Jedro

Sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona, pa tudi ne določb kazenskega postopka. Zahtevo za dopolnitev vloge je ustrezno oblikovalo, v njem je navedlo sestavine, ki jih mora skladno s tretjim odstavkom 168. člena v zvezi s 429. členom ZKP vsebovati predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in je vlagatelja opozorilo, da bo vlogo, v kolikor vseh potrebnih sestavin ne bo imela, zavrglo. Med njimi je navedlo, da mora imeti opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, pri čemer takšna navedba zadostuje, saj sodišče ne sme pozivati vlagatelja na dopolnitev vloge z opozarjanjem na pomanjkljivosti tako, da bi manjkajoče sestavine navajalo in jih s tem konkretiziralo, ker bi s tem že pozivanje samo pomenilo dopolnjevanje vloge.

Izrek

Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca M.K. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 25366/2015 z dne 16. 10. 2015 na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo vlogo z dne 7. 7. 2015, dopolnjeno dne 1. 10. 2015, ki jo je pri Okrajnem sodišču v Mariboru po pooblaščencih, odvetnikih iz Odvetniške pisarne G. v M., vložil oškodovanec kot tožilec M.K. Sklep temelji na ugotovitvi, da vloga ni popolna tako, da bi bila sposobna za obravnavanje, torej da bi jo bilo mogoče šteti kot predlog za posamezna preiskovalna dejanja in na njegovi podlagi izvesti postopek zoper osumljenca, ker ne vsebuje zakonsko predpisanih sestavin.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca M.K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navajajo uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, naj napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo zakon, ker je oškodovanca pozvalo na dopolnitev vloge, pa ni navedlo, zaradi česa je vloga nepopolna. V dopisu bi moralo konkretno navesti pomanjkljivost in pojasniti, kaj mora vložnik storiti, da jo bo sodišče lahko obravnavalo. Kršilo je tudi določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko ni pravilno uporabilo tretjega odstavka 76. člena tega zakona, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, ker v zahtevi za dopolnitev vloge ni opozorilo na posledice v primeru, če tudi dopolnjena vloga ne bi vsebovala vseh zahtevanih sestavin. Sicer pa je bila vložena zgolj zahteva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ne pa obtožni akt, ta pa ni nepopolna. Navedeni so oseba, zoper katero se zahteva preiskava, opis dejanja, iz katerega izhajajo znaki kaznivega dejanja, njegova zakonska označba, okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma in že zbrani dokazi, jasno pa je tudi opisano, s čim je oškodovanec v škodo svojega premoženja nekaj storil. Navedeno je, da je na naroku za glavno obravnavo, skupaj z okrožnim državnim tožilcem, umaknil obtožni predlog, osumljenec pa je s tem dosegel, da je oškodovančeva terjatev v višini 30.000,00 EUR zastarala in mu je s tem nastala v navedeni višini premoženjska škoda. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da iz opisa dejanja ni razvidno, da je bila posledica osumljenčevega spravljanja oškodovanca v zmoto tudi opustitev izterjave dolga in da kraj kaznivega dejanja ni točno naveden, zahteva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj pa je bilo še edino oškodovančevo sredstvo, da pride do poplačila svoje terjatve, ki jo ima do osumljenega.

5. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona, pa tudi ne določb kazenskega postopka. Zahtevo za dopolnitev vloge je ustrezno oblikovalo, v njem je navedlo sestavine, ki jih mora skladno s tretjim odstavkom 168. člena v zvezi s 429. členom ZKP vsebovati predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in je vlagatelja opozorilo, da bo vlogo, v kolikor vseh potrebnih sestavin ne bo imela, zavrglo. Med njimi je navedlo, da mora imeti opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, pri čemer takšna navedba zadostuje, saj sodišče ne sme pozivati vlagatelja na dopolnitev vloge z opozarjanjem na pomanjkljivosti tako, da bi manjkajoče sestavine navajalo in jih s tem konkretiziralo, ker bi s tem že pozivanje samo pomenilo dopolnjevanje vloge. Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno obrazložilo, da mora oškodovanec kot tožilec v skladu z zakonskimi določbami sam sestaviti predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in tega ne sme storiti sodišče, saj bi se tako postavilo v vlogo tožilca, kar bi bilo nedopustno.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da opozorilo sodišča v zahtevi za dopolnitev vloge (l. št. 12) ni bilo jasno glede tega, kako bo sodišče postopalo, če tudi po dopolnitvi vloga ne bo popolna. V njej je namreč sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da jo bo, v kolikor vloga v danem roku ne bo dopolnjena oziroma popravljena, ali če tudi po dopolnitvi ne bo vsebovala vsega, kar je potrebno, da bo sposobna za obravnavanje, oziroma če bo še vedno nerazumljiva, v skladu s tretjim odstavkom 76. člena ZKP zavrglo. Pojasnilo o tem, kakšna bo posledica, če dopolnjena vloga še vedno ne bo popolna, je tako povsem razumljivo.

7. Kadar tožilec predlaga opravo posameznih preiskovalnih dejanj ter predlaga zaslišanje osumljenca, je dolžan navesti tudi konkreten opis kaznivega dejanja, saj se mora osumljencu pri zaslišanju povedati, katerega dejanja je osumljen, opisano ravnanje pa mora imeti vse zakonske znake kaznivega dejanja tudi v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ne le v obtožnem aktu. Opis dejanja, ki je predmet posameznih preiskovalnih dejanj, mora biti torej konkreten in jasen ter mora vsebovati vsa tista odločilna dejstva, ki pomenijo konkretizacijo abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Pritožbi, ki trdi, da ima vloga vse ustrezne sestavine, da bi jo bilo mogoče šteti kot zahtevo za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ni mogoče pritrditi, in sicer iz razlogov, ki jih v sklepu pravilno pojasnjuje prvostopenjsko sodišče. 8. Pravilno je namreč obrazložilo, da opis ravnanja v vlogi ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker je poleg spravljanja v zmoto zakonski znak kaznivega dejanja tudi opis ravnanja oškodovanca, ki v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, ter da je iz opisa dejanja sicer razvidno, da je oškodovanec na naroku za glavno obravnavo v soglasju z državnim tožilcem umaknil obtožni predlog, s tem pa dosegel, da je terjatev zastarala, ni pa razvidno, da bi bila posledica osumljenčevega spravljanja oškodovanca v zmoto tudi opustitev izterjave tega dolga. Namen, ki ga mora zasledovati storilec, da se mu lahko očita storitev kaznivega dejanja goljufije, mora biti v tem, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, saj v nasprotnem primeru, v kolikor takšnega namena nima, ravnanje nima znakov navedenega kaznivega dejanja, iz opisanega pa ni razvidno, da je D.K. pridobil premoženjsko korist sebi ali komu drugemu, ko je prišlo do umika obtožnega predloga ter da je bil takšen takrat njegov namen. Iz obrazložitve vloge je razvidno, da bi naj oškodovanec takrat že bil oškodovan, da je njegova terjatev do obdolženca že obstajala in da je z umikom obtožnega predloga prišlo do situacije, ko svoje terjatve, ker je obtožni predlog umaknil, v kazenskem postopku kot premoženjskopravni zahtevek ni mogel več uveljavljati. Tega tudi ne more popraviti z novim kazenskim postopkom, ne glede na to, da je to, kot navaja, ostal njegovo edino sredstvo, s katerim bi lahko dolg od obdolženca izterjal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da iz navedbe, da je osumljenec s tem, ko mu je obljubljal, da mu bo v celoti plačal dolg, ni razbrati njegovega namena, da bi pridobil premoženjsko korist (ki bi jo sicer naj že imel), temveč zgolj, da se izogne nadaljnjemu kazenskemu pregonu. Ker navedene okoliščine, zapisane v opisu kaznivega dejanja, povzročajo, da je opis nejasen, in ker iz njega ni razviden obdolženčev preslepitveni namen, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist (torej korist, ki je še ni pridobil), kar je znak kaznivega dejanja goljufije, je vloga, ob tem, da v njej tudi ni naveden kraj storitve kaznivega dejanja, kar je prav tako obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, nepopolna in jo je sodišče prve stopnje kot takšno po tretjem odstavku 76. člena ZKP utemeljeno zavrglo. Glede kraja storitve kaznivega dejanja pritožba nepravilno navaja, da sodišče prve stopnje v sklepu navaja, da ni naveden točno, saj je v sklepu pravilno zapisano, da kraj dejanja (v opisu kaznivega dejanja) ni naveden.

9. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).