3. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in drugih, ki jih zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1613/2004 z dne 7. 7. 2005 v zvezi s sodbo in sklepom Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 689/99 z dne 21. 6. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevkom pritožnikov za plačilo razlik v plači. V preostalem delu je njihove zahtevke zavrnilo. Tožbeni zahtevek C. C. je zavrnilo v celoti. Zavzelo je stališče, da je bilo znižanje plač pri delodajalcu (toženi stranki v delovnem sporu) nezakonito, zato so pritožniki upravičeni do razlik v plači, vendar le glede dela vtoževanih terjatev, ki niso zastarale. Po oceni sodišča namreč izračuni neto razlik plač ne pomenijo pripoznave dolga, ki bi pretrgala zastaranje. Zahtevek C. C. je zavrnilo z obrazložitvijo, da je pritožnik svojo terjatev veljavno cediral banki, zato je zahtevek zoper delodajalca neutemeljen. Višje sodišče se je z navedenimi stališči strinjalo in je pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnilo.

2.Pritožniki v ustavni pritožbi zatrjujejo kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), kršitev načela uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in kršitev pravice iz 66. člena Ustave. Menijo, da sta odločitvi sodišč tako očitno napačni in brez razumne pravne obrazložitve, da ju je mogoče oceniti za arbitrarni in samovoljni. Navajajo, da sodišči glede nastopa zastaranja nista navedli razlogov glede na predložene dokaze in razloge, ki so jih navajali v postopku. Obširno navajajo razloge, zaradi katerih naj bi bilo stališče sodišč, da izračuni premalo izplačanih plač ne pomenijo pripoznave dolga, zmotno. Zatrjujejo, da odločitvi sodišč odstopata od dosedanje sodne prakse, pri čemer se sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 110/2000 z dne 27. 3. 2001. Kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) utemeljujejo z navedbo, da sodišče druge stopnje ni odločalo oziroma se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede odločitve o stroških postopka. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka pritožnika C. C. navajajo, da sodišči ne ločita med institutom ničnosti in institutom izpodbojnosti pravnega posla oziroma sodiščema očitajo, da se nista opredelili do navedb o tem, zakaj naj bi bila pogodba o odstopu terjatev in izročitvi delnic nična, na kar bi moralo sodišče po mnenju pritožnikov paziti po uradni dolžnosti. Navajajo tudi, da je bilo pritožniku dejansko onemogočeno uveljavljanje pravic po sodni poti, ker naj ga sodišče ne bi zaslišalo kot stranko in naj bi bilo zato dejansko stanje napačno ugotovljeno.

B.

3.Pritožniki kršitev 22. člena Ustave utemeljujejo z očitkom, da sta sodišči odločili arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti in bi bilo zato mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči sta namreč obrazložili svoje stališče, da obračuni razlik v plačah ne pomenijo pripoznave dolga, ki bi pretrgala zastaranje, ter da je zato zahtevek za plačilo razlik v plači glede zastaranega dela terjatev neutemeljen. Poleg tega sta sodišči ugotovili, da je pritožnik C. C. svojo terjatev do delodajalca na podlagi 436. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) pravno veljavno odstopil banki, zato je njegov zahtevek do delodajalca neutemeljen v celoti. Sodišči sta torej svoji odločitvi razumno utemeljili s pravnimi argumenti, zato sta neutemeljena očitka pobudnikov, da sta odločitvi arbitrarni in neobrazloženi. Dejstvo, da sta odločitvi sodišč drugačni od tiste, s katero bi soglašali pritožniki, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

4.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil očitek pritožnikov o odstopu od ustaljene sodne prakse. Člen 22 Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, namreč med drugim zagotavlja, da odločitev sodišča brez utemeljenega razloga ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa pritožniki zgolj s sklicevanjem na eno samo sodbo Vrhovnega sodišča te kršitve niso izkazali.

5.Očitek pritožnikov, da Višje sodišče ni odgovorilo na njihovo navedbo o stroških postopka, po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve 25. člena Ustave (pravica do pritožbe). Iz te ustavne pravice izhaja obveznost pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe. Vendar je tudi ta očitek neutemeljen. Višje sodišče je namreč obrazložilo, da so pritožbene navedbe glede stroškov postopka neutemeljene, ker so neutemeljene tudi pritožbene navedbe pritožnikov glede zavrnilnega dela sodbe. V pravilnost pravne presoje pritožbenega stališča pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

6.Očitek pritožnikov, da se sodišči nista opredelili do navedb pritožnikov o ničnosti pogodbe o odstopu terjatev, prav tako ni utemeljen. Ta očitek bi bil lahko relevanten z vidika pravice iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja tudi zahteva, da se sodišče opredeli do navedb strank, ki so za odločitev bistvene. V obravnavanem primeru sta sodišči zavzeli stališče, da pritožnik pogodbe o odstopu terjatev ni izpodbijal, zato velja. Pravilnosti te pravne presoje in drugih navedb pritožnikov v zvezi z zavrnitvijo zahtevka pritožnika C. C. pa Ustavno sodišče glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne preizkuša, saj po vsebini pomenijo le ugovor zmotne uporabe prava.

7.Pritožniki navajajo tudi, da je bilo pritožniku C. C. dejansko onemogočeno uveljavljanje pravic po sodni poti, ker naj ga sodišče ne bi zaslišalo kot stranko in naj bi bilo zato dejansko stanje napačno ugotovljeno. Ta očitek po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Navedena ustavna pravica je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Tej zahtevi sta sodišči zadostili, saj sta tožbo vsebinsko obravnavali. Obravnavano navedbo pa je mogoče razumeti tudi kot zatrjevanje kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj sodišči pritožnika ne bi enakopravno obravnavali. Vendar pa je tudi ta očitek neutemeljen. Iz 22. člena Ustave izhaja pravica stranke, da se v postopku izjavi tako glede dejanskih kot pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki ji mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja. Vendar to ne pomeni, da mora sodišče v vsakem postopku tožnika in toženca zaslišati kot stranki postopka, saj lahko navajata svoje argumente tudi v pisnih vlogah in na narokih. Pritožniki pa ne zatrjujejo, da se pritožnik C. C. v postopku ni imel možnost izjaviti. Glede na navedeno se tudi očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave izkaže za neutemeljen.

8.Pritožniki v ustavni pritožbi zatrjujejo tudi kršitev 15. in 66. člena Ustave. Ker sta očitka pavšalna, ju Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan