Jedro

Dokazov ni moč presojati izolirano, ampak predvsem v kontekstu celotnega dokaznega postopka (to je medsebojno povezane ocene vseh izvedenih dokazov). Le v tem okviru je moč v resnici razumeti pomen (dokazno moč) posameznega dokaza. Ker pa je bistvo vsakega zaslišanja ravno v neposrednosti, ki sodišču ne omogoča le potrebne celostne razjasnitve spornih dejstev, ampak predvsem oceno prepričljivosti (verodostojnosti) zaslišanega (kar je bistveno več od samega besedila njegove izjave), je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje z očitano opustitvijo tožencu odvzelo možnost dokazovanja svojih trditev.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7. 6. 2018 toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen dne 22. 5. 2017, zavrglo. Z dopolnilnim sklepom z dne 10. 7. 2018 pa je odločilo, da je dolžan toženec tožnici v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 399,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

2. Toženec se pritožuje zoper oba sklepa.

3. Zoper sklep z dne 7. 6. 2018 se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v celoti ugodi ter razveljavi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe z dne 19. 12. 2016 oziroma, da odločbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje ni ravnalo po napotku pritožbenega sodišča ter vnovič ni izvedlo nikakršnega dokaznega postopka oziroma je vnovič opustilo izvedbo vseh dokazov ter svojo odločitev sprejelo arbitrarno. Postopanje sodišča naj bi bilo nerazumljivo, saj je o predmetnem predlogu predhodno že odločalo in pri svojem primarnem razsojanju razlogov za njegovo zavrženje ni našlo. Ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se v razlogih sklepa navaja o vsebini listin, in med samimi listinami. Z ničemer se ni opredelilo do obširnih toženčevih navedb, da je bil s strani tožnice naklepno izigran. Zgolj navedba tožnice v tožbi sodišču ne daje podlage za sklep, da toženca s tem, ko je v tožbi kot kraj vročanja navedla naslov v L., ni želela izigrati. Sodišče se do njegovih navedb in dokaznih listin, s katerimi je dokazoval, da je tožnica že pred vložitvijo tožbe vedela, da toženec v L. ne živi, ter da je vedela, da živi v C., ni obrazloženo opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do njegovih navedb, da je tožnica ravnala naklepno in da je zasledovala cilj, da toženec tožbe in sodbe ne bo prejel. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj je v predlogu zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede razlogov, ki predstavljajo opravičljivo zamudo pravnega dejanja, ki se mu je pripetila. Izpostavlja določbo drugega odstavka 120. člena ZPP. Poudarja, da bi lahko sodišče prve stopnje, v kolikor bi smatralo, v okviru materialno procesnega vodstva stranke pozvalo, da dopolnijo svoje navedbe, oziroma da ustrezno substancirajo svoje dokazne predloge. Pojasnjuje, da poleg lastnega zaslišanja (v zvezi čimer opozarja, da je ocena sodišča, da tekom zaslišanja ne bi mogel izpovedati nič več, kot je zapisal, zmotna in pavšalna) predlagal tudi zaslišanje nepremičninskega agenta G. O. in da je ta predlog zadosti konkretiziral. Tudi sicer bi ga moralo sodišče na naroku v skladu s pravili materialnega procesnega vodstva pozvati k dodatni konkretizaciji tega dokaznega predloga. Prav tako je predlagal zaslišanje prič J. Š. in M. J. Sodišče ni podalo prepričljivih razlogov, zakaj ne verjame tožencu, ki je argumentirano pojasnil, da je imel s tožnico ves čas in še v mesecu aprilu redno komunikacijo. Prezrlo je njegove navedbe, da mu je sprva tožnica v neposredni telefonski komunikaciji pričela omenjati sodbo in njeno vsebino, v nadaljevanju pa je prejel še pisni zahtevek njenega pooblaščenca z dne 13. 4. 2017. Pritožba omenja, kaj iz omenjenega zahtevka izhaja. Pojasnjuje, zakaj ga zaključek sodišča prve stopnje iz 8. točke obrazložitve ne prepriča. Sodišče je spregledalo, da toženec nikoli ni uporabil izraza zamudna sodba, saj z njo dejansko pred 8. 5. 2018 ni razpolagal. Navaja, kaj je pisal v SMS sporočilu. Kaj natančno mu je tožnica govorila preko telefona in katere izraze je uporabila, bi toženec lahko določno izpovedal v svojem neposrednem zaslišanju, če bi sodišče obema strankama dalo možnost enake obravnave pred sodiščem. Sodišče je sklep, da je toženec zamudno sodbo prejel najkasneje dne 26. 4. 2017 sprejelo preuranjeno, pri čemer je v celoti poklonilo vero v verodostojnost tožničinih navedb, dokazne listine (SMS sporočilo) pa je dokazno ocenilo v nasprotju s toženčevimi izjavami. Dokazov ni pravilno ocenilo, niti jih ni medsebojno primerjalo.

4. Tudi zoper dopolnilni sklep se toženec pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da predlog za izdajo dopolnilnega sklepa zavrne, sklep pa razveljavi, oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje (s stroškovno posledico). Prvenstveno ga izpodbija iz razloga, ker naj bi bil napačen sklep z dne 7. 6. 2018, zoper katerega se je pritožil. Pojasnjuje, da je sodišče sklep z dne 7. 6. 2018 izdalo v okviru ponovljenega postopka. Sklicuje se na 155. člen ZPP in poudarja, da odgovor na pritožbo v predmetni zadevi ni bil potreben, prav tako ne odgovor na pritožbo zoper sklep z dne 8. 8. 2017. Zato naj bi sodišče prve stopnje tožnici neupravičeno priznalo 327,73 EUR (s pripadajočim DDV).

5. Tožnica je v odgovorih predlagala zavrnitev obeh pritožb. 6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Res je to sodišče v sklepu z dne 21. 3. 2018 sodišču prve stopnje naložilo, da se ob vsebinskem preizkusu toženčevega predloga opredeli do trditev slednjega, da naj bi bilo potrebno razlog za njegovo zamudo procesnega dejanja iskati v ravnanju tožnice. Vendar pritožnik, ki sodišču prve stopnje očita, da dokaznega postopka v tem oziru ni izvajalo, ne upošteva, da je omenjeno sodišče njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje (v skladu s prvim odstavkom 120. člena ZPP1) kot prepozen zavrglo, pri čemer je to odločitev tudi obrazložilo (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Okoliščina, da predloga kot prepoznega ni zavrglo že ob prvem odločanju, na presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve ne vpliva. Pravočasnost vložitve takšnega predloga je procesna predpostavka (za vsebinsko odločanje), na obstoj katere je bilo dolžno paziti tudi ob ponovljenem odločanju.2 Ker je presodilo, da je bil predlog vložen prepozno (zaradi česar ga je zavrglo), se mu do toženčevih trditev glede njegove vsebinske utemeljenosti ni bilo potrebno opredeljevati, prav tako v zvezi z njimi ne izvajati predlaganih dokazov. Res se je do toženčeve trditve o tožničinem izigravanju opredelilo in jo ocenilo kot neutemeljeno (glej 5. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 7. 7. 2018). Vendar pa je bilo to vsebinsko opredeljevanje z ozirom na (procesno) naravo sprejete odločitve (zavrženje predloga) brezpredmetno, zaradi česar je za presojo njene pravilnosti (zakonitosti) takšno tudi (obširno) pritožbeno pojasnjevanje, zakaj naj bi bil omenjeni (vsebinski) zaključek sodišča prve stopnje neutemeljen. Do presoje okoliščine, ali je tožnica vedela za toženčevo dejansko bivališče, oziroma njegovih trditev, da ga je hotela izigrati, bi prišlo (šele) v okviru meritornega odločanja o predlogu.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je pritožnik zaslišanje nepremičninskega agenta G. O. predlagal v zvezi trditvami, da sta bila dne 8. 5. 2017 dogovorjena za sestanek, oziroma da je tožnica vedela za prodajo hiše, ne pa tudi glede navedbe, da je toženec šele tega dne v poštnem nabiralniku našel zamudno sodbo (glej toženčevo pripravljalno vlogo z dne 27. 6. 2017). Ker je za presojo pravočasnosti vložitve obravnavanega predloga to edino pomembna okoliščina, sodišču prve stopnje omenjenega zaslišanja ni bilo potrebno izvesti, prav tako ne toženca pozivati k dodatnemu substanciranju podanega dokaznega predloga. V zvezi s katerimi trditvami (dejstvi) naj bi se določen dokaz izvedel, ve le stranka, ki ga je predlagala in ki je zato dolžna ta dejstva sama tudi opredeliti. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno omenjanje dokaznih predlogov po zaslišanju prič J. Š. in M. J. Kot izhaja iz samega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je toženec zaslišanje obeh omenjenih prič predlagal (zgolj) v zvezi s trditvijo, da (sam) prebiva v C. 9. Utemeljeno pa se toženec pritožuje zoper opustitev izvedbe z njegove strani predlaganega lastnega zaslišanja. Slednji je v pripravljalni vlogi z dne z dne 27. 6. 2017 razložil, zakaj SMS, ki ga je tožnica z njegove strani prejela dne 26. 4. 2017, ni moč razumeti tako, da je takrat zamudno sodbo že imel (oziroma da jo je, kot to zaključuje sodišče prve stopnje, najkasneje tega dne prejel). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo, da toženec ob zaslišanju ne bi mogel izpovedati nič drugega, kot je v vlogi zapisal, nato pa ob upoštevanju besedila omenjenega SMS sporočila (priloga A35) in zahtevka tožničinega odvetnika (točneje predloga za ureditev premoženjskih razmerij z dne 13. 4. 2017 - priloga B20) zaključilo, da njegovim navedbam (pojasnilu) ne verjame. V tem okviru se ni ustrezno (konkretno) opredelilo do toženčevih trditev, da mu je v mesecu aprilu 2017 prav tožnica po telefonu omenjala sodbo in njeno vsebino (oziroma ga s tem seznanila). Še bolj pomembno je, da gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno oziroma da je takšno postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z napotkom iz 8. člena ZPP. Omenjeno sodišče je namreč prepričljivost toženčevi izpovedbi vnaprej odreklo. Pri tem ni upoštevalo, da v skladu z 8. členom ZPP sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, ne odloča le na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, ampak tudi vseh dokazov skupaj oziroma na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Slednje pomeni, da dokazov ni moč presojati izolirano, ampak predvsem v kontekstu celotnega dokaznega postopka (to je medsebojno povezane ocene vseh izvedenih dokazov). Le v tem okviru je moč v resnici razumeti pomen (dokazno moč) posameznega dokaza. Ker pa je bistvo vsakega zaslišanja ravno v neposrednosti, ki sodišču ne omogoča le potrebne celostne razjasnitve spornih dejstev, ampak predvsem oceno prepričljivosti (verodostojnosti) zaslišanega (kar je bistveno več od samega besedila njegove izjave), je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje z očitano opustitvijo tožencu odvzelo možnost dokazovanja svojih trditev,3 ki se nanašajo ravno na »pravo« vsebino SMS sporočila (na podlagi besedila katerega je njegove trditve ocenilo kot neprepričljive).

10. Iz predhodno omenjenega razloga je bilo potrebno pritožbi zoper sklep z dne 7. 6. 2018, posledično pa tudi pritožbi4 zoper dopolnilni sklep z dne 10. 7. 2018 (ki vsebuje stroškovno odločitev) ugoditi, oba sklepa razveljaviti5 in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V njem naj sodišče prve stopnje v okviru presoje, ali je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno, dokazni postopek z zaslišanjem toženca (oziroma obeh pravdnih strank) dopolni, nato pa o tem dejstvu ponovno odloči ob upoštevanju 8. člena ZPP (to je na podlagi ocene vseh v tem oziru izvedenih dokazov). V primeru zaključka, da je bil predlog vložen pravočasno, pa naj v nadaljevanju presoja tudi njegovo utemeljenost. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 V 6. točki obrazložitve sklepa z dne 7. 6. 2018 je pojasnilo, zakaj je do zaključka o nepravočasnosti prišlo šele ob ponovljenem odločanju. 3 Pri čemer se pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS) nanaša tudi na enakopravnost strank v dokaznem postopku (glej npr. VSL sklep III Cp 967/2015 z dne 28. 8. 2015). 4 Do v njej podanih navedb se zato to sodišče ni posebej opredeljevalo. 5 V zvezi s pritožbenim predlogom, da to sodišče razveljavi tudi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe z dne 19. 12. 2016, velja pojasniti, da je to v II. točki izreka sklepa z dne 8. 8. 2017 storilo že sodišče prve stopnje.