Jedro

Res je toženka v odgovoru na tožbo nasprotovala tožnikovemu izračunu, vendar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je šlo za "nekonkretiziran ugovor". Toženka ni računsko obrazložila, zakaj tožnikov izračun dodatka v višini 3,51 EUR ni pravilen. Prav tako ni navedla, koliko naj bi znašal pravilen izračun. Se pa je sklicevala na Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. Skladno s to Uredbo (drugi odstavek 6. člena in 8. člen) je sodišče prve stopnje preizkusilo pravilnost tožnikovega izračuna in ugotovilo, da je izračun pravilen, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče.

Izrek

I. Ugotovi se, da je tožnik pritožbo umaknil. II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: - dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka); - toženki naložilo, da tožniku za obdobje od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016 obračuna 17,55 EUR, od tega odvede davke in prispevke ter mu plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi od 6. 8. 2016 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun 452,83 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); - ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo 109,35 EUR bruto (IV. točka izreka); - tožniku naložilo, da toženki plača pravdne stroške 163,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka navedene sodbe se pritožuje toženka iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano II. točko izreka odpravi (pravilno razveljavi). Toženka navaja, da odločitev v izpodbijanem delu temelji na zaključku, da je imel tožnik v referenčnem obdobju 1. 7. 2015 do 31. 12. 2015 presežek ur 7:18, ki jih je prenesel v naslednje referenčno obdobje 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016 in jih v tem obdobju izrabil. Posledično je v tem obdobju prišlo do presežka ur, ki pa se ne izračuna s primerjavo med opravljenimi in izrabljenimi urami (kot je to storila toženka), ampak je presežek večji, saj je potrebno upoštevati še neizrabljene presežne ure prejšnje referenčnega obdobja od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016 v trajanju 13:9 ur oziroma z upoštevanjem izravnave (4 ure), 9:09 ur. Vsled navedenega je sprejeta izpodbijana odločitev, da je tožnik za 5 ur (v tožbi 6 ur, delni umik za 1 uro, ki je bila plačana) upravičen do plačila. Glede višine dodatka je sodišče prve stopnje sledilo tožniku, ki je osnovno bruto plačo za julij 2016 (za mesec, ki je sledil referenčnemu obdobju) delil s 174 in izračunal urno postavko 11,71 EUR oziroma 30 % dodatek v višini 3,51 EUR. V zvezi z višino dodatka je sodišče izpostavilo, da ji toženka konkretizirano ni ugovarjala, kar pa ni res, saj je že v odgovoru na tožbo izrecno nasprotovala načinu izračuna in podala natančna pojasnila glede uporabljene bruto osnovne plače. Zaradi tega je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Že sodišče samo je zapisalo, da je toženka upoštevala nižjo vrednost 30 % dodatka, kot to izhaja iz plačilne liste za november 2016 (pravilno za november 2017), v kateri višina zneska za eno opravljeno presežno uro znaša 3,41 EUR, ne pa 3,51 EUR, kot je zahteval tožnik, ki je kot osnovo za izračun vzel plačo za julij 2016 (2.037,54 EUR), torej za mesec po zaključku referenčnega obdobja, kar pa ni pravilno. Zmoten je tudi zaključek sodišča glede končnega števila presežnih ur v spornem referenčnem obdobju. Toženka vztraja, da je tožnik v tem obdobju opravil 1:51 presežne ure, kot to izhaja iz izpisa aplikacije ARDČ, ki je tožnik ni v nobenem smislu prerekal. Nesporno je, da je toženka eno presežno uro tožniku plačala pri plači za november 2017 in mu zato za to obdobje ne dolguje ničesar več.

3. Zoper sodbo v celoti (dejansko le zoper zavrnilni del) se je pritožil tudi tožnik, ki pa je 15. 2. 2019 pritožbo umaknil. 4. V skladu z drugim odstavkom 334. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče še ni izdalo odločbe o pritožbi, zato je na podlagi navedene določbe ZPP tožnik pritožbo lahko umaknil in je pritožbeno sodišče ni obravnavalo po vsebini, temveč je s sklepom le ugotovilo, da je tožnik pritožbo umaknil. 5. Pritožba toženke ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

7. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje glede števila presežnih ur v spornem referenčnem obdobju od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016. Toženka se pri tem sklicuje na izpis iz aplikacije ARDČ, po katerem naj bi imel tožnik opravljenih le 1:51 presežnih ur, kar pa ni res. Toženka sama je v spis vložila listino "Pregled evidentiranih opravljenih ur in izkoriščenih ur iz naslova začasno prerazporejenega delovnega časa po fiksnih referenčnih obdobjih" (B/3), v katerem je za sporno referenčno obdobje ugotovljeno, da je tožnik opravil 28:45 presežnih ur, izkoriščeno pa je bilo 22:54 ur, tako da presežek nad povprečno delovno obveznostjo znaša 5:51 ur. Enako dejansko stanje je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in tožniku za pet polnih presežnih ur priznalo 30 % dodatek.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovljeno višino dodatka storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je toženka v odgovoru na tožbo nasprotovala tožnikovemu izračunu, vendar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je šlo za "nekonkretiziran ugovor". Toženka ni računsko obrazložila, zakaj tožnikov izračun dodatka v višini 3,51 EUR ni pravilen. Prav tako ni navedla, koliko naj bi znašal pravilen izračun. Se pa je sklicevala na Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uredba - Ur. l. RS, št. 14/09 s sprem.). Skladno s to Uredbo (drugi odstavek 6. člena in 8. člen) je sodišče prve stopnje preizkusilo pravilnost tožnikovega izračuna in ugotovilo, da je izračun pravilen, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. V drugem odstavku 6. člena je določeno, da se povprečna mesečna delovna obveznost za polni delovni čas določi na podlagi 40 delovnih ur na teden in znaša 174 ur. V 8. členu Uredbe pa je določeno, da se bruto urna postavka za osnovno plačo izračuna tako, da se osnovna plača deli s povprečno mesečno delovno obveznostjo. Tožnik je v tožbi navedel, da je njegova osnovna plača za julij 2016 (mesec, ki naj bi sledil referenčnemu obdobju) znašala 2.037,54 EUR. Upoštevaje 174 ur povprečne mesečne delovne obveznosti je pravilen izračun, da urna postavka znaša 11,71 EUR, 30 % dodatek pa 3,51 EUR (2.037,54 : 174 =11,71 x 0,30 = 3,51). Zato izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti in se jo da v celoti preizkusiti.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 360. člena, 353. člen ZPP).

10. Ker stranki s pritožbo nista uspeli, skladno z določbo 154. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).