Jedro

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila, da je pri presoji ali naj se tožnik pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, upoštevala njegovo vedenje med prestajanjem kazni zapora, pa tudi to, da je tožnik prvič na prestajanju zaporne kazni, da nima drugih odprtih kazenskih postopkov in da ima urejene pogoje za življenje. V obrazložitvi ni navedeno, ali so zadnje tri okoliščine tožnikovi prošnji v prid ali ne, niti se do teh okoliščin tožena stranka ni posebej opredeljevala in je po mnenju sodišča že v tem delu obrazložitev nepopolna.

Do bistvene razlike med nezmožnostjo oddaje in zavestno odklonitvijo oddaje urina, se tožena stranka ni opredelila, pač pa je ocenila, da je tožnik s tem, ko urina ni mogel oddati, zlorabil milejši režim prestajanja kazni, kar navaja kot prvi razlog za zavrnitev njegove prošnje za pogojni odpust. Obrazložitev izpodbijane odločbe tudi v tem delu ni argumentirana, pač pa le povzetek navedb poročila zavoda.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust št. 720-47/2015/8 z dne 10. 3. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnik, ki je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV K 52710/2013 z dne 13. 1. 2014 na kazen dveh let in šest mesecev zapora, ne odpusti pogojno s prestajanja kazni. V obrazložitvi je pojasnila, da je odločitev oprla na določbo petega odstavka 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odločitev pa sprejela po prostem preudarku. Upoštevala je, da je tožnik prvič na prestajanju kazni zapora, da nima odprtih drugih kazenskih postopkov in da ima urejene pogoje za bivanje na prostosti, da pa je bilo za komisijo odločilno, da iz poročila zavoda za prestajanje kazni zapora o obnašanju obsojenca ne izhaja, da bi bile pri njem podane pozitivne vedenjske in osebnostne spremembe, na podlagi katerih bi lahko komisija utemeljeno pričakovala, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Tožnik je bil po uvodnem sprejemnem obdobju v zavodu razporejen na Polodprti oddelek Slovenska vas. Z njim je bil sklenjen dogovor o dokazovanju abstinence od prepovedanih drog, vendar pa dne 26. 5. 2014 urina ni uspel oddati, navedel pa, da je v februarju 2014 kadil marihuano. Ker se je s tem štelo, da ni dokazal abstinence od prepovedanih drog, da se ni držal sprejetih dogovorov in da je s tem zlorabil milejši režim prestajanja kazni zapora, je bil dne 31. 5. 2014 premeščen na zaprti oddelek. Tu je tožnik podal preklic izjave o oddaji urina, grozil je vodjem oddelka, neprimerno se je vedel do pedagoginje. Na individualne razgovore k strokovnim delavcem je sicer še prihajal, vendar pa ni sodeloval in ni izražal interesa za kvalitetno in konstruktivno prestajanje kazni. Na tej podlagi je tožena stranka odločila, da se tožnik pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora.

2. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi navaja, da tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi sploh obravnavala njegovo prošnjo za pogojni odpust, ki jo je vložil skupaj s starši. V tej prošnji je opisal nezakonito delovanje ZKPZ Dob, saj je s prekoračitvijo pooblastil nezakonito posegel v pravnomočno sodbo, ki je določila način izvrševanja kazni zapora kot vikend zapor. S tem je bil pri njem porušen že tako šibek element zaupanja do uradnih oseb. Prav tako ni res, da naj bi zavlačeval pri oddaji urina dne 26. 5. 2014 in je nedopustno enačenje odklonitve oddaje urina z nezmožnostjo oddaje in to le na enem primeru. Zato predlaga, da se pridobijo ustrezni videoposnetki, iz katerih bo mogoče videti ali je navedba tožene stranke, češ da je zavlačeval z oddajo urina, resnična ali ne. Edini uradni dokument ZKPZ Dob navaja le to, da urina ni mogel oddati in to kljub ponovljenemu postopku, ki je bil izveden v času, ki je bil krajši od 10 minut. Prepričan je, da bi pravosodni policist, če urina ne bi želel oddati, to zapisal. Prav tako ni res, da bi bil seznanjen, da se to, da urina ne more oddati, šteje enako kot odklonitev oddaje, pač pa je bil seznanjen le s posledicami zavestne odklonitve. V situaciji, ko ob prvem testu ni mogel oddati urina, naslednja dva testa pa sta bila uspešna in negativna, je bila sprejeta odločitev, da se zaradi nezmožnosti oddaje urina premesti na zaprti oddelek, kar nedvomno ni bil sorazmeren ukrep. Ni torej res, da je zlorabil milejši režim prestajanja kazni, uprava zapora pa je nezakonito posegla v pravnomočno sodbo, ki je določila način prestajanja kazni zapora kot vikend zapor in ga spremenila v prestajanje kazni na zaprtem oddelku, tako da je posledično izgubil še zaposlitev. Vse to je bilo vzrok posledicam, ki jih izpodbijana odločba nekritično povzema, in sicer povzema neutemeljene insinuacije o njegovem vedenju do osebja. Odločitve ZKPZ Dob je sicer v nadaljevanju sodišče nekritično potrdilo s tem, da je odločilo, da mora preostanek kazni zapora preživeti na zaprtem oddelku zavoda. V izpodbijani odločbi tudi niso predstavljena tri mnenja Varuha človekovih pravic, na katere se je prav tako skliceval v predlogu za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora. V teh mnenjih je bilo ugotovljeno, da je bilo ravnanje ZPKZ Dob nezakonito, to pa je potrdil tudi strokovni nadzor, ki ga je uvedlo Ministrstvo za pravosodje. Tožnik smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise. V odgovoru je navedla, da je izpodbijano odločbo izdala Komisija za pogojni odpust, ki jo imenuje minister za pravosodje. Komisija je samostojen in neodvisen organ, ki v okviru svojih pristojnosti odloča o pogojnem odpustu obsojencev, medtem ko Ministrstvo za pravosodje opravlja za komisijo zgolj strokovno delo. Navedbe tožnika tožena stranka ocenjuje kot neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Odgovor tožene stranke je bil poslan tožniku, ta pa je svojo tožbo dopolnil. Pojasnil je, da je bil z dnem 24. 8. 2015 izpuščen na prostost, tako da je lahko prišel do dokumentov, ki se nanašajo na njegovo prošnjo za pogojni odpust. Prejel je zapisnik, kot ga je sprejela Komisija, vendar pa v njem ni navedenega nič od tega, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe in zato ni jasno, od kod izhajajo trditve v izpodbijani odločbi. Nikjer ni navedeno, s čim naj bi zlorabil milejši režim prestajanja kazni zapora, prav tako ni opredeljeno, zakaj se ne vede ustrezno, preklic soglasja o oddaji urina pa je prosta odločitev posameznika, ki ne more biti negativni razlog pri odločanju o pogojnem odpustu. Soglasje za oddajo urina je namreč umaknil zaradi nečloveških pogojev oddaje urina, ki so se po 1. 7. 2015 z novimi navodili spremenili.

5. Tožba je utemeljena.

6. Iz tožbe je mogoče smiselno razumeti tožnikov očitek toženi stranki, da se ni izjasnila o vseh njegovih navedbah v prošnji za pogojni odpust in da torej izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi bilo mogoče sprejeto odločitev preizkusiti. Tožnik torej tožbo gradi na prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev upravnega organa: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče na podlagi podatkov iz upravnih spisov taki trditvi tožnika pritrjuje.

7. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi uvodoma pojasnila, da je pri presoji ali naj se tožnik pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, izhajala iz določbe petega odstavka 88. člena KZ-1, odločitev pa na podlagi te določbe sprejela po prostem preudarku. Upoštevala je tožnikovo vedenje med prestajanjem kazni zapora, pa tudi to, da je tožnik prvič na prestajanju zaporne kazni, da nima drugih odprtih kazenskih postopkov in da ima urejene pogoje za življenje. V obrazložitvi ni navedeno ali so zadnje tri okoliščine tožnikovi prošnji v prid ali ne, niti se do teh okoliščin tožena stranka ni posebej opredeljevala in je, po mnenju sodišča, že v tem delu obrazložitev nepopolna. Vsako okoliščino, ki jo je tožena stranka ugotovila v postopku odločanja o tožnikovi prošnji za pogojni odpust, bi namreč morala oceniti, nazadnje pa oceniti vse okoliščine skupaj ter na tej podlagi utemeljiti svojo odločitev.

8. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je tožena stranka na podlagi poročila zavoda z dne 25. 2. 2015 ugotovila, da pri tožniku niso podane pozitivne vedenjske in osebnostne spremembe, na podlagi katerih bi utemeljeno pričakovala, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Tako oceno je sprejela na podlagi dveh ključnih točk - da tožnik, ki se je strinjal s preverjanjem abstinence od prepovedanih drog, ob prvem testiranju urina ni mogel oddati in da se je po tem, ko je bil zaradi tega premeščen na zaprti oddelek, tu neprimerno vedel do osebja, saj je grozil psihologinji, enkrat jo zmerjal, pa tudi v razgovoru s strokovnimi delavci ni izražal interesa za kvalitetno in konstruktivno prestajanje kazni. Iz tožnikove prošnje za pogojni odpust je razvidno, da je opisoval svoja stališča o sprejetih odločitvah uprave zavoda med njegovim prestajanjem kazni zapora, vendar pa se tožena stranka o tem ni izjasnila.

9. Sodišče tako ugotavlja, da je tožnik v prošnji izpostavil, da je bila neoddaja urina dne 26. 5. 2014 posledica nezmožnosti oddaje in da je v drugih dveh primerih testiranja urin oddal brez posebnosti. Do te, po mnenju sodišča, bistvene razlike med nezmožnostjo oddaje in zavestno odklonitvijo oddaje urina, se tožena stranka ni opredelila, pač pa ocenila, da je tožnik s tem, ko urina ni mogel oddati, zlorabil milejši režim prestajanja kazni, kar navaja kot prvi razlog za zavrnitev njegove prošnje za pogojni odpust. Obrazložitev izpodbijane odločbe, po mnenju sodišča, v tem delu ni argumentirana, pač pa le povzetek navedb poročila zavoda. Tožena stranka se ob tem ni opredelila do, po mnenju sodišča, ključne trditve tožnika, da je enačenje nezmožnosti oddaje in zavestne odklonitve oddaje urina v nasprotju z izjavo o oddaji urina in navodili o oddajanju urina. Ta ocena pa je za sprejeto odločitev ena od ključnih točk, saj prav na trditvi, da je tožnikova nezmožnost oddaje urina kršitev milejšega zaporskega režima, tožena stranka utemeljuje svojo oceno tožnikovega vedenja.

10. Iz tožnikove prošnje nadalje izhaja, da je bila njegova premestitev v zaprti del zavoda nezakonita in v nasprotju s sodbo, ki je določala, da zaporno kazen prestaja kot vikend zapor. Opozarja na tri mnenja Varuha za človekove pravice in ugotovitve strokovnega nadzora v zvezi s tem ter meni, da je njegovo nesodelovanje s strokovnimi delavci pri prestajanju kazni v zaprtem oddelku potrebno oceniti kot posledico nezakonitega postopanja zavoda. Sodišče ugotavlja, da se tudi glede teh tožnikovih navedb, ki zahtevajo kompleksno oceno njegovega odziva na spremembo režima prestajanja zaporne kazni, tožena stranka ni opredelila, pač pa le povzela mnenje zavoda.

11. Skladno z vsem navedenim sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne sledi zahtevam prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka se namreč ni opredelila do tožnikovih navedb v prošnji za pogojni odpust niti do dokazov, ki jih je predlagal, pač pa le povzela podatke iz poročila zavoda in na tej podlagi ocenila, da pri tožniku niso podane pozitivne spremembe, ki bi kazale, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Tako pomanjkljiva obrazložitev pa pomeni, da odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti in je to bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP). Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljeno kršitev odpraviti.