Jedro

ZIZ, ki se za postopek uporabi na podlagi sedmega odstavka 170. člena ZASP, posebej ne ureja postopanja sodišča v primeru po izreku denarne kazni. Ker je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi izdalo po tožničinemu obvestilu (obvestilo o kršitvi začasne odredbe), je pritožničino pravico sodelovati v postopku pred sodiščem prve stopnje ustrezno varovalo s tem, ko ji je omogočilo izjaviti se o tožničinemu obvestilu. Dolžnik se ima pravico seznaniti in opredeliti glede vseh navedb in dokazov nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, pa se do njih v postopku še ni imela možnost izjaviti. To velja tudi za nova pravno pomembna stališča. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima pritožnica možnost nadzorovati vsebino spletne aplikacije. Pravilno je tudi stališče, da je bila pritožnica dolžna po začasni odredbi izkazati dodatno skrbnost in previdnost pri nadzoru vsebin na svoji platformi. Sodišče prve stopnje je v začasni odredbi prepovedalo bodoče kršitve tožničine izključne pravice do retransmisije. Takšna obligacija ima naravo trajajoče obligacije.

Pritožnici s prepovedjo prenašanja tekem v prihodnje ne morejo nastati neugodne posledice, če tudi sama ne zatrjuje, da ima sklenjeno licenčno ali drugo pogodbo, ki bi ji dala pravico do prenašanja tekem.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**O pritožbi zoper sklep z dne 9. 12. 2020**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: I) dovolilo izvršbo na denarna sredstva tožene stranke zaradi izterjave denarne kazni 50.000 EUR, ki je bila toženi stranki izrečena v II. točki v zvezi s I. točko sklepa o začasni odredbi IV Pg 1855/2020 z dne 13. 11. 2020; II) toženi stranki za primer nadaljnjih kršitev izreklo novo denarno kazen v znesku 60.000 EUR; III) zavrnilo predlog tožeče stranke za izrek višje denarne kazni.

2. Tožena stranka se je zoper sklep pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ne odgovarja za kršitev začasne odredbe, začasno odredbo spoštuje, za nepričakovana ravnanja tretjega ne odgovarja. Izterjava denarne kazni nasprotuje njenemu namenu. Sodišče z izterjavo denarne kazni le-to spreminja v povračilni ukrep. Primeroma se sklicuje na v pritožbi citirane odločbe Višjega sodišča v Ljubljani.

3. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe. Sodišče ni storilo očitane kršitve določb postopka. Tudi pritožbeno retransmisija dne 15. 11. 2020 ni sporna. S tem je tožena stranka kršila začasno odredbo. Tožeča stranka opozarja na vlogo tožene stranke kot odgovorne osebe po 3. členu Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah – ZAvMS. Pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je upoštevalo, da je tožeča stranka že v dopisu z dne 12. 10. 2020, nato pa še kasneje v tožbi in predlogu za zavarovanje z začasno odredbo opozorila na kršitve pravic tožeče stranke s predvajanjem vsebin posameznih nogometnih tekem UEFA Liga narodov 2020/21 na spletni platformi tožene stranke X.si in toženo stranko tudi opozorila na vse prihajajoče tekme, tudi konkretno dne 15. 11. 2020. Sodna praksa, ki jo tožena stranka navaja, ni primerljiva s to zadevo. Z začasno odredbo je toženi stranki naložena obveznost opustitve in ne izpolnitve. Tekme Lige narodov so na sporedu v točno določenih terminih in ne kontinurirano, zato čas izdaje izpodbijanega sklepa ni pomemben. Tožeča stranka se v odgovoru opredeli tudi do kršitve, ki naj bi jo po stališču tožene stranke storila neka tretja oseba (C. d. o. o.) in še to le deloma v smislu delnega prenosa tekme. Vse to zavrne kot neutemeljeno in opozori, da je že večkrat ponovila, da so se uporabniki na spletnih platformah redno obveščali, da je tekme Lige narodov mogoče videti na X.si.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v gospodarskem sporu na naroku 13. 11. 2020 izdalo začasno odredbo, s katero je pritožnici (toženki) prepovedalo retransmisijo in vse oblike razširjanja javnosti (v nadaljevanju: retransmisija) programskih vsebin nogometnih tekem UEFA Liga narodov 2020/21 na TV programih, preko TV aplikacije X.si, kot tudi na vse druge tehnične načine na ozemlju Republike Slovenije. Za primer nespoštovanja izrečene prepovedi s strani pritožnice ji je izreklo denarno kazen v višini 50.000 EUR. Začasna odredba je stopila v veljavo takoj in velja do konca sezone nogometnih tekem UEFA Lige narodov 2020/21. 6. Tožnica je v vlogi z dne 19. 11. 2020 obvestila sodišče, da je pritožnica kršila začasno odredbo, ker je 15. 11. 2020 na svoji TV aplikaciji X.si pod zavihkom „Prva liga“ predvajala vsebino nogometne tekme med Slovenijo in Kosovom v zvoku in sliki.

7. Pritožnica je v odgovoru (vloga z dne 26. 11. 2020) pojasnila, zakaj je bila omenjena tekma predvajana na njeni TV aplikaciji. Bistveno je stališče, da ne odgovarja za predvajanje omenjene tekme.

8. Predmet odločanja je, ali je pritožnica 15. 11. 2020 prekršila z začasno odredbo izrečeno ji prepoved prenašanja tekme UEFA Liga narodov. Pravno pomembno in nesporno je, da je bila tega dne na pritožničini TV aplikaciji X.si prepovedana retransmisija dejansko izvedena. Trajala je od 19.11 ure do 21.28 ure. V tem času je bila tekma na ogled na pritožničini aplikaciji X.si.

9. Pritožnica je v odgovoru z dne 26. 11. 2020 pojasnila, da ima z Nogometno zvezo Slovenije (NZS) kot nosilcem medijskih pravic Prve lige (PLTS) sklenjeno pogodbo o odstopu medijskih pravic, s katero je NZS pritožnici odstopila pravice za neposredne prenose tekem PLTS in druge pravice uporabe teh posnetkov. Pritožnica je sklenila dve podlicenčni pogodbi, v okviru katerih je za produkcijo posameznih športnih dogodkov angažirana C. d. o. o. Pritožnica je skladno s pogodbo z dne 11. 8. 2015 svojo tehnično opremo (enkorderje) namestila v prostorih takrat podizvajalca NZS, tj. C. d. o. o., zaradi zagotovitve „live“ vsebine in posnetkov PLTS pritožnici. V sklopu PLTS je bila 23. 8. 2020 uradno predvajana tekma Maribor - Aluminij. Ker pa ta dogodek 23. 8. 2020 ni bil zaključen, je C. d. o. o. 15. 11. 2020 pod zavihkom posnetka PLTS na odprt strežnik pritožnice nedovoljeno retransmirala posnetek dela tekme UEFA Liga narodov Slovenija – Kosovo. Za to je pritožnica izvedela po prejemu obvestila o kršitvi začasne odredbe (16. 11. 2020). Do retransmisije 15. 11. 2020 je torej prišlo na platformi pritožnice brez njenega naročila, vednosti ali dovoljenja.

10. Najprej višje sodišče odgovarja na zatrjevano kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo pravice do izjave v postopku, ker sodišče pritožnici ni dalo v izjavo dveh vlog tožnice (vlogi z dne 3. in 7. 12. 2020). Sodišče prve stopnje je povedalo, da je tožnica vlogi pritožnici sama posredovala, sicer pa je tožnica v prvi vlogi podajala pravno naziranje, sodišče pa pravo pozna. Drugo vlogo je ocenilo za pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje se na navedbe iz te vloge ni oprlo, ker vloga C. d. o. o. in njeno morebitno sodelovanje pri kršitvi po oceni sodišča ne vplivata na presojo kršitve.

11. Pritožnica navaja, da se je sodišče prve stopnje očitno seznanilo z obema vlogama, zato bi ju moralo dati pritožnici v izjavo pred odločitvijo. Tudi ne drži, da so bila v prvi vlogi le pravna naziranja. V njej se je tožnica izjavila glede trditev in dokazov pritožnice, glede nepomembnosti sklicevanja pritožnice na ravnanje C. d. o. o., prav tako pa zanika navedbe pritožnice, da je ob upoštevanju njenih lastnih navedb, da je tožnica imetnica izključnih pravic prenosa in produkcije vsebine športnih dogodkov UEFA Liga narodov 2020/21, lahko prišlo do posredovanja teh vsebin le s sodelovanjem oseb iz njene (tožničine) pravne sfere, ki so nato nedovoljeno uporabile opremo pritožnice za neposredni dostop do njene platforme.

12. Višje sodišče odgovarja, da je obseg potrebne kontradiktornosti v postopku zavarovanja z začasno odredbo omejen s poljem odločanja. Kontradiktornost ni sama sebi namen. Njen namen je v tem, da se stranka, v tem primeru pritožnica, seznani in opredeli glede vseh navedb in dokazov nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, pa se do njih v postopku še ni imela možnost izjaviti. To velja tudi za nova pravno pomembna stališča. To so stališča, na katere sodišče opre svojo odločitev.1 V tej zadevi pravno pomembna dejstva sploh niso sporna. Sporna retransmisija je bila izvedena. Pravica do kontradiktornosti je bila pritožnici zagotovljena s tem, ko je odgovorila na tožničino obvestilo o kršitvi z dne 15. 11. 2020 in zahtevo za izterjavo v začasni odredbi izrečene denarne kazni. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa ni pomembna vloga C. d. o. o. (zakaj, je višje sodišče pojasnilo v 14. točki), katere vlogo je pritožnica sama izpostavila v svojem odgovoru. V prvi vlogi je tožnica le odgovorila na pravna stališča pritožnice v predhodnem odgovoru na obvestilo glede vloge C. d. o. o. in torej niti ne gre za nova pravno pomembna stališča. Pritožnica tudi ne pove, katero pravno odločilno stališče je bilo novo. Na trditve (o drugačnem odnosu med C. d. o. o. in pritožnico, kot pa ga prikazuje pritožnica) in dokaze, ki jih je tožnica navedla v drugi vlogi (dopolnitev odgovora), pa sodišče prve stopnje dejansko ni oprlo odločitve. Pritožnica drugega niti konkretno ne zatrjuje (glede gole seznanitve z vlogo gl. naslednjo točko).

13. ZIZ, ki se za postopek uporabi na podlagi sedmega odstavka 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP, posebej ne ureja postopanja sodišča v primeru po izreku denarne kazni. Ker pa je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi izdalo po tožničinemu obvestilu (obvestilo o kršitvi začasne odredbe), je pritožničino pravico sodelovati v postopku pred sodiščem prve stopnje ustrezno varovalo s tem, ko ji je omogočilo izjaviti se o tožničinemu obvestilu. Glede na obseg pravno pomembnega dejanskega stanja je to zadoščalo. Ne drži pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje počakati z odločanjem do takrat, da bi se lahko stranka na vlogo nasprotne stranke opredelila, tudi če bi bila vloga za sodišče nepomembna, saj se je o vlogi seznanilo tudi sodišče samo. Takšno postopanje bi onemogočilo učinkovito vodenje postopka. Sodišče prve stopnje mora skrbno preučiti vsako vlogo stranke, tudi tisto, za katero potem ugotovi, da ne vsebuje pravno pomembnih navedb.2

14. Višje sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v 5. in 6. točki obrazložitve v celoti strinja. Ne drži pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno začelo z izterjavo v začasni odredbi izrečene kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima pritožnica možnost nadzorovati vsebino spletne aplikacije X.si, kar je na primer pokazala kasneje, 18. 11. 2020, ko je, potrditvah pritožnice same, C. d. o. o. kot podizvajalec pritožničinega pogodbenega partnerja po podlicenčni pogodbi glede športnih dogodkov PLTS (Y. TV) ponovno začela z nedovoljeno retransmisijo tekme Lige narodov Grčija – Slovenija, ki pa jo je pritožnica še pravi čas ustavila tako, da je po prejemu obvestila o kršitvi onemogočila neposredni prenos signala preko enkorderjev na lokaciji C. d. o. o. na svojo spletno aplikacijo. Pravilno je tudi stališče, da je bila pritožnica dolžna po začasni odredbi izkazati dodatno skrbnost in previdnost pri nadzoru vsebin na svoji platformi. Tožnica je že v prej vročeni tožbi in predlogu za začasno odredbo pritožnico opozorilo na nedovoljene kršitve pravice do retransmisije, do katere prihaja prav na X.si. Tožnica je v tožbi in predlogu za zavarovanje z začasno odredbo tudi opozorila na urnik tekem UEFA Liga narodov v sezoni 2020/21 (na straneh 3 do 7 vloge), med drugim tudi na nedeljsko tekmo dne 15. 11. 2020 med Slovenijo in Kosovom. Ker je torej sodišče prve stopnje pritožnici dva dni pred kršitvijo izrecno prepovedalo vsakršno retransmisijo tekem UEFA Liga narodov, izrecno tudi na X.si, pritožnica pa ima nad lastno aplikacijo popoln nadzor, hkrati pa je bila s sklepom sodišča zavezana k izvajanju preprečitve vsakršne kršitve začasne odredbe, je kršitev začasne odredbe izkazana. Trditve pred sodiščem prve stopnje, da naj bi bila za retransmisijo odgovorna kar tožnica sama, so ostale dokazno povsem nepodprte. Predvsem pa so bile podane na način logičnega zaključka, to je v smislu – tožnica je ta, ki je zatrjevano izključna imetnica pravic retransmisije športnih dogodkov UEFA Liga narodov 2020/21. Višje sodišče dodatno opozarja na okoliščino, da pritožnica ne pojasni, kako se je tokratna retransmisija tudi v smislu vloge C. d. o. o. razlikovala od tistih, ki so bile prej na X.si nedvomno izvedene.

15. Če zavezanka krši prepoved iz začasne odredbe, sodišče izrečeno denarno kazen izterja in da bi doseglo namen začasne odredbe, izreče novo denarno kazen za primer ponovne kršitve. V primeru kršitve prepovedi se smiselno uporablja določba tretjega odstavka 226. člena ZIZ (drugi odstavek 273. člena ZIZ v zvezi s sedmim odstavkom 170. člena ZASP). Sodišče prve stopnje je v začasni odredbi, katere vsebina je povzeta v 5. točki te obrazložitve, prepovedalo bodoče kršitve tožničine izključne pravice do retransmisije. Takšna obligacija ima naravo trajajoče obligacije. Tudi po naravi stvari v primeru prepovedanega prenosa nogometne tekme ni mogoče, da bi sodišče v času konkretne tekme izdalo sklep o izvršbi. Zato ni treba, v primerih kot je ta pa tudi ni mogoče, da bi kršitev trajala – obstajala v času vložitve obvestila tožnice o kršitvi začasne odredbe ali v času izterjave denarne kazni. Prepovedano dejanje je bilo storjeno, v primeru kršitve začasne odredbe pa je sodišče dolžno opraviti izvršbo začasne odredbe po uradni dolžnosti in hkrati izreči novo denarno kazen za primer bodoče kršitve (prim. tretji odstavek 226. člen ZIZ v zvezi s sedmim odstavkom 170. člena ZASP).

16. Ni pomembno dejstvo, da tekma ni bila v celoti predvajana in da je do kršitve prišlo na X.si mestu za tekmo PLTS v zavihku arhiv. Prepovedana retransmisija je bila izvršena. Ker je bila z začasno odredbo pritožnici naložena trajajoča obligacija, dejstvo, da je 18. 11. 2020 pritožnica začasno odredbo spoštovala, ne more vplivati na pravilnosti izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sklicevanje na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje v tej zadevi ni sprejelo odločitve, ki bi bila nasprotna z ustaljeno sodno prakso. Pritožnica tudi ne pojasni, kako so citirane odločbe konkretno pomembne za to zadevo. Pritožnica namreč v pritožbi uporabi posamezne razloge višjega sodišča iztrgano iz konteksta, s prenašanjem stavkov o pomenu denarne kazni kot izvršilnega ukrepa. Ne pove, zakaj so pomembne v tej zadevi. V tem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo kršitev začasne odredbe. V zadevah VSL I Cp 308/2019, II Ip 560/2016 in III Ip 2171/2014 ravno obratno; ali kršitve sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali pa je ugotovilo, da sklep o začasni odredbi ni več kršen. Gre tudi za drugačne obveznosti (zgolj primeroma npr. pri I Cp 308/2019 gre za deložacijo, pri VSL IV Cp 325/2018 za prepoved stikov z otrokom, v zadevi III Ip 2171/2014 za obveznost odstraniti članek na spletni strani in prepoved nadaljnjih tovrstnih dejanj). V zadevi VSL IV Cp 325/2018 je bilo bistveno vprašanje izterjava denarne kazni iz sklepa o zavarovanju po izdani končni odločbi. V tem odnosu je treba tudi razumeti argument, da bi takšna izvršba predstavljala le še povračilni ukrep. V predmetni zadevi sodišče sodbe še ni izreklo.

17. Kazni po ZIZ so namenjene zagotovitvi spoštovanja sodnih odločb in učinkovite uresničitve upnikove pravice do sodnega varstva. Zato je izrek denarne kazni hkrati ustavno dopusten poseg v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, vendar le tedaj, ko izvršitve obveznosti ni mogoče zagotoviti na drug način.3 Prisile k spoštovanju prepovedi kršitve izključne pravice do retransmisije ni mogoče izvesti drugače. Zato ni utemeljeno pritožbeno stališče, da gre v tem primeru dejansko za povračilni ukrep in ne za kaznovanje pritožnice v smislu 226. člena ZIZ.

**O pritožbi zoper sklep z dne 28. 1. 2021**

18. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 11. 2020 izdalo začasno odredbo z vsebino, povzeto v 5. točki te obrazložitve. Odločitev je sprejelo na podlagi 272. člena ZIZ, 170. člena ZASP in 123. člena Zakona o industrijski lastnini – ZIL-1 (glede na to, da je tožnica zatrjevala tudi kršitev pravice do znamke, npr. blagovne znamke EU „UEFA NATIONS LEAGUE“). Pritožnica je zoper sklep ugovarjala.

19. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 1. 2021 pritožničin ugovor zavrnilo. Tudi po presoji ugovora je ugotovilo, da je tožnica uspela do standarda verjetnosti izkazati, da je izključna imetnica medijskih pravic za razširjanje ter produkcijo nogometnih tekem UEFA Liga narodov 2020/21 na ozemlju Republike Slovenije. Pri tem se je uprlo zlasti na izjavi Združenja UEFA z dne 3. 11. 2020 in 12. 11. 2020 (prilogi A4 in A7). Ugotovilo je, da je podana verjetnost, da je pritožnica kršila pravice tožnice. V izogib ponavljanju se je sklicevalo na sklep o začasni odredbi. Tudi glede ostalih predpostavk za zavarovanje z začasno odredbo se je sklicevalo na že izdano začasno odredbo. Dodatno je pojasnilo verjetnost nastanka težko nadomestljive škode ali nenadomestljive škode tožnici. Ta je podana, ker gre za izključne pravice in materialno nadomestilo ne more v celoti nadomestiti škode, ki nastane zaradi kršitev. Upoštevalo je splošno znana zapletena poslovna in subjektivna razmerja, povezana z ustvarjanjem in trženjem pravic intelektualne lastnine. Kot pomembno je izpostavilo, da pritožnica ne zatrjuje, da bi sama pridobila pravice retransmisije spornih športnih dogodkov, zato ni videti hujših neugodnih posledic, ki bi jih zanjo pomenila izdana začasna odredba. V 10. točki obrazložitve je pojasnilo višino izrečene denarne kazni.

20. Pritožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje dejstev in argumentov, s katerimi je pritožnica utemeljevala ugovorne razloge in svoja pravna naziranja v zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, ni konkretizirano navedlo oziroma vsebinsko celovito povzelo, povzelo je jih je le delno, brez konkretizacije ugovornih argumentov.

21. Ta pritožbeni argument ne drži, ker je sodišče prve stopnje v 2. točki pritožničine ugovorne navedbe povzelo, povzelo jih je tudi v nadaljevanju ožje obrazložitve. Sicer pa pritožnica ne pojasni, kako naj bi zatrjevana kršitev četrtega odstavka 324. člena ZPP vplivala na zakonitost in pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP).

22. Da pa se je sodišče prve stopnje z argumenti pritožnice seznanilo in na pravno pomembne tudi odgovorilo (tudi sklicujoč se na svoj predhodni sklep o začasni odredbi – razloge o tem višje sodišče navaja v nadaljevanju) ter da zatrjevani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki jih pritožnica utemeljuje z razlogi Ustavnega sodišča v odločbah Up-375/13 z dne 23. 3. 2016, Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, Up-399/05 z dne 15. 5. 2008, Up-647/15 z dne 19. 5. 2016) nista podani, izhaja že iz dolžine in vsebine pritožbe. Pritožnica sama v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje njenih ugovornih navedb ni upoštevalo, kolikor jih je, pa zunaj konteksta, v nasprotju s postopkovnimi pravili in materialnim pravom.

23. Sodišče prve stopnje je obrazložitev sklepa o ugovoru sestavilo tako, da se glede drugih predpostavk za utemeljenost začasne odredbe sklicuje na razloge iz sklepa o začasni odredbi. To velja v celoti za pogoj, da je podana verjetnost, da je pritožnica kršila pravice tožnice (gl. 9. točka razlogov), medtem ko je glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode zavzelo izrecne razloge. Enako velja za pogoj nenastanka hujših neugodnih posledic (ki jih je višje sodišče povzelo v 19. točki obrazložitve). Vendar pa zaradi tega odločitev sodišča prve stopnje še ni neobrazložena do te mere, da se je ne da preizkusiti. Treba je namreč upoštevati način odločanja sodišča prve stopnje. Zahteva po popolni obrazloženosti odločitve sodišča prve stopnje je večja kot pri pritožbenem odločanju, kje zadošča, da višje sodišče v tistem delu, v katerem je odločitev sodišča prve stopnje popolna, samo ponovno ne prepisuje razlogov temveč se nanje sklicuje.4 V tej zadevi je specifično to, da je sodišče prve stopnje dalo pritožnici pravico izjaviti se o tožničinemu predlogu za zavarovanje z začasno odredbo že pred izdajo sklepa o začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijanim sklepom le še ponovno pretresalo ugovorne navedbe, ki jih je pritožnica dala že prej v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, sodišče pa se je do njih opredelilo že v sklepu o začasni odredbi. Pritožnica bi v tem delu lahko uspela s pritožbo iz razloga po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katerega višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, le, če bi konkretno zatrjevala, na katere ugovorne navedbe ali pravno pomembne argumente, ki jih je pritožnica dala prvič v ugovoru, sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Tega pritožnica ni navedla, temveč je v nadaljnjih osmih straneh ugovorne navedbe ponovila. Da bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, tudi ne drži, upoštevajoč zgoraj navedeno postopanje sodišča prve stopnje.

24. Višje sodišče je zato v nadaljevanju odgovorilo na pritožbene navedbe v točki 2.1, ki se nanašajo na izpodbijane pogoje za zavarovanje z začasno odredbo.

25. Višje sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da je za zavarovanje z začasno odredbo zadoščalo, da je tožnica dejstvo, da je zakonita imetnica pravice prenosa tekem UEFA Liga narodov 2020/21, kar vključuje tudi pravico do radiodifuzne retransmisije (31. člen) in drugih pravic priobčitve javnosti (1. točka prvega odstavka 170. člena ZASP v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZASP), izkazala z dopisi UEFA. Da je UEFA izključna imetnica medijskih pravic za razširjanje ter produkcijo tekem UEFA Liga narodov 2020/21, v tej zadevi ni sporno. Tožnica je v predlogu za zavarovanje navedla, da ima z UEFA sklenjeno pogodbo o medijskih pravicah z dne 22. 6. 2017 in je ekskluzivna imetnica medijskih pravic za razširjanje in produkcijo nogometnih tekem UEFA Liga narodov 2020/21, vključno s pravicami podlicenciranja … Tudi po presoji višjega sodišče je tožnica trditveno in dokazno breme o imetništvu pravice do retransmisije z dopisoma UEFA izkazala do potrebnega standarda. Sodišče prve stopnje je vsebino dopisov v pomembnem delu povzelo v 12. točki sklepa o začasni odredbi in v 7. točki izpodbijanega sklepa. Izjavi direktorjev UEFA, da je tožnica izključna imetnica pravice do retransmisije in posredovanja tekem UEFA Liga narodov 2020/21 za Slovenijo (gl. druga odstavka obeh izjav), sta jasni in za odločanje o zavarovanju nedenarne terjatve povsem zadoščata. S tem se je trditveno in dokazno breme procesno prevalilo na pritožnico, ki pa konkretnih nasprotnih pravno pomembni trditev sploh ni navedla (da je ona imetnica izključne pravice do retransmisije), kaj šele dokazala.

26. Ni utemeljeno pritožbeno vztrajanje, da bi tožnica to dejstvo lahko izkazala le s pogodbo z UEFA, ki pa je le-ta noče priložiti zaradi varovanja poslovne skrivnosti. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je pritožnica pri izvedbi dokaza s predložitvijo pogodbe izrecno vztrajala, zato bi sodišče moralo izdati edicijski sklep in je neutemeljeno pripisalo enakovredno moč enostranski izjavi UEFA. Pritožnica neutemljeno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravilo iz drugega odstavka 227. člena ZPP, kot navaja pritožnica, ker ni izdalo edicijskega sklepa (prvi odstavek 227. člena ZPP). O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP).

27. Ne drži pritožbeno stališče, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pritožničinega sklicevanja na preteklo (prejšnjo) licenčno pogodbo (z dne 27. 12. 2016), ki jo je pritožnica sklenila s švicarsko družbo U. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v isti točki obrazložitve (12. točka sklepa o zavarovanju z začasno odredbo in 7. točka izpodbijanega sklepa) s tem, ko je pojasnilo, da za začasno odredbo zadoščata dopisa UEFA.

28. Višje sodišče se strinja, da je izpolnjen pogoj za zavarovanje z začasno odredbo iz 3. točke drugega odstavka 170. člena ZASP. Ta določa, da je začasna odredba dopustna, če tožnica za verjetno izkaže, da pritožnica z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Materialne avtorske pravice so izključna premoženjska upravičenja. Pravilno je stališče, da pritožnica ne zatrjuje, da ima lastno, s strani UEFA podeljeno upravičenje do retransmisije, medtem ko je tožnica to do standarda verjetnosti dokazala. Višje sodišče soglaša s tožnico, ki je v odgovoru na pritožbo opozorila, da pritožnici s prepovedjo prenašanja tekem v prihodnje ne morejo nastati neugodne posledice, če tudi sama ne zatrjuje, da ima z UEFA sklenjeno licenčno ali drugo pogodbo, ki bi ji dala pravico do prenašanja tekem UEFA Liga narodov. Ne drži, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo pogoj reverzibilnosti začasne odredbe. Pritožnica spregleda, da so določbe 170. člena ZASP lex specialis v razmerju do 272. in 273. člena ZIZ. Sodišče sme za zavarovanje nedenarnih zahtevkov po prvem odstavku 167. člena ZASP izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, tudi prepovedati domnevno kršenje in bodoče kršitve (peti odstavek 170. člena ZASP). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je kršitev pravice do retransmisije začasno učinkovito mogoče zaščititi le s prepovedjo le-te pritožnici (prim. 1. točko prvega odstavka 167. člena in 1. točko petega odstavka 170. člena ZASP). Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da zadošča že varstvo na odškodninskem področju. Varstvu pravice do retransmisije kot izključne materialne pravice je namenjen tako sistem civilnopravnih sankcij (167. člen ZASP) kot tudi odškodninskopravno varstvo (169. člen ZASP).

29. Višje sodišče se tudi strinja višino izrečene kazni tako v sklepu o začasni odredbi kot v sklepu z dne 9. 12. 2021. S sklepom o zavarovanju z začasno odredbo sodišče izreče fizični osebi denarno kazen največ do 10.000 EUR, pravni osebi in podjetniku pa do 500.000 EUR. Če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti. Zoper dolžnika, ki kljub drugi izrečeni kazni ne izpolni svoje obveznosti, postopa sodišče še naprej tako, kot je določeno v drugem in tretjem odstavku 226. člena ZIZ, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska iz drugega odstavka tega člena. Sodišče pri odmerjanju denarne kazni v predpisanih mejah upošteva pomen dejanja, ki bi ga moral opraviti dolžnik, ter druge okoliščine primera (tretji do šesti odstavek 226. člena ZIZ). Začetna denarna kazen v višini 50.000 EUR zadosti upošteva pomen kršene pravice in ekonomsko stanje pritožnice. Sicer pa je pritožbeno izvajanje o previsoki kazni, glede na to, da je bila začasna odredba kršena, pravzaprav odveč.

30. Višje sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih razlogov, ki jih je ocenilo za pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, tisti, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

31. Višje sodišče je v tem pritožbenem postopku in v odprtem gospodarskem sporu odločalo o utemeljenosti sklepa o začasni odredbi. O tem, stroški katere stranke so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), bo zato lahko odločeno s končno odločbo (po načelu uspeha; prvi odstavek 154. člena ZPP). Zato je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo do končne, meritorne odločitve (smiselno tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-419/10 z dne 2. 12. 2010. 2 Ibidem. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up-1092/07 z dne 21. 6. 2007. 4 Prim. sklep Vrhovnega sodišča III Ips 95/2016 z dne 28. 11. 2017.