Jedro

1. 15.čl. Uredbe sveta (ES) št. 2201/03 z dne 27.11.2003. Med strankama je v Italiji v teku razvezni postopek, cit. Uredba pa ne ureja prenosa pristojnosti v primeru razveznega postopka.

2. V obravnavani zadevi je podana izjema od uporabe prava običajnega prebivališča otroka, gre za primer razširitve pristojnosti sodišča, ki je pristojno za razvezo otrokovih staršev, ta pristojnost pa preneha takoj, ko postane odločba o razvezi zakonske zveze pravnomočna, ali če se postopek konča drugače. 3. Pravnomočne začasne odredbe ni mogoče spreminjati, možna je le vložitev novega predloga za odvzem pravice do stikov oz. za omejitev stikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog, s katerim je predlagateljica predlagala spremembo pravnomočne začasne odredbe, ki jo je pod opr.št. R.G. 2126/04 dne 9.2.2005 izdalo redno sodišče v G. v Italiji, in je bila s sklepom Okrožnega sodišča v N., opr.št. IR 29/2005 z dne 9.2.2005 (pravilno 13.6.2005) priznana kot tuja sodna odločba, in sicer glede osebnih stikov nasprotnega udeleženca z ml. hčerko S.S., tako da se nasprotnemu udeležencu odvzame pravica do stikov do pravnomočne rešitve kazenske zadeve, ki je v teku pred Državnim tožilstvom pri sodišču v G. v Italiji pod opr.št. 1407/05 R.G.N.R., podrejeno, da se pravica do osebnih stikov omeji, tako da bodo stiki potekali pod nadzorom Centra za socialno delo v N., enkrat tedensko med 16.00 in 18.00 uro. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da izpolnjen pogoj iz 3. tč. 15. čl. Uredbe sveta (ES) št. 2201/2003 (povezanost z našo državo) za predlagani prenos pristojnosti ne zadošča; sodišče prve stopnje ni našlo nobenega razloga, zakaj bi bilo obravnavanje zadeve v RS ml. S.S. v korist. Po mnenju sodišča prve stopnje se pristojnost prenaša izjemoma, kadar to terjajo posebne okoliščine primera, zaradi katerih je prenos pristojnosti otroku v korist. Začasna odredba R.G. 2126/04 z dne 9.2.2005, katere spremembo predlagateljica predlaga, pa je že pravnomočna in izvršljiva in je zato ni mogoče spreminjati. Gre za začasni ukrep, izdan v okviru razveznega postopka, ki ga vodi redno sodišče v G. v Italiji, zato lahko predlagateljica v okviru razvezne pravde zaradi spremenjenih okoliščin predlaga novo ureditev stikov.

Zoper sklep se pritožuje predlagateljica po pooblaščenki in vztraja pri predlaganem prenosu pristojnosti od rednega sodišča v G. v Italiji na pristojno sodišče v Sloveniji in meni, da so za to izpolnjeni vsi pogoji, predvsem pa bi to bilo v korist ml. S.. V pritožbi navaja, da je v zvezi s prenosom pristojnosti predlagala sodišču, naj na podlagi 15. čl. Uredbe (ES) št. 2201/2003 (v nad. Uredba) zahteva od rednega sodišča v G. v Italiji, ki vodi postopek, naj prekine postopek ter pozove stranke, naj začnejo postopek pred pristojnim sodiščem v RS. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da "sodišče ni ravnalo v skladu z navodilom 19. čl. Uredbe in ni prekinilo predmetnega postopka, zato ker nobena od strank ni oporekala pristojnosti rednega sodišča v G.v Italiji, torej sodišča, ki je prvo začelo postopek", ne more vzdržati. Predlagateljici ni bilo potrebno oporekati pristojnosti rednega sodišča v G.. Uredba namreč jasno določa, da lahko sodišča države članice, ki so po vsebini pristojna za zadevo, izjemoma prekinejo obravnavo zadeve ali njenega dela ter pozovejo stranke, naj začnejo postopek pri sodišču druge države članice, če menijo, da bi bilo sodišče druge države članice, s katero je otrok posebej povezan, primernejše za obravnavo zadeve ali njenega dela, in če je to v korist otroka. Omenjeni člen tako govori samo o sodiščih, ki so pristojna oz. ki bi bila primernejša za obravnavanje zadeve. Ni pa določeno, da bi stranka morala oporekati pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek. Sodišče v G.v Italiji bi v skladu z 2. tč. 15. čl. Uredbe lahko prekinilo postopek na podlagi pobude stranke, po uradni dolžnosti ali na zahtevo našega sodišča. Slednja možnost se je zdela predlagateljici najprimernejša, zato je predlagala sodišču, naj zahteva od rednega sodišča v G. prenos pristojnosti. Predlagateljica se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da je sicer izpolnjen pogoj iz 3. tč. 15. čl. Uredbe, to je, da je otrok posebej povezan z našo državo, kar pa ne zadostuje za prenos pristojnosti, saj mora sodišče presojati, ali bi bil ta prenos zaradi posebnih okoliščin otroku v korist. Sprašuje se, katere so tiste okoliščine, ki bi sodišču zadostovale za prenos pristojnosti. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da ni našlo okoliščin, ki bi utemeljevale prenos obravnavanja zadeve v našo državo, kar pa ne zadostuje za zavrnitev predloga. Ali sum storitve kaznivega dejanja spolne zlorabe, ki temelji na ugotovitvah ginekologa, ne zadošča? Dejstvo, da sodišče spolne zlorabe otroka ni štelo kot dovolj tehtno posebno okoliščino, da bi bilo obravnavanje zadeve v Sloveniji ml. S. v korist, je nesprejemljiva in pomeni kršitev 34. čl. Konvencije o otrokovih pravicah. Poleg tega pa je dejstvo, da se predmetna zadeva obravnava v Italiji, da se uporablja italijanski pravni red in da o štiriletnem državljanu RS odločajo organi druge države. To je nedopustno in to ni v korist otroka. S tem, ko sodišče to dopušča, ne more zagotavljati posebnega varstva in skrbstva nad otrokom, kot to določa 1. odst. 36. čl. Ustave RS. Predlagateljica je kot nosilka starševske odgovornosti storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi zavarovala svojega otroka. Zdaj je na vrsti sodišče. Glede varstva otrok namreč velja, da mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. V skladu s 408. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa lahko sodišče zaradi varstva otrok, ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale ter zbere podatke, potrebne za odločitev. V tej zadevi sodišče te svoje dolžnosti ni opravilo. Če bi, bi ugotovilo, da je predlagateljica sredi postopka v Italiji ostala brez pravne pomoči. Kot posledico tega je občutila, da v razveznem postopku v Italiji ni bilo pravega posluha za njene probleme. Predlagateljica zna samo pogovorni italijanski jezik, njeno jezikovno izražanje je slabo. Ob nepoznavanju italijanske pravne terminologije in postopka pred italijanskim sodiščem, je očitno, da je bila v položaju, iz katerega je težko branila svoje in otrokove interese in koristi. Nasprotni udeleženec pa tudi ne plačuje za otroka niti tolarja preživnine in mu ni mar, ali ima predlagateljica dovolj sredstev za preživljanje. V prid prenosu pristojnosti govori tudi temeljno načelo Uredbe, da je najprimernejše sodišče za zadeve starševske odgovornosti ustrezno sodišče države članice, v kateri ima otrok običajno prebivališče. To pa je v tem primeru sodišče v RS. Kar zadeva ugotovitve sodišča, da "predlagateljica ni navedla, da bi naša država predpisovala več pravic oz. pravice, ki bolje ščitijo otroka, kot jih predpisuje Italija", pa sodišče od predlagateljice zahteva preveč. Velja namreč načelo, da sodišče pozna pravna pravila po uradni dolžnosti. To načelo ne velja le za domače pravo, temveč tudi za tuje. Predlagateljica je vložila predlog za spremembo odločbe o stikih na podlagi navodila Okrajnega sodišča v N., opr.št. In z dne 21.10.2005. Sodišče je s tem sklepom predlagateljičinemu predlogu za odlog izvršbe ugodilo in izvršbo odložilo za tri mesece. Sodišče je še odločilo, da lahko stranki v tem roku vložita pri pristojnem sodišču predlog za spremembo izvršilnega naslova, to je odločbe o stikih. To je predlagateljica storila in skupaj s predlogom za prenos pristojnosti predlagala tudi spremembo odločbe o stikih. Predlagateljica je vložila predlog z enim samim ciljem, to je obvarovati svojega otroka pred nadaljnjimi spolnimi zlorabami. Dejstvo, mimo katerega sodišče ne more, je, da je otroku zaradi spolnih zlorab že nastala nepopravljiva škoda, kar izhaja iz izvedenskega mnenja prof. dr. M. Ž.T. iz L. in ugotovitev ginekologa, ki sta ml. S. pregledala. Res je začasna odredba postala pravnomočna in izvršljiva, vendar je začasna odredba s tem, ko jo je naše sodišče priznalo, postala tudi del našega pravnega reda. Predlagateljica ne more sprejeti tega, da bi se odredba izvrševala, upoštevajoč zlorabe, ki jih je otrok utrpel. Z izvajanjem stikov, kot jih določa odredba, bi bila dana možnost nadaljnjih spolnih zlorab. Tega pa predlagateljica ne more dopustiti. Pri tem se sklicuje tudi na 2. odst. 56. čl. Ustave RS, ki določa, da se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Toda, ali je sodišče naredilo vse, da bi mladoletni S. zagotovilo to posebno varstvo? Predlagateljica je prepričana, da ne. Meni, da je z izpodbijanim sklepom kršilo cit. ustavno določbo.

Na pritožbo predlagateljice je nasprotni udeleženec po pooblaščenki podal odgovor s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi. Meni, da predlagateljica v pritožbi ne navaja nobenih razlogov, ki bi utemeljevali drugačno odločitev. Postopanje predlagateljice pa je bilo tudi procesno nepravilno. Ne drži, da je predlagateljica skupaj s predlogom za prenos pristojnosti predlagala tudi spremembo odločbe o stikih, temveč je pri Okrožnem sodišču v N. vložila zgolj predlog za spremembo odločbe o osebnih stikih. Le v obrazložitvi cit. predloga je naslovnemu sodišču predlagala, naj v skladu z Uredbo zahteva od rednega sodišča v Italiji, da prekine postopek in pozove stranke, naj začnejo postopek pred pristojnim sodiščem v RS. Takšen postopek pa je napačen, saj bi morala najprej predlagati prenos pristojnosti in šele nato bi lahko sodišče meritorno odločalo o zahtevku. Sicer pa je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da je začasna odredba, katere spremembo predlagateljica zahteva, že pravnomočna in izvršljiva in je zato ni mogoče spreminjati. Predlagateljica ni predlagala nove ureditve stikov, ampak spremembo pravnomočne začasne odredbe, kar pa je materialnopravno nemogoč zahtevek. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni našlo okoliščin, ki bi utemeljevale prenos obravnavanja zadeve zaradi boljšega varovanja koristi otroka v naši državi, in da zgolj posebna povezanost z našo državo ne zadostuje. Pred rednim sodiščem v Italiji je med strankama v teku postopek razveze zakonske zveze in v okviru tega postopka je sodišče začasno uredilo razmerje med strankama in ml. hčerko S.S.. Nasprotni udeleženec je državljan Republike Italije, zakonska zveza je bila sklenjena v Italiji in stranki sta po sklenitvi zakonske zveze živeli v Italiji, vse do odselitve predlagateljice v Slovenijo. Zato je logično, da je za postopek razveze zakonske zveze pristojno sodišče v Republiki Italiji. Nenazadnje pa je predlagateljica v Italiji sprožila tudi kazenski postopek zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti. Pa tudi sicer, predlagateljica zgolj z neutemeljenimi zatrjevanji spolne zlorabe mladoletne hčerke s strani nasprotnega udeleženca, kar slednji odločno zanika, ne more zadostiti zahtevam Uredbe glede izkazane koristi otroka, kot tudi ne, da naj bi bilo sodišče v RS primernejše za obravnavo zadeve.

Pritožba ni utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Sodišče druge stopnje najprej povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: * pred rednim sodiščem v G. (v Italiji) je v teku postopek razveze zakonske zveze med predlagateljico (kot tožečo stranko) in nasprotnim udeležencem (kot tožencem) pod opr.št. R.G.2126/04. * predmet cit. razveznega postopka je tudi odločanje o starševski odgovornosti strank do njune ml. hčerke S.S. * imenovano sodišče v Italiji je z začasno odredbo št. R.G. 2126/04 z dne 9.2.2005 začasno uredilo stike nasprotnega udeleženca z ml. hčerko S. S. (kot izhaja iz predloga dva dni v tednu v popoldanskem času med 15.00 in 19.00 uro ter vsako drugo nedeljo med 9.30 in 18.00 uro) in je začasna odredba že pravnomočna in izvršljiva.

* Okrožno sodišče v N. je s sklepom opr.št. I.R. 29/05 z dne 13.6.2005 priznalo navedeno tujo sodno odločbo (začasno odredbo o stikih) * Ml. S.S. živi z materjo (predlagateljico) v Sloveniji že od avgusta 2004 in je državljanka RS.

* predlagateljica je zoper nasprotnega udeleženca vložila kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja nad osebo, mlajšo od 10 let (mladoletno hčerko), postopek je v teku pri Državnem tožilstvu v G. (v Italiji) pod opr.št. 1407/05 R.G.N.R. V obravnavani zadevi je predlagateljica predlagala, da se postopek zaradi razveze zakonske zveze ( v katerem se odloča tudi o starševski odgovornosti strank do ml. S.), ki se vodi pri rednem sodišču v G. v Italiji, prenese v obravnavanje na pristojno sodišče v RS v skladu z določbo 15. čl. Uredbe sveta (ES) št. 2201/03 z dne 27.11.2003, ki naj (po prevzemu pristojnosti) odloči o predlagani spremembi začasne odredbe o stikih nasprotnega udeleženca z ml. hčerko, tako da se nasprotnemu udeležencu odvzame pravica do stikov do pravnomočne rešitve kazenske zadeve, ki je v teku pred Državnim tožilstvom pri sodišču v G. v I., podrejeno, da se pravica do osebnih stikov omeji, tako da bodo stiki potekali pod nadzorom Centra za socialno delo v N. enkrat tedensko med 16.00 in 18.00 uro. S 1.5.2004 je RS postala članica Evropske unije in jo veže cit. Uredba o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000. V skladu z 72. čl. se je Uredba začela uporabljati 1.3.2005 (z izjemo členov 67, 68, 69 in 70, ki so se začeli uporabljati 1.8.2004). Kot izhaja iz uvodno povzetih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je med strankama v Italiji v teku razvezni postopek, cit. Uredba pa ne ureja prenosa pristojnosti v primeru razveznega postopka (kot je predlagala predlagateljica), ampak je možnost prenosa pristojnosti umeščena v Oddelek 2 - starševska odgovornost. Že iz tega razloga je izpodbijana prvostopenjska odločitev pravilna. V členu 8 Uredbe je urejena splošna pristojnost, po kateri so sodišča države članice pristojna v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek (v obravnavanem primeru v Italiji). V čl. 12 Uredbe pa je določeno, da so sodišča države članice, ki so pristojna v zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze, pristojna v vseh zadevah, ki se nanašajo na starševsko odgovornost, povezano z navedenim zahtevkom, če ima vsaj en zakonec starševsko odgovornost za otroka in so zakonca in nosilci starševske odgovornosti pristojnost sodišča sprejeli izrecno, ali na drugačen, nedvoumen način v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek in je to v otrokovo korist. Ta, dodeljena pristojnost, po 2. tč. 12. čl. Uredbe preneha, ko je sodna odločba, s katero se ugodi zahtevku ali zavrne zahtevek za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, postala pravnomočna, oz. v primeru, ko se postopek konča zaradi nekega drugega razloga. Taka situacija v obravnavani zadevi ni podana; razvezni postopek med strankama je v Italiji še v teku. Zato prenos pristojnosti po 15. čl. Uredbe, ki ureja prenos pristojnosti v zadevah, ki se nanašajo na starševsko odgovornost otrok, po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ( ko predlagateljica predlaga prenos pristojnosti v zadevi razveze zakonske zveze) ni mogoče uporabiti. V obravnavani zadevi je podana izjema od uporabe prava običajnega prebivališča otroka, gre za primer razširitve pristojnosti sodišča, ki je pristojno za razvezo otrokovih staršev, ta pristojnost pa preneha takoj, ko postane odločba o razvezi zakonske zveze pravnomočna, ali če se postopek konča drugače. Zato je sodišče prve stopnje, ne glede na to, da se je sicer spuščalo v presojo pogojev za prenos pristojnosti po 15. čl. Uredbe, materialnopravno pravilno odločilo, ko je predlog predlagateljice zavrglo. Predlagateljica (kot tožeča stranka v razvezni pravdi, ki je v teku pri rednem sodišču v G. v Italiji) lahko oz. bi že morala, glede na sum storitve kaznivega dejanja, predlagati v okviru tekočega razveznega postopka v Italiji začasno odredbo glede odvzema oz. omejitve pravice do stikov. Prav ima pritožba, da morajo organi, ki odločajo o stikih enega od staršev z otroki, skladno z določbami Konvencije organizacije Združenih narodov o otrokovih pravicah ( UR.l. SFRJ, MP, št.15/90) z vsemi ukrepi varovati otroka pred vsemi oblikami nasilja, poškodb ali zlorab. Vsa dejanja, ki so v nasprotju s koristmi otroka, pa čeprav gre le za sum, je zato treba preprečiti. Določbe cit. Konvencije pa vežejo tudi organe v Republiki Italiji. Pa tudi sicer, pritrditi je sodišču prve stopnje, pravnomočne začasne odredbe ni mogoče spreminjati, možna je le vložitev novega predloga za odvzem pravice do stikov oz. za omejitev stikov. Ob vsem povedanem pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno odgovarjati na ostale pritožbene navedbe ( glede na določbo 1. odst. 360. čl. ZPP v zvezi s 37.čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).