Jedro

Osebe, legitimirane za uveljavljanje vrnitve premoženjskih pravic po ZPVAS določa ta zakon v 1. odstavku 8. člena, v katerem določa, da se članom agrarne skupnosti, organizirane po določbah ZPVAS, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, odvzete (na podlagi predpisov iz 1. člena ZPVAS) njihovim pravnim prednikom (kot članom nekdanjih agrarnih skupnosti), ter v 1. odstavku 9. člena, kjer določa, da se postopek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti začne na zahtevo kateregakoli člana oziroma skupnega pooblaščenca teh članov. Pomanjkanja legitimacije ob vložitvi zahteve ni mogoče sanirati s kasnejšo predložitvijo dokazil o tem, da se je naknadno (tj. po vložitvi zahteve) agrarna skupnost organizirala po ZPVAS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote A z dne 18. 12. 2001, s katerim je le-ta zavrgla zahtevo za denacionalizacijo Vaške skupnosti B, katere skupni predstavnik in pooblaščenec je tožnik. Tožena stranka se v razlogih sklicuje na prvi odstavek 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS), po katerem se odvzeto premoženje vrača članom agrarnih skupnosti, organiziranim po tem zakonu na njihovo zahtevo, in na 9. člen istega zakona, po katerem se postopek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti začne na podlagi zahteve kateregakoli člana oziroma skupnega pooblaščenca, zahtevi pa mora med drugim biti priloženo potrdilo o vpisu v register agrarnih skupnosti in overjen članski imenik z dokazili, da člani izpolnjujejo pogoje po tem zakonu. Zaključuje, da zahteve za denacionalizacijo, ker agrarna skupnost vasi C na dan njene vložitve, to je 29. 6. 2001 še ni bila organizirana, kar naj bi ne bilo sporno, ni vložila upravičena oseba, saj tožnik kot vložnik tedaj ni bil član novoorganizirane agrarne skupnosti. Zahtevo, ki jo vloži neupravičena oseba, pa je treba zavreči. Dalje navaja, da je prvostopni organ sicer zahtevo zavrgel iz drugih (nepravilnih) razlogov, vendar na samo odločitev to ni vplivalo. Tožena stranka meni, da je 7-letni rok, določen v ZPVAS za ponovno organiziranje agrarnih skupnosti in vložitev zahteve za vrnitev premoženja dovolj dolg ter da se tožnik neutemeljeno sklicuje na pomanjkanje časa. Prvostopni organ je po mnenju tožene stranke postopal pravilno, ko ni podaljšal roka za dostavo potrdila o vpisu v register agrarnih skupnosti in overjenega članskega imenika. Poleg tega pa je bila zahteva z dne 17. 12. 2001 vložena tudi po izteku roka, določenega v ZPVAS za vlaganje zahtev.

Tožnik v tožbi navaja, da je že v pritožbi navedel razloge za zamudo. Poleg tega je prosil, naj ga v pritožbenem postopku vabijo, da bo pojasnil nekatere podatke, vendar se to ni zgodilo. Prvostopni organ je v postopku podal napačne podatke in to namerava tožnik pojasniti na obravnavi. Dalje navaja, da ima pooblastilo ter da so dokončni solastniki znani. Članski imeniki so potrjeni. Ker gre za solastnike, je iskanje listin bilo dolgotrajno. Prosi, da se opravi javna obravnava ter da se ga nanjo povabi, da bo lahko predložil dokaze za lažje reševanje zadeve. Tožnik sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 23. 9. 2002. Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, ZUP) lahko začne upravni postopek kot stranka oseba za uveljavitev kakšne njene pravice, ki ji jo daje materialni zakon. Če tako zahtevo vloži oseba, ki po materialnem zakonu nima pravic, ki jih v zahtevi uveljavlja, za vložitev zahteve ni legitimirana, meritorno odločanje o njeni zahtevi v takem primeru ni dopustno ter mora upravni organ tako zahtevo zavreči (2. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).

Osebe, legitimirane za uveljavljanje vrnitve premoženjskih pravic po ZPVAS (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 79/98 odl. US, 56/99 in 72/00) določa ta zakon v 1. odstavku 8. člena, v katerem določa, da se članom agrarne skupnosti, organizirane po določbah ZPVAS, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, odvzete (na podlagi predpisov iz 1. člena ZPVAS) njihovim pravnim prednikom (kot članom nekdanjih agrarnih skupnosti), ter v 1. odstavku 9. člena, kjer določa, da se postopek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti začne na zahtevo kateregakoli člana oziroma skupnega pooblaščenca teh članov.

Da tožnik ne uveljavlja vrnitve premoženja kot član agrarne skupnosti, organizirane po ZPVAS oziroma tudi ne kot skupni pooblaščenec članov tako organizirane agrarne skupnosti, niti ni sporno. Navedene ugotovitve izpodbijane odločbe tožnik v tožbi ne prereka, izhaja pa tudi iz samih njegovih vlog, s katerimi je na pozive prvostopnega organa na predložitev potrdila o vpisu v register agrarnih skupnosti ter overjenega članskega imenika odgovarjal, da postopki za pridobitev listin, ki jih mora predložiti, še niso zaključeni, in zaprošal za podaljšanje roka za predložitev teh listin. To pa pomeni, da je tožnik zahtevo vložil v zastopanju agrarne skupnosti, ki je šele bila v ustanavljanju, ter da glede na povedano ni bil legitimiran za njeno uveljavljanje, tako da je odločitev o tem, da je zahtevo bilo treba zavreči, utemeljena.

Glede na to je tožena stranka tožniku pravilno pojasnila, da pomanjkanja legitimacije ob vložitvi zahteve ne bi mogel več sanirati s kasnejšo predložitvijo dokazil o tem, da se je naknadno (tj. po vložitvi zahteve) agrarna skupnost organizirala. Drugačnih dokazil, namreč da je agrarna skupnost v času vložitve zahteve že bila organizirana (tj. da je bila že vpisana v register agrarnih skupnosti, ko šele se po 1. odstavku 6. člena ZPVAS šteje, da je po tem zakonu ponovno organizirana) - s čemer edino bi lahko uspel - pa tožnik tudi predložiti ne bi mogel, glede na to, da je v vlogah prvostopnemu organu (pa tudi še v pritožbi in tožbi) navajal, da postopki za ponovno vzpostavitev agrarne skupnosti še niso zaključeni. Glede na navedeno toženi stranki tudi ne more z uspehom očitati, da ni upoštevala razlogov za zamudo, ki jih je navedel. Neutemeljen pa je tudi njegov ugovor, da ga tožena stranka ni vabila v postopek, da bi pojasnil podatke, saj bi moral, če je menil, da gre za relevantna nova dejstva, ta navesti že v sami pritožbi, in opravičiti, zakaj jih ni uveljavljal že v prvostopnem postopku (3. odstavek 238. člena ZUP), česar vse pa ni storil. Ne more pa tožnik uspeti niti s tožbenimi navedbami, katera dejanja vse so že opravljena v vzpostavljanju nove agrarne skupnosti, ter pojasnjevanjem težavnosti zbiranja listin, saj bi vsa ta dejanja, vključno z vpisom v register agrarnih skupnosti, morala biti opravljena že pred vložitvijo zahteve. Na drugačno odločitev sodišča pa tudi ne more vplivati zgolj pavšalno sklicevanje tožnika na dokaze, ki naj bi jih predložil na javni obravnavi, saj se po določbi 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) v upravnem sporu novih dokazov več ne more predlagati, če tožnik ne izkaže, in tega ni storil, da bi jih ne mogel uveljaviti že v upravnem postopku. Iz tega razloga in ker je sodišče tudi lahko odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, sodišče tudi ni sledilo smiselnemu tožnikovemu predlogu, naj odloči po opravljeni javni obravnavi.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev procesnega in materialnega prava, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.