnim trgovinskim skladiščem v začasnem objektu. V kolikor bi bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za skladiščenje določa 59. člen Uredbe, bi bila postavitev prenosnega skladišča, ne pa tudi prodajalne, dovoljena. Eden temeljnih pogojev postavitve prenosnega skladišča je ozemljenost in sidranje v tla, tako da je onemogočen nekontroliran nasilen dvig. V drugem odstavku 14. člena ZEPI je navedena izjema glede zgrajenosti objekta, vendar pa ta izjema velja samo za skladišča eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov. Te izjeme ni mogoče razširiti tudi na prodajalno pirotehničnih izdelkov, ker to ni jasno in določno opredeljeno v 14. členu zakona. Namen zakona je zavarovati življenje in zdravje ljudi, premoženje ter zagotavljati varstvo okolja in javnega reda (to izhaja iz prvega odstavka 1. člena in prvega odstavka 14. člena ZEPI). Proizvodnja in posledično, glede na določbe prvega in drugega odstavka 14. člena ZEPI, prodaja ne more potekati v kontejnerjih, saj bi bilo to v nasprotju z namenom samega zakona. ZGO-1 v 2. členu opredeljuje tudi začasni objekt kot enostavni objekt, narejen v montažni izvedbi in iz lahkih materialov, namenjen sezonski turistični ponudbi, prireditvi ali začasnemu skladiščenju in podobno, ki se postavi samo za čas trajanja takšne ponudbe, prireditve oziroma skladiščenja. Iz te opredelitve izhaja, da mora biti začasni objekt postavljen s točno določenim namenom, kot je sezonska turistična ponudba, prireditev ali skladiščenje in podobno. Uredba podrobneje predpisuje gradbenotehnične značilnosti, umestitev v prostor, varstvo okolja, urejenost, zavarovanje, zmogljivost, način varovanja in način skladiščenja eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov ter pogoje, ki jih morajo izpolnjevati nakladišča in razkladišča eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov. Za razmerje med zakonom in uredbo velja načelo "lex superior derogat legi inferirori" (argument avtoritete). Uredba kot izvršilni predpis mora biti v skladu z zakonom in jo je treba razlagati v smislu zakona, saj ga le normativno konkretizira. Za razmerje med zakonom in uredbo torej ne more veljati načelo "lex specialis posterior derogat legi generali prior". Uredba kot podzakonski akt tudi ne more določati novih pravic in obveznosti, ki jih zakon ne vsebuje. Zato organ ocenjuje, da je potrebno 26. točko 4. člena Uredbe, ki pravi, da mora biti prodajalna pirotehničnih izdelkov samostojen in zaprt prostor, ki predstavlja požarni sektor, razumeti skupaj v povezavi s prvim odstavkom 14. člena ZEPI.

Organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Določbo prvega odstavka 14. člena ZEPI je treba razlagati v povezavi z drugim odstavkom 14. člena ZEPI, ki določa, da so v prenosnih ali priročnih skladiščih lahko eksplozivi ali pirotehnični izdelki le skladiščeni. Podrobnejše zahteve za prodajalno pirotehničnih izdelkov so določene v 26. točki 4. člena Uredbe ter v prvem odstavku 51. člena, ki določa, da veljajo za prodajno mesto in prodajalno smodnikov ali pirotehničnih izdelkov splošni predpisi o trgovinah in trgovinskih prostorih, če ni z Uredbo drugače določeno. Te določbe je treba razumeti oziroma razlagati skupaj v povezavi s prvim odstavkom 14. člena ZEPI. Torej, da se nanašajo na zgrajene objekte, ki so povezani s tlemi in ne na začasne objekte. Na tako razlago napotuje tudi določba 54. člena Uredbe, ki ureja objekte za skladiščenje smodnikov oziroma pirotehničnih izdelkov. V nadaljevanju pa je v osmem odstavku 54. člena Uredbe, v skladu z izjemo iz drugega odstavka 14. člena ZEPI, podrobno opredeljeno tudi skladiščenje v kontejnerjih, in sicer z določbo, da sta v enem objektu oziroma na enem odprtem prostoru lahko največ dve zidani skladišči ali en premični kontejner, izdelan za skladiščenje eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov. Uredba pa nikjer podrobno ne ureja zahtev za začasne proizvodne in prodajne prostore za eksplozive ali pirotehnične izdelke, saj bi bilo tako urejanje v nasprotju z ZEPI. V kolikor bi ZEPI omogočal tudi prodajo ali celo proizvodnjo pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih – kontejnerjih, bi zakonodajalec v Uredbi tudi podrobno predvidel vsaj določene zahteve za tak objekt. Prvi odstavek 51. člena Uredbe ne omogoča prodajo eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov v enostavnih objektih. Ta določba zgolj pomeni, da mora prodajalna pirotehničnih izdelkov najprej izpolnjevati splošne pogoje v skladu z Zakonom o trgovini, poleg teh pa mora izpolnjevati še posebne pogoje, ki so določeni v ZEPI in v Uredbi. ZEPI z nobeno izrecno določbo kot pravilo ne dopušča proizvodnje in prodaje eksplozivov in pirotehničnih izdelkov v tipskih kontejnerjih. Proizvodnja in tudi prodaja eksplozivov in pirotehničnih izdelkov je izredno nevarna dejavnost in nikjer v svetu ne poteka v prenosnih kontejnerjih, temveč v posebej zgrajenih objektih, na posebej določenih lokacijah, pod točno določenimi varnostnimi režimi, glede na vrsto in namen eksploziva ali pirotehničnega izdelka, ki se izdeluje ali prodaja. Ni mogoče dopustiti, da bi pod krinko svobodne gospodarske pobude posamezno podjetje, mimo vseh določb ZEPI in podzakonskih aktov, vršilo promet z eksplozivi ali pirotehničnimi izdelki. Povsem brezpredmeten je tudi zapisnik inšpekcijskega nadzora št. 061-523/2009/2 na katerega se sklicuje tožeča stranka, češ, da je v njem navedeno, da zavezanec s svojo dejavnostjo na tej lokaciji ne ogroža varnosti in zdravja ljudi. Inšpektor namreč ni oseba, ki bi vodila upravni postopek v smislu izdajanja dovoljenj za promet s pirotehničnimi izdelki. Glede navedbe pritožnika, da je prvostopni organ z odločbo zavrnil tudi skladiščenje pirotehničnih izdelkov, pri čemer je v obrazložitvi citiral zgolj 59. člen Uredbe, ki določa pogoje postavitve tipskih prenosnih skladišč eksplozivov, drugostopni organ ugotavlja, da je pritožnik podal vlogo, v kateri je kot vsebino zahtevka navedel, da prosi za izdajo dovoljenja za trgovino na drobno s pirotehničnimi izdelki. Glede na vsebino vloge je prvostopni organ v izreku odločbe tudi povsem pravilno zavrnil izdajo dovoljenja za trgovino s pirotehničnimi izdelki na drobno. Res je sicer v obširni obrazložitvi zapisano tudi, kaj glede skladiščenja določa Uredba, vendar ta obrazložitev ni mogla vplivati na odločanje o vsebini zahtevka kot je bil z vlogo postavljen.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja vse razloge po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). ZGO-1 v 1. točki prvega odstavka 2. člena določa, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. V 1.9. točki je podana definicija nezahtevnega objekta – to je konstrukcijsko manj zahteven objekt. Na podlagi ZGO-1 sprejeta Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/2008, 99/2008) pa v 6.a točki 11. člena določa, da je nezahteven objekt tudi začasni objekt, namenjen sezonski turistični ponudbi ali prireditvam – kiosk oziroma tipski zabojnik, če je njegova tlorisna površina največ 20 m2 in višina najvišje točke največ 3,5 m. Zabojnik, ki ga je želela postaviti tožeča stranka, izpolnjuje pogoje, ki so predpisani v tej Uredbi. Glede na sistemizacijo Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) tožnikov zabojnik spada med stavbe, nestanovanjska raba, trgovska dejavnost in druge storitvene dejavnosti – prodajni prosto stoječi nepremičninski kiosk; torej spada med objekte. Tja sodi tudi ob upoštevanju gramatikalne razlage in SSKJ pojma „zgrajen“. Kljub temu, da iz mnenja Ministrstva za okolje in prostor RS št. 35101-693/2009 HČ, izhaja, da za postavitev začasnega objekta ni potrebno gradbeno dovoljenje, je tožeča stranka na UE Ljubljana vložila vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi česar ji je bilo izdano „gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta“ za postavitev identičnega zabojnika, kot ga je želela postaviti v Novi Gorici. To samo še dodatno izkazuje, da predmetni zabojnik predstavlja zgrajen objekt v smislu 14. člena ZEPI. ZEPI določa splošne varnostne zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da lahko pravna oseba opravlja prodajo pirotehničnih izdelkov v prodajalni. Kar se tiče navedbe tožene stranke, da ZEPI med drugim ne ureja lokacij, kje naj se takšni objekti lahko nahajajo, pa tožeča stranka meni, da bi bilo takšno urejanje ZEPI celo povsem nesmiselno, saj je takšno urejanje v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. Kontejner oz. zabojnik, v katerem je tožeča stranka želela opravljati svojo dejavnost, je izpolnjeval prav vse kriterije za pridobitev predmetnega dovoljenja, kot jih določa ZEPI. Določila ZEPI in Uredbe, ki se nanašajo na varnostne zahteve za prodajalno pirotehničnih izdelkov, so naslednja: 6. člen, 10. člen, 12. člen, 14. člen ZEPI ter 14., 20., 26. točka 4. člena, 51. in 52. člen Uredbe. Uredba nikjer izrecno ne navaja, da tam navedeni kriteriji veljajo zgolj za prodajalne, ki se nahajajo v trgovskih centrih oz. v poseljenih objektih. Uredba predpisuje varnostne zahteve na abstraktni ravni in ne za vsakokratno vrsto objekta posebej. Zgrešena je teza pritožbenega organa, da ZEPI prodaje ali izdelave eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih ne dovoljuje. Načelo zakonitosti veleva, da lahko državni organi storijo samo tisto, kar jim dopušča zakon, medtem ko se na drugi strani z vidika zasebnika to načelo zrcali v tem, da lahko ta stori vse, kar v zakonu ni izrecno prepovedano. Iz tega sledi, ker zakonodajalec takšne prodaje ni prepovedal, da ne more državni organ svoje odločitve, ki posega v načelo zakonitosti, pa tudi v pravico do svobodne gospodarske pobude, utemeljiti z analogijo in tolmačenjem, da je potrebno zakonsko določbo (14. člen ZEPI) razumeti v povezavi z nekaterimi drugimi določbami zakona in podzakonskega predpisa. Do enakega zaključka pridemo tudi ob uporabi namenske oz. teleološke razlage ZEPI. Namen določil ZEPI je predvsem v tem, da je pri prometu in proizvodnji z eksplozivi in pirotehničnimi sredstvi poskrbljeno za varnost oseb in premoženja (primerjaj 6. člen ZEPI). Tožeča stranka s svojo dejavnostjo v omenjenem kontejnerju oz. zabojniku ni ogrožala varnosti. Večjo grožnjo za varnost ljudi in premoženja predstavljajo prodajalne s pirotehničnimi izdelki locirane znotraj večjih trgovskih centrov. Kot izhaja iz gornjih navedb, opravljanje trgovine s pirotehničnimi sredstvi v priročnem začasnem objektu ne ogroža javne koristi in bi bil namen ZEPI izpolnjen tudi v primeru, če bi bilo tožeči stranki predmetno dovoljenje izdano. Zato je naslovni organ z neutemeljeno zavrnitvijo izdaje predmetnega dovoljenja, omejil tožnikovo pravico do svobodne gospodarske pobude, ki jo lahko omeji samo zakonodajalec, pa še to le v primeru, če to zahteva javna korist. Zakonodajalca pri tem veže splošno načelo sorazmernosti. Zakonodajalec pri sprejetju ZEPI prav gotovo ni želel sprejeti zakona, ki bi v nasprotju z Ustavo omejeval prodajanje pirotehničnih sredstev v zabojnikih, ki niso spojena s tlemi, saj za to ne obstaja prav noben razlog, ki bi ga terjala javna korist. Tudi ob upoštevanju subjektivistične razlage zakona je 14. člen ZEPI potrebno razlagati tako, da se na najmanjši možni način poseže v pravico do svobodne gospodarske pobude. Če bi namreč zakonodajalec želel, da se pirotehnični izdelki prodajajo samo v objektih, ki so spojeni s tlemi, bi moral ZEPI to natančno opredeliti oz. bi moral določati vsaj to, da se pirotehnični izdelki lahko prodajajo v zgradbah. ZEPI pa tega ne določa, pač pa dopušča, da se pirotehnični izdelki prodajajo v objektih. Objekt je po ZGO-1 tudi nezahtevni objekt – to je konstrukcijsko manj zahteven objekt. Naslovni organ je določbo 14. člena ZEPI interpretiral mimo gramatikalne, namenske, kot tudi subjektivistične razlage zakona. Takšna odločitev je arbitrarna in neutemeljena in predstavlja poseg v tožnikovo pravico do svobodne gospodarske pobude. Vlada RS je na podlagi četrtega odstavka 14. člena ZEPI izdala Uredbo. ZEPI tako kot starejši in splošnejši predpis za presojanje kje in pod kakšnimi pogoji se lahko prodaja pirotehnične izdelke napotuje na uporabo mlajšega specialnejšega predpisa – Uredbo, ki pa mora kot hierarhični nižji pravni akt ostajati znotraj vsebinsko zarisanih meja ZEPI. Poleg argumenta kronologije in specialnosti (lex specialis posterior derogat legi generali prior) je pri presojanju v konkretnem primeru potrebno argument avtoritete (lex superior derogat legi inferiori) razlagati tako, da je podrobnejši in podzakonski predpis (Uredba) že v izhodišču usklajen s hierarhično višjim pravnim aktom (ZEPI). Uredba namreč nikjer ne določa, da mora biti objekt, v katerem se prodajajo pirotehnični izdelki, povezani s tlemi, kot to navaja organ v izpodbijani odločbi. Pač pa je v 26. točki 4. člena Uredbe definiran pojem „prodajalna smodnikov ali pirotehničnih izdelkov“, in sicer je to samostojen in zaprt prostor, ki predstavlja požarni sektor – nikjer pa ne določa, da bi moral biti objekt spojen s tlemi. Nadalje 51. člen Uredbe med drugim določa, da za prodajno mesto in prodajalno pirotehničnih izdelkov veljajo splošni predpisi o trgovinah in trgovskih prostorih, če ni z Uredbo drugače določeno. Ker Zakon o trgovini oziroma na njeni podlagi sprejeti Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinske dejavnosti ne določa nikakršnih ovir oziroma prepovedi za prodajo v enostavnih objektih oziroma tipskih zabojnikih, so za prodajo pirotehničnih izdelkov bistvena določila Uredbe, ki v 26. točki 4. člena določa, da mora biti prodajalna pirotehničnih izdelkov samostojen in zaprt prostor, ki predstavlja požarni sektor. Da pa je tožnikov objekt razdeljen na dva požarna sektorja, je razvidno iz izkaza požarne varnosti. Zahteva, da je objekt povezan s tlemi, se nahaja izključno v tretjem odstavku 59. člena Uredbe, ta pa se nanaša na prenosno skladišče razstrelilnih snovi PSRS (torej nikakor ne na pirotehnične izdelke). Tožena stranka se tako neutemeljeno sklicuje na določbe, ki urejajo skladiščenje pirotehničnih izdelkov – te določbe se v konkretnem primeru, ko gre za prodajo teh izdelkov v zabojnikih oziroma kontejnerjih, ne morejo uporabiti. Zabojnik oziroma kontejner dimenzije 20 m2, dolžine 5 m, širine 4 m, višine 2,80 m in mase 9.800 kg, ki je zgrajen iz jekla, pločevine in stekla, se nikakor ne more šteti za prenosno, še manj pa priročno skladišče. Na drugi strani pa ima prenosno skladišče PSRS-500 dimenzije 1,6 m x 1,3 m, višina znaša le 1,7 m, neto masa skladišča pa znaša zgolj 950 kg. Glede na navedeno zabojnik oz. kontejner ni skladišče, pač pa prodajalna, ki je enostavni objekt. Poleg tega je takšen zabojnik oz. kontejner možno prestaviti le s pomočjo avto dvigala in kamiona, ki ima za to vgrajene posebne nastavke. UE ni upoštevala, da ima zgolj sodišče možnost, da konkretnega podzakonskega predpisa ne uporabi, če oceni, da je podzakonski predpis v nasprotju z ustavo ali zakoni (exceptio illegalis), medtem ko upravni organ takšnih pooblastil nima. Glede na to, da enostavni objekt oziroma tipski zabojnik v konkretnem primeru ustreza pojmu samostojnega in zaprtega prostora, ki predstavlja požarni sektor (za kar ima tožeča stranka tudi vsa ustrezna dovoljenja in dokazila) je v njih dovoljena prodaja pirotehničnih izdelkov, navedenih v tretjem odstavku 51. člena ZEPI. Ker je tožeči stranki onemogočena pravica do svobodne gospodarske pobude in ji na ta način nastaja nesorazmerno velika škoda, naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči, da se trgovina s pirotehničnimi izdelki na drobno v začasnem objektu na naslovu ..., NG, na dvorišču – parkirišču TC A. tožeči stranki, dovoli, ter toženi stranki naloži povrniti stroške postopka v roku, 15 dni od dne prejema sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in se zadeva vrne UE Nova Gorica v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povrniti stroške postopka v roku 15 dni od dne prejema sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je določbo prvega odstavka 14. člena ZEPI potrebno glede proizvodnih in prodajnih objektov razlagati v povezavi z 2. odstavkom, ki določa, da so v prenosnih ali pirotehničnih skladiščih lahko eksplozivi ali pirotehnični izdelki le skladiščeni. ZEPI torej prodaje ali izdelave eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih ne dovoljuje. Za skladiščenje eksplozivov in pirotehničnih izdelkov ne veljajo strožji varnostni ukrepi kot za njihovo proizvodnjo ali prodajo. Izjema za skladiščenje v kontejnerjih oziroma prenosnih skladiščih je podana iz povsem praktičnih razlogov. Predvsem eksplozivi se namreč uporabljajo na lokacijah, ki so oddaljene od centralnih skladišč eksplozivov (gradbišča avtocest, gozdne ceste, kamnolomi, gradnja tunelov, itd). Da se bi zagotovila varnost ljudi, življenje in zdravje in varstvo okolja, je primernejše, da se manjše količine eksplozivov skladiščijo neposredno na lokaciji uporabe in ne, da se dnevno prevažajo v javnem prometu med skladiščem in gradbiščem. Z enakim namenom je dopuščeno, kot izjema, v kontejnerjih skladiščiti tudi pirotehnične izdelke. ZEPI neposredno ne določa varnostnih kriterijev za objekte temveč je to urejeno z Uredbo. Uredba pa nikjer podrobno ne ureja zahtev za začasne proizvodne in prodajne prostore za eksplozive ali pirotehnične izdelke, saj bi bilo tako urejanje v nasprotju z ZEPI. Zakonodajalec je tako v Uredbi lahko izrecno opredelil zgolj skladiščenje pirotehničnih izdelkov v kontejnerjih. Skladiščenje, ki opredeljuje tudi kontejnerska skladišča pirotehnike je podrobno urejeno v sedmem in osmem odstavku 54. člena Uredbe. Pomemben je tudi 56. člen Uredbe, ki podrobno določa kaj je trgovinsko skladišče. Zakonodajalec je z Uredbo predpisal vse varnostne zahteve za zgrajena skladišča, prodajalne in proizvodne prostore, ne pa tudi za prodajalne ali proizvodne prostore v kontejnerjih, saj ZEPI take prodaje ali proizvodnje ne omogoča. Zato so brezpredmetne navedbe tožeče stranke glede izkaza požarne varnosti, saj za kontejner, kot prodajalno pirotehničnih izdelkov, te varnosti ni predpisane. Dejstvo, da kontejner v katerem je pritožnik, brez ustreznega dovoljenja, prodajal pirotehnične izdelke, ustreza nekim splošnim predpisom o gradnji oziroma postavitvi enostavnih objektov, še ne pomeni, da le ta ustreza tudi zahtevam, ki bi jih, v primeru izdaje dovoljenja zahteval ustrezen organ. Organ pa teh zahtev ni mogel presojati, saj zakonodaja take prodaje ne predvideva. Omenjeno dejstvo je jasno razvidno tudi iz odločbe UE Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik št. 351-2545/2010-7 z dne 7. 3. 2011, s katero je upravni organ zavrnil vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja za objekt za sezonsko prodajo novoletnih pirotehničnih izdelkov na zemljišču s parc. št. 27/1 k.o. ..., za enak sporen kontejner iz razloga, ker je ugotovil, da priloženo gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta št. 351-2316/2010-6 z dne 17. 11. 2010 z namembnostjo sezonske turistične ponudbe nikakor ne vključuje prodaje pirotehničnih izdelkov. Predlog tožeče stranke o postavitvi izvedenca je neutemeljen, saj ta ne more podati mnenja glede ustreznosti postavitve in zaščite kontejnerja niti svoje mnenje ne more opreti na ustrezen materialen predpis. Tožena stranka trdi, da je potrebno prodajo pirotehnike iz kontejnerjev, iz razlogov javne varnosti in varovanja življenja in zdravja ljudi, natančno regulirati, kot je to predvideno v drugih državah, ki jih v tožbi navaja tožnik. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka se v pripravljalni vlogi sklicuje na sodbo opr. št. I U 364/2010, kjer se je sodišče postavilo na stališče, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo presojati prek štirih možnih tipov konstrukcij objektov, ki jih ureja 10. člen uredbe, v povezavi s pogoji iz prvega odstavka 14. člena ZEPI, upoštevati pa bi morala tudi specialne določbe za prodajna mesta in skladišča iz IX. Poglavja Uredbe. Poleg tega je sodišče v tistem postopku zaključilo, da dovoljenje za prodajalno s pirotehničnimi izdelki ni vezano na pogoj ozemljenosti in sidranja v tla, če gre za količine izdelkov na prodajnem mestu iz 53. člena Uredbe. V tistem postopku (I U 364/2010) bi bila po mnenju sodišča prodaja pirotehničnih izdelkov v predmetni prodajalni, v kolikor bi tožnik v njej prodajal količine pirotehničnih izdelkov iz 53. člena Uredbe, dovoljena. V konkretnem primeru je tožeča stranka podala le vlogo za pridobitev dovoljenja za trgovino s pirotehničnimi izdelki na drobno, ne pa tudi za skladiščenje, zaradi česar bi moralo sodišče v konkretnem primeru v obzir vzeti tisti del obrazložitve, ki se nanaša na dovoljenje za prodajo pirotehničnih izdelkov na drobno. Tožnik v dosedanjem postopku resda (še) ni zatrjeval, da bi v predmetni prodajalni prodajal pirotehnične izdelke v količinah iz 53. člena Uredbe, vendar tega podatka v svoji vlogi, v skladu s 15. členom ZEPI, ni bil dolžan dati. V kolikor bi tožnik pridobil dovoljenje, bi 53. člen Uredbe vsekakor spoštoval, pri čemer bi izvajanje tega člena Uredbe lahko nadziral tudi inšpektorat. Tožnik glede na navedeno meni, da ob uporabi upoštevnih predpisov, kot jih razume sodišče v sodbi opr. št. I U 364/2010 in ob dejanskem stanju, podanem v tem postopku, obstoji podlaga, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. Slovenski pravni red posebej ne ureja prodaje pirotehničnih izdelkov v prodajalnah, kakšna je tožnikova, vendar posebej tudi ni urejena prodaja pirotehničnih izdelkov v prodajalnah, ki se nahajajo v sezidanih objektih. Slovenski zakonodajalec je namreč prodajanje pirotehničnih izdelkov normiral pod skupnim imenovalcem – z določitvijo tehnično-varnostnih zahtev, ki veljajo za vse tipe prodajaln, medtem ko so nekateri tuji pravni redi posebej normirali določene tipe prodajaln takšnih izdelkov. Vsekakor pa odsotnost podrobnejšega normiranja nikakor ne pomeni, da se oblastveni organ lahko arbitrarno odloča, v katerih tipih prodajaln bo prodajo pirotehničnih izdelkov dopuščal in v katerih ne, še zlasti, ker tožnik v svoji prodajalni izpolnjuje vse varnostno-tehnične zahteve, ki so določene v ZEPI in v Uredbi, vključno z določili 51. člena Uredbe, na katero se sklicuje tožena stranka. Iz vsebine 53. člena Uredbe pa nikjer ne izhaja, da vseh zgoraj predpisanih pogojev ne bi mogla izpolnjevati tudi predmetna prodajalna. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo Upravne enote, izpostava Vič Rudnik št. 351-2545/2010/7, saj je zakoniti zastopnik tožnika zoper omenjeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor sicer zavrnilo, vendar iz razloga, da uporabno dovoljenje ni potrebno za začetek uporabe nezahtevnega ali enostavnega objekta, pri čemer je pritožbeni organ še posebej izpostavil, da se je prvostopenjski organ po nepotrebnem ukvarjal z namembnostjo objekta ter ugotavljanjem pogojev s tega vidika.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je med strankama sporno, ali se prodaja pirotehničnih izdelkov (trgovina na drobno) lahko vrši v začasnem prenosnem objektu (kontejnerju) ali ne. Glede pravne podlage, ki jo je pri reševanju tega vprašanja treba uporabiti je sodišče že postavilo stališče v sodbi opr. št. I U 364/2010, in sicer je navedlo, da je:“... z vidika tehničnih pogojev za objekte, kjer poteka prodaja pirotehničnih izdelkov relevantna samo Uredba, katere namen je določiti specialne tehnične normative, in ne tudi ZGO-1, ki je splošen predpis, kajti Uredba se na ZGO-1 ne sklicuje.“ Glede na določbe ZEPI mora namreč organ pred izdajo dovoljenja za trgovino na drobno s pirotehničnimi izdelki preveriti, ali pravna oseba oziroma podjetnik posameznik izpolnjuje splošne in posebne pogoje za poslovanje po ZEPI (2. točka prvega odstavka 5. člena ZEPI v zvezi z 8. členom ZEPI). Med splošne in posebne pogoje sodi tudi tehnični pogoj za proizvodnjo ali promet z eksplozivi ali pirotehničnimi izdelki (14. člen ZEPI), na podlagi katerega je bila izdana Uredba. ZEPI in Uredba res ne vežeta samega dovoljenja za prodajalno s pirotehničnimi izdelki na pogoj ozemljenosti in sidranosti, če gre za količine izdelkov na prodajnem mestu iz 53. člena Uredbe, kot je to navedeno v sodbi opr. št. I U 364/2010 in na kar se tožeča stranka v pripravljalni vlogi izrecno sklicuje, vendar gre pri prodaji pirotehničnih izdelkov gre za specifično situacijo, saj se ti lahko prodajajo (in uporabljajo) le zelo omejen čas in takrat se omenjeni izdelki tudi prodajajo v večjih količinah. Zaradi tega je zakonodajalec predvidel, da imajo prodajalne oz. prodajna mesta (za katere je po 53. členu Uredbe določeno, da je na prodajnem mestu največja dovoljena količina 30 kg NEM, od tega 5 kg smodnikov (drugi odstavek), največja dovoljena količina v prodajalni pa je 40 kg NEM, od tega 5 kg smodnikov (tretji odstavek)) priročna trgovinska skladišča ali trgovinska skladišča, kjer se skladiščijo dodatne količine izdelkov. Tako mora imeti tožnik po zakonu in po sami naravi stvari poleg prodajalne oziroma prodajnega mesta tudi priročno trgovinsko skladišče ali trgovinsko skladišče. Glede prenosnega skladišča pa vsebuje Uredba v 59. členu izrecno določbo, da mora biti le-to ozemljeno in sidrano v tla, tako da je onemogočen nekontroliran nasilen dvig. Ta določba pa velja za vsa prenosna skladišča ne glede na to ali gre za priročna trgovinska skladišča in trgovinska skladišča za prodajo pirotehničnih izdelkov na drobno ali pa gre za skladišča za prodajo pirotehničnih izdelkov na debelo. Ker tožeča stranka ne zanika ugotovitve upravnega organa, da predmetni sporni objekt ni ozemljen in ni sidran v tla je odločitev tožene stranke glede zavrnitve izdaje dovoljenja za trgovino s pirotehničnimi izdelki na drobno pravilna in zakonita. Tožnik sicer v pripravljalni vlogi zagotavlja, da bo imel v prodajalni le količine iz 59. člena Uredbe, vendar je zatrjevano v nasprotju z dejanji samega tožnika. Iz zapisnika št. 061-523/2009/2 (42-10), na katerega se tožeča stranka sama izrecno sklicuje v pritožbi, namreč izhaja, da je imela tožeča stranka v času nadzora v „prodajalni“ - premičnem kontejnerju skupaj 240kg NEM, kar je bistveno več kot je po Uredbi dovoljeno za prodajalne, gre pa za količino, ki je po četrtem odstavku 56. člena Uredbe dovoljena v trgovinskem skladišču kot samostojnem objektu.

Vse določbe glede splošnih in posebnih pogojev, ki jih mora podjetnik izpolnjevati, res omejujejo svobodno gospodarsko pobudo tožnika, vendar so te omejitve zaradi varovanja javne koristi in v skladu z načelom sorazmernosti. Omejitev je namreč pravno predpisana v določbah ZEPI in Uredbe. Omejitev je tudi primerna, saj je z njo mogoče doseči namen iz 1. člena ZEPI in sodišče tudi nima pomislekov, da omejitev ne bi bila nujna. Gre namreč za varnostno-tehnično vprašanje, za presojo katerega so strokovne službe, ki so Vladi predlagale vsebino Uredbe, bolje usposobljene kot sodišče. Poseg v svobodno gospodarsko pobudo tožeče stranke pa je tudi v skladu z načelom sorazmernosti v ožjem pomenu besede, saj stroge omejitve tehničnih pogojev zaradi varnosti ljudi odtehtajo intenzivnost posega v podjetniški interes tožeče stranke, ki bo morala svojo dejavnost prilagoditi zahtevanim standardom. Glede dovoljenosti prodaje pirotehničnih izdelkov v prenosnih objektih (kontejnerjih) v tujini pa sodišče poudarja, da to za rešitev konkretnega primera ni relevantno. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je odločilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče samo odloči o zadevi in postavi izvedenca iz požarne varnosti. Tožeča stranka v konkretnem primeru ni navedla, kako bi zaslišanje predlaganega izvedenca lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Ker pa dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med strankama niti ni sporno, hkrati pa tožeča stranka ni obrazloženo predlagala izvedbe dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko prišlo do drugačnih ugotovitev, je sodišče postopalo v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 in ni opravilo glavne obravnave ter je odločilo na seji senata.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.