Jedro

Po 3. odst. 581. čl. ZOR je namreč najemnik (leasingojemalec) odgovoren za škodo, ki nastane zato, ker je v zakup vzeto stvar uporabljal v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom, ne glede na to, ali jo je uporabljal sam ali nekdo, ki je delal po njegovem naročilu, podzakupnik ali kdo drug, ki mu je on omogočil rabo stvari.

Na podlagi citiranega določila je torej tožena stranka kot najemnik in leasignojemalec objektivno odgovorna za škodo, nastalo tožeči stranki, čeprav je do nje prišlo zaradi nedopustnega ravnanja D., kateremu je uporabo vozila omogočila tožena stranka. Materialnopravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožeči stranki, ker ji ni mogoče očitati krivde.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 354. čl. ZOR, po katerem obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Tožena stranka trdi, da ni odgovorna za protipravno ravnanje A.B., kateremu je sicer dala v uporabo sporno vozilo, vendar prav določilo 3. odst. 581. čl. ZOR izključuje uporabo 354. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo na plačilo 701.625,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega leasing obroka v plačilo do plačila. S sodbo pa je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 300.436,07 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1994 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 235.546,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2002 do plačila v osmih dneh.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo škode zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti vračila osebnega vozila po leasing pogodbi, so odločilna v izpodbijani sodbi ugotovljena in v pritožbi neprerekana sledeča dejstva: -da je tožena stranka kot leasingojemalec po leasing pogodbi z dne

9.2.1993 od tožeče stranke kot leasingodajalca prejela vozilo Mitsubishi Mirage, -da je tožena stranka dne 31.3.1993 navedeno vozilo oddala v najem R.D., ki vozila ni vrnil, -da leasing pogodba ni bila razdrta, -da je leasing pogodba potekla, -da tožena stranka po preteku leasing pogodbe vozila ni vrnila tožeči stranki (kar je bilo objektivno nemogoče, ker ga njej ni vrnil D.), niti ni vozila odkupila po dogovorjeni odkupni ceni.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki zaradi kršitve leasing pogodbe (nevračila vozila po preteku pogodbe oziroma neplačila dogovorjene odkupne cene vozila). Po 3. odst. 581. čl. ZOR je namreč najemnik (leasingojemalec) odgovoren za škodo, ki nastane zato, ker je v zakup vzeto stvar uporabljal v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom, ne glede na to, ali jo je uporabljal sam ali nekdo, ki je delal po njegovem naročilu, podzakupnik ali kdo drug, ki mu je on omogočil rabo stvari. Na podlagi citiranega določila je torej tožena stranka kot najemnik in leasignojemalec objektivno odgovorna za škodo, nastalo tožeči stranki, čeprav je do nje prišlo zaradi nedopustnega ravnanja A.B., kateremu je uporabo vozila omogočila tožena stranka.

Materialnopravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožeči stranki, ker ji ni mogoče očitati krivde. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 354. čl. ZOR, po katerem obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Tožena stranka trdi, da ni odgovorna za protipravno ravnanje D., kateremu je sicer dala v uporabo sporno vozilo, vendar prav določilo 3. odst. 581. čl. ZOR izključuje uporabo 354. čl. ZOR. Kot povedano, je tožena stranka kot leasingojemalec spornega vozila objektivno odgovorna za ravnanje tretjega v nasprotju s pogodbenimi določili leasing pogodbe, kateremu je omogočila uporabo spornega vozila. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za kršitev leasing pogodbe. Ker višine škode tožena stranka ni prerekala, je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna.

Neutemeljen je tudi pritožbeni pomislek o pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, naj tožena stranka plača tožeči stranki vtoževano terjatev na račun tožničinega pooblaščenca. Slednji je namreč predložil pooblastilo tožeče stranke (priloga A1), iz katerega izhaja, da sme pooblaščenec zanjo sprejemati tudi denar. Tako pooblastilo pa je tudi po materialnem pravu dopustno (primerjaj 18. čl. Zakona o odvetništvu in 754. čl. ZOR).

Pritožbeno sodišče tudi ni našlo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je toženčevo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.