Jedro

Tožnik je v spornem obdobju dejansko opravljal delo v polnem delovnem času in ne v polovičnem delovnem času, zato je zahtevek na plačilo razlike plače utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med strankama 1. 7. 2017 sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto voznika kombija, za polni delovni čas z osnovno plačo 1.609,92 EUR bruto in plačilom delovne uspešnosti v višini 0,10 EUR neto po opravljenem kilometru. Tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je bila pogodba za polni delovni čas sklenjena od 17. 5. 2017 do 30. 6. 2017, je zavrnilo (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od 1. 7. 2017 do 14. 1. 2018 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas, ga v tem obsegu prijaviti v vsa obvezna zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost), vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ ter mu iz naslova razlike med obračunano in plačano bruto plačo, ki znaša bruto za maj 2017 193,60 EUR, za junij 2017 400,16 EUR, za julij 2017 1.205,04 EUR, za avgust 1.205,04 EUR, za september 1.205,04 EUR, za oktober 1.198,08 EUR, za november 1.198,08 EUR, za december 1.198,04 EUR in za januar 599,04 EUR, po obračunu davkov in prispevkov plačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca, v 15 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova delovne uspešnosti za december 2017 plačati 326,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek, in sicer do bruto 800,00 EUR, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati delovno uspešnost za maj 2017 v višini 650,00 EUR bruto, za junij 2017 v višini 1.300,00 EUR bruto, za julij 2017 v višini 1.300,00 EUR bruto, za avgust 2017 v višini 1.200,00 EUR bruto, za september 2017 v višini 1.400,00 EUR bruto, za oktober 2017 v višini 1.200,00 EUR bruto in za november 2017 v višini 1.500,00 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke in plačati neto znesek, zmanjšan za že prejeta neto plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Ugotovilo je nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z 15. 12. 2017 in da je delovno razmerje med strankama prenehalo 6. 5. 2018. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 14. 1. 2018 do vključno 6. 5. 2018, tožnika za ta čas prijaviti v pokojninsko, zdravstveno, starševsko in zavarovanje za brezposelnost, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ ter mu od vsakokratne mesečne bruto plače v višini 1.609,92 EUR obračunati davke in prispevke, neto znesek pa mu plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je tožnikov zahtevek za poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od vključno 7. 5. 2018 dalje ter za plačilo delovne uspešnosti v višini 0,1435 EUR/km oziroma 1.300,00 EUR bruto mesečno (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo celotne stroške postopka oziroma podrejeno, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožnikova plača za polovični delovni čas določena v višini 804,96 EUR. Sodišče je upoštevalo izpoved tožnika, da naj bi ob podpisu pogodbe razumel, da dela polovični delovni čas za plačo, ki je zapisana v pogodbi, ni pa upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da gre za plačo, ki bi tožniku pripadala, če bi delal polni delovni čas. Ob dejstvu, da je bil tožnik zaposlen le za polovični delovni čas, je znašala njegova plača polovični znesek od zneska, navedenega v pogodbi o zaposlitvi, torej približno 404,00 EUR bruto mesečno. To potrjujejo tudi s strani tožnika predložene plačilne liste, iz katerih je razvidno, da je mesečna plača tožnika 404,00 EUR bruto in nikakor ne 804,96 EUR mesečno. Tožnik od tožene stranke ni nikoli zahteval, da bi mu plačevala plačo v višini 804,96 EUR mesečno, saj je bilo strankama povsem jasno, da mu pripada polovica tega zneska. Prav tako ni imel nikakršnih pripomb ali ugovorov glede višine prejetih mesečnih izplačil, saj je jasno, da mu za delovno mesto voznika ne pripada plača 1.609,92 EUR bruto za polni delovni čas ter še dodatno variabilni del plačila za dogovorjeno delovno uspešnost 0,10 EUR neto po opravljenem kilometru. Med pravdnima stranka je bilo doseženo soglasje (volj) (15. člen OZ), da je višina plače tožnika polovica zneska, navedenega v pogodbi o zaposlitvi. Ker tožnik priznava obračun prevoženih kilometrov na zadnji strani obračunskih listov kot pravilnega, ter glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v juliju delal 11 dni, v avgustu 11 dni, v septembru 12 dni, v oktobru 9 dni in v novembru 14 dni, pri čemer ima kot povprečni delovni mesec 20 ali 21 dni, je delo opravljal s polovičnim časom in ne s polnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le čas vožnje in čas mirovanja vozila z zagnanim motorjem, pri čemer pa iz seštevka obeh časov ni mogoče zaključiti obstoja delovnega razmerja s polnim, običajno 168-urnim delovnim časom. Sodba je v tem delu neobrazložena, saj zaključka sodišča o obstoju delovnega razmerja s polnim delovnim časom ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne pojasni, zakaj upošteva tožnikovo izpoved, da naj bi moral biti prisoten ob nakladanju in raztovarjanju tovora. Takšnih trditev v tožbi in vlogah niti ni podal, temveč jih je le pavšalno navedel v svoji izpovedi. Ne strinja se tudi z odločitvijo, da mora tožniku iz naslova delovne uspešnosti za december 2017 izplačati 326,00 EUR. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2018 navajala, da je tožnik opravil vožnje le 11., 12., 13. in 14. 12. 2017, skupaj 2.695 km, zato mu ne pripada 326,00 EUR, temveč kvečjemu 268,59 EUR. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2017. Poslovni razlog za odpoved po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je podan. Tožena stranka je ob analizi poslovnih rezultatov in delovnega procesa, s ciljem zmanjševanja stroškov in optimizacije ter racionalizacije poslovanja, reorganizirala delovni proces in sprejela odločitev, da se zaradi zmanjšanja stroškov dela zmanjša število zaposlenih na delovnem mestu voznika. Zaradi tega je prenehala potreba po delu tožnika. Ni res, da bi tožena stranka šele v sodnem postopku navajala in dokazovala dejanske razloge za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela. Tožena stranka po enem mesecu in pol po prenehanju delovnega razmerja tožnika ni zaposlila drugega delavca na njegovem delovnem mestu, kot je to zmotno ugotovilo sodišče. Šele 1. 3. 2018 je zaposlila delavca A.A. za naročnika B., vendar mu je delovno razmerje po enem tednu sporazumno prenehalo. Nato je 12. 3. 2018 na to delovno mesto za naročnika B. zaposlila C.C.. Navedena delavca torej nista bila zaposlena na tožnikovem delovnem mestu, za opravljanje mednarodnih prevozov. Drugačen zaključek sodišča je zmoten in v nasprotju s predloženimi dokazi, s tem pa je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede obstoja poslovnega razloga navaja, da je D. d. o. o. 21. 11. 2017 podal odpoved pogodbe o medsebojnem sodelovanju, s 30‑dnevnim odpovednim rokom, ki se je iztekel 31. 12. 2017. Zato je bila tožena stranka primorana sprejeti sklep o reorganizaciji dela, s katerim je ugotovila, da se je zmanjšala potreba po številu zaposlenih na delovnem mestu voznika kombija, z nalogo opravljanja špediterskega dela in da bo za potrebe mednarodnega prevoza delovne naloge voznika kombija v mednarodnem prometu opravljal direktor tožene stranke sam. Delovno mesto tožnika zaradi tega ni bilo več potrebno, zato je tožena stranka ukinila to delovno mesto in naloge prenesla na direktorja. Takšen organizacijski razlog utemeljuje zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče šteje, da je tožnik delal polni delovni čas in ne polovični delovni čas, saj je svojo odločitev v tem delu ustrezno obrazložilo. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je bilo mogoče preizkusiti.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja z navedbami, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka po enem mesecu in pol na tožnikovo delovno mesto voznika zaposlila drugega delavca. Sodišče je to dejstvo pravilno ugotovilo, ta ugotovitev pa ne nasprotuje nobenemu izvedenemu dokazu. Tožnik z uveljavljanjem te bistvene kršitve postopka izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja kršitve določb postopka.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo višino plače za polovični delovni čas. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi navedla, da je plača v višini 804,96 EUR določena za delovni čas, kot je naveden v pogodbi. V pogodbi pa je bil nedvomno naveden polovični in ne polni delovni čas. Glede na jasno pogodbeno določbo, da je višina tožnikove plače za polovični delovni določena v znesku 804,96 EUR, sodišču prve stopnje ni bilo treba z razlagalnimi pravili iskati prave volje strank ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Zato sklicevanje tožene stranke na določbo 15. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpoved tožnika, da je pričakoval, da ga bo tožena stranka kasneje zaposlila na drugem delovnem mestu ter da iz tega razloga "ni kompliciral" pri izplačilih plače, čeprav je priznal, da je bilo izplačilo izvršeno v višini polovice navedenega zneska v pogodbi o zaposlitvi oziroma v višini 404,00 EUR. Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre za previsoko plačo, posebej ob dejstvu, če se upošteva še delovna uspešnost v višini 0,10 EUR neto za vsak prevožen kilometer ter da tudi direktor tožene stranke ni imel določene tako visoke plače. 9. Nadalje je pritožba neutemeljena v delu, v katerem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik od 1. 9. 2017 dalje dejansko opravljal delo v polnem delovnem času in ne v polovičnem delovnem času. Sodišče prve stopnje je na podlagi evidence sledenja vozila upoštevalo tudi čas mirovanja vozila med delovnim časom z zagnanim motorjem ter ugotovilo, da je skupni delovni čas tožnika v avgustu 2017 skupaj trajal 135,47 ur, v septembru 146 ur, v oktobru 166 ur in v novembru 169 ur. V evidenci tožene stranke o sledenju vozila je tudi rubrika čas mirovanja vozila med delovnim časom z nezagnanim motorjem, ki sicer lahko pomeni čas počitka, lahko pa tudi čas natovarjanja in raztovarjanja ter spremljanja natovarjanja in raztovarjanja, ter administrativnih del pri strankah, pri katerem mora biti voznik prisoten in se mu zato všteva v delovni čas. Pravilno je upoštevalo je tožnikovo izpoved, da je moral biti prisoten ob nakladanju in raztovarjanju blaga, zato je glede na zgoraj ugotovljen čas vožnje pravilno zaključilo, da je tožnik opravljal delo v obsegu, ki se priznava za polni delovni čas, torej za 168 delovnih ur mesečno. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je moral biti tožnik prisoten ob nakladanju in razkladanju oziroma opravljati tudi druga dela razen vožnje, zato je sodišče prve stopnje ne glede na to, da tožnik ni delal 21 dni mesečno, glede na opravljeno število ur v mesecu, pravilno ugotovilo, da ni šlo za opravljanje dela za polovični delovni čas, temveč za polni delovni čas. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče upoštevalo izpoved tožnika, da je bil prisoten ob nakladanju in razkladanju, čeprav naj glede tega ne bi podal ustrezne trditvene podlage. Tožnik je namreč že v tožbi navedel, da je delal polni delovni čas in da je treba v delovni čas všteti tudi nakladanje in razkladanje, zato je podal zadostno trditveno podlago. Glede na obrazloženo mu je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno dosodilo plačilo razlike v plači do plače, ki bi jo prejel za polni delovni čas po pogodbi o zaposlitvi.

10. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do dosojenega zneska 326,00 EUR iz naslova delovne uspešnosti za december 2017. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je tožnik iz naslova delovne uspešnosti povprečno mesečno zaslužil 652,00 EUR, zato mu je ob dejstvu, da tožena stranka ni predložila nobenih podatkov o prevoženih kilometrih, iz katerih bi bilo mogoče natančno izračunati delovno uspešnost, prisodilo polovico povprečnega zneska, oziroma 326,00 EUR. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da mu pripada kvečjemu znesek 268,59 EUR, saj za to ni pravne in dejanske podlage v izvedenih dokazih.

11. Glede presoje odpovednega razloga pritožba neutemeljeno navaja, da je odpovedni razlog podan in da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z 30. 11. 2017 navedla, da se je ob analizi poslovnih rezultatov in delovnega procesa s ciljem zmanjševanja stroškov in optimizacije ter racionalizacije poslovanja delodajalca odločila reorganizirati delovni proces ter sprejela odločitev, da se zmanjša število zaposlenih na delovnem mestu voznika. Pritožbeno sodišče meni, da takšen zapis v odpovedi zadošča za presojo utemeljenosti odpovednega razloga in zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka šele v sodnem postopku konkretno obrazložila odpovedni razlog, da pa ni zadostila dokaznemu bremenu o obstoju odpovednega razloga, ki je na njej v skladu s prvim odstavkom 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13). Ne glede na zgornje stališče je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da je tožena stranka že mesec in pol po prenehanju delovnega razmerja tožnika sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela voznika za polni delovni čas. Upoštevalo je tudi izpoved direktorja tožene stranke, da je v vmesnem času, v drugi polovici decembra in prvi polovici januarja, delo voznika opravljal direktor sam. Pritožbena navedba, da je z voznikom A.A. že po enem tednu sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja, nato pa za prevoz za naročnika B. zaposlila C.C. dejansko dokazuje, da je zaposlila voznika, pri čemer ni bistveno, da ni šlo za prevoz v mednarodnem prometu. Tudi glede tožnika ni navajala, da bi ves čas opravljal delo voznika v mednarodnem prometu. Nasprotno, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prvi in drugi mesec zaposlitve razvažal sadje in zelenjavo po Sloveniji, torej bi lahko tožnik tudi kasneje, ko je tožena stranka zaposlila novega delavca, razvažal blago po Sloveniji. Tudi sicer ne gre spregledati, da je tožena stranka tožniku ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto disponenta, saj je predvidevala zaposlitev treh voznikov. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). To potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je direktor tožene stranke na vprašanje o razlogih za odpoved najprej izpovedal, da je bil tožnik aroganten, da so se nato dogovarjali o delu disponenta in da se niso ničesar dogovorili, razen tega, da dobi odpoved tako, da lahko uveljavi pravice iz naslova brezposelnosti. Šele v nadaljevanju je izpovedal tudi o prenehanju pogodbe o medsebojnem sodelovanju s podjetjem D. d. o. o. s koncem leta 2017. Dejansko gre tudi po stališču pritožbenega sodišča razloge za odpoved iskati v slabih odnosih med tožnikom in direktorjem tožene stranke, kar pa ne utemeljuje obstoja odpovednega razloga.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).